Jedro

Ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja v zvezi z opredelitvijo, da zavestna potrditev napačnih podatkov v obrazec SDK o plačah s strani direktorja delovne organizacije vsebuje vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine.

Izrek

Pritožba zagovornice obt. M. S. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obtoženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka povprečnino v znesku 25.000,00 (petindvajset tisoč) tolarjev.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je bila obt. M. S. zaradi kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine po I. odst. 146. člena KZ RS izrečena pogojna obsodba, v kateri mu je bila določena kazen 5 mesecev zapora s preizkusno dobo 2 let. Razen tega je bilo odločeno, da mora plačati stroške kazenskega postopka oziroma povprečnino.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila zagovornica obtoženca zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenskih sankcijah. Predlagala je, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma jo tako spremeni, da obtožbo zavrne in hkrati odloči o povrnitvi stroškov obtožencu.

Pritožba ni utemeljena.

Stališčem in trditvam pritožbe, ki v bistvu obširneje ponavljajo zagovor obtoženca na prvi stopnji, ni moč pritrditi. Po proučitvi podatkov kazenskega spisa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov v ugotovitev in zaključek sodišča prve stopnje, da je obtoženec kot odgovorna oseba podjetja dal nalog, da se v obrazec G-2 vpišejo taki podatki, da bo za SDK vse v redu, pri čemer pa je spričo predhodnega opozorila vedel, da podatki v dokumentu ne bodo pravi in resnični, na kar pa je oba obrazca tudi podpisal in s tem zavestno potrdil lažne podatke v njih. Svojo dokazno oceno o obstoju kaznivega dejanja in obtoženčevi krivdi zanj je prvostopno sodišče utemeljeno oprlo na listinske dokaze v spisu, pa tudi na izpoved priče I. H., iz katere je razvidno, da je takoj, ko je dobila prvi izračun plač po novem zakonu o tem obvestila obtoženca, ki jo je vprašal le, če gredo plačilne liste posameznikov na SDK. Ko mu je zatrdila da ne, ji je ustno odredil, da naj naredi tako, da plače ostanejo takšne kot so in tako, da bo za SDK vse prav. Zato je priča H. v obračunu G-2 za mesec december 1991 pod zaporedno številko 16 (najvišja mesečna akontacija osebnih dohodkov) vpisala znesek 101.423,00 tolarjev, čeprav je akontacija za obtoženca znašala več, to je 117.042,90 tolarjev in tudi za januar 1992 je v obračunu vpisala 104.300,00 tolarjev,medtem ko je akontacija za obtoženca znašala 130.254,90 tolarjev. Obtoženec je oba obrazca tudi podpisal in s tem zavestno potrdil lažne podatke v njih, pri čemer je vedel, da so to dokumenti, ki se predočijo SDK in so bili tako tudi predloženi, prav tako pa je vedel, da bi vpis resničnih podatkov podatkov imel za posledico manjši osebni dohodek prav zanj. S takim ravnanjem pa je uresničil vse znake kaznivega dejanja ponareditve poslovne listine, pri čemer ni nobenega dvoma, da je obrazec G-2, potem ko je bil izpolnjen, podpisan in žigosan, poslovna listina, ki se vodi na podlagi predpisov in je pomembna za poslovni promet med pravno in fizično osebo, kakor je pravilno ugotovilo prvostopno sodišče. Tako je vsa odločilna dejstva glede na takšne podatke kazenskega spisa ugotovilo zanesljivo, pravilno in s potrebno gotovostjo ter tudi dovolj obširno in razumljivo v razlogih izpodbijane sodbe navedlo zakaj obtoženčevega zagovora ne sprejema in verjame priči I.H. Zato pritožba, ki le obširneje ponavlja navedbe obtoženca in njegove obrambe ter skuša izpodbiti verodostojnost izpovedbe priče, zoper odločbo o krivdi ni mogla uspeti.

Prav tako pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede izrečene pogojne obsodbe in glede določene kazni obtožencu v okviru pogojne obsodbe ter tudi dolžine preizkusne dobe. Nikakor namreč ni moč prezreti, da gre za dejanje storjeno v svojo korist, pravzaprav celo kot nadaljevano kaznivo ravnanje oziroma dva fakta in glede na to za določeno vztrajnost v zavestni kršitvi zakona. Zato izrečena kazenska sankcija nikakor ni prestroga, prej je preblaga, v okviru katere tudi določena kazen zapora ni previsoka, povsem primerna pa je tudi preizkusna doba. Tudi pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo pri obtožencu le z izrekom takšne kazenske sankcije moč pričakovati, da v bodoče takšnih in podobnih kaznivih dejanj ne bo več ponavljal. Zato ni nobenih utemeljenih razlogov za kakršnokoli znižanje izrečene kazenske sankcije in pritožba tudi zoper ta del izpodbijane sodbe ni utemeljena.

Pritožbenim navedbam pa je potrebno še dodati, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravil postopka, ko zagovornice ni vabilo na glavno obravnavo, saj iz podatkov v kazenskem spisu izhaja, da je obtoženec na glavni obravnavi dne 21.6.1993 izrecno izjavil, da se bo sam zagovarjal, pa tudi zagovornica je naknadno posredovala sodišču svoje pooblastilo, in sicer šele 25.8.1993, iz katerega pa ni razvidno, od kdaj je bila sploh pooblaščena za zastopanje obtoženca, kajti rubrika, kjer bi moral biti datum, je ostala prazna.

Ker tako zagovornica s svojo pritožbo ni uspela, mora obtoženec v skladu z določili I. odst. 98. v zvezi s 101. členom Zakona o kazenskem postopku plačati stroške pritožbenega postopka. Izraženi so v obliki povprečnine, ki je odmerjena glede na obseg zadeve, trajanje pritožbenega postopka in upoštevajoč obtoženčeve premoženjske razmere, ki so ugodne, kot je razvidno iz podatkov kazenskega spisa.