Jedro

Določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT je bila spremenjena tako, da se vlagatelju omogoča, da pogoj vseh poravnanih davčnih obveznosti izpolni še v teku postopka. Glede na tako spremenjeno zakonsko določbo - ki se v obravnavanem, še nepravnomočno končanem postopku, ob upoštevanju prehodne ureditve, uporabi kot za stranko ugodnejša - bi podatki oziroma listine v spisih zadeve, ki kažejo na to, da je tožničin delodajalec imel poravnane vse zapadle davčne obveznosti in to še preden je Zavod za zaposlovanje Upravni enoti sporočil, da ne podaja soglasja za zastopnika, lahko vodili do drugačne odločitve v zadevi.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Koper, št. 214-1166/2016-13 z dne 11. 11. 2016, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Koper (v nadaljevanju Upravna enota ali toženka) odločila, da se zavrne tožničina prošnja za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (1. točka izreka), da mora tožnica zapustiti Republiko Slovenijo v roku 15 dni od pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), da mora tožnica v 8 dneh po prenehanju dovoljenja za prebivanje Upravni enoti vrniti samostojno listino s serijsko št. 000185730 (3. točka izreka) in da posebni stroški v postopku niso nastali (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženka navaja, da je 13. 7. 2016 prejela prošnjo tožnice, državljanke Republike Kitajske, za podaljšanje enotnega dovoljenja za prebivanje in delo v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju RS), ter našteje dokazila, ki so bila priložena prošnji. Sklicuje se na določbe drugega odstavka 37. člena in tretjega odstavka 37a. člena Zakona o tujcih (Uradni list RS, št. 45/14-UPB1 do 47/15-ZZSDT, v nadaljevanju ZTuj-2) ter pojasni, da je prošnjo zaradi podaje soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja dne 20. 7. 2016 posredovala Zavodu RS za zaposlovanje (v nadaljevanju Zavod). Ta je z dopisom z dne 16. 9. 2016 sporočil, da ne izdaja soglasja za tožnico za opravljanje funkcije zastopnika pri delodajalcu A., d.o.o., (v nadaljevanju delodajalec), z obrazložitvijo, da delodajalec na dan vložitve vloge nima poravnanih zapadlih davčnih obveznosti, kar je razvidno iz vpogleda v EDP - Elektronsko davčno poslovanje, to je uradno evidenco Finančne uprave RS (v nadaljevanju FURS), ter da je bil delodajalec pravnomočno obsojen kršitve 217. člena ZDR (odločba, št. 710-1127/2016, datum pravnomočnosti 22. 6. 2016) in mu je s tem skladno z 42. členom Zakona o zaposlovanju, samozaposlovanju in delu tujcev (Uradni list RS, št. 47/15) prepovedano zaposlovanje tujcev za dobo enega leta od pravnomočnosti odločbe, torej od 23. 6. 2016 do 22. 6. 2017. Zavod je tako ugotovil, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo soglasja za zastopnika na podlagi ZZSDT. Z navedenimi ugotovitvami je toženka v dopisu z dne 19. 9. 2016 seznanila tožnico in delodajalca, z možnostjo, da se izjavita v roku 10 dni. Tožnici je bila seznanitev vročena po četrtem odstavku 87. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), sicer pa je bila vročena tudi delodajalcu in s tem tožnici kot njegovi zakoniti zastopnici (direktorici) dne 21. 9. 2016. Tožnica je po pooblaščencu 7. 10. 2016 podala odgovor, ki ga je toženka sprejela in obravnavala ter ga je tudi posredovala Zavodu. Toženka zavrača tožničino sklicevanje na tretji odstavek 37a. člena ZTuj-2 ter utemeljuje, da je ravnala v skladu s tem in četrtim odstavkom navedenega člena. Glede ugovora, da tožnica ne razume slovenskega jezika in da ni bila poučena o pravici spremljati potek postopka po tolmaču (sedmi odstavek 62. člena ZUP), toženka navaja, da se je upravni postopek vodil v slovenskem jeziku ter da tožnica v postopku ni bila vabljena, da poda izjavo na zapisnik pred upravnim organom, zato ni nastala potreba, da bi jo upravni organ seznanil s pravico spremljati postopek po tolmaču. Dodaja, da je bil v skladu z načelom ekonomičnosti postopek voden s čim manjšimi stroški za stranko. Toženka nadalje pojasni, da je Zavod v svojem odgovoru z dne 24. 10. 2016 vztrajal, da pogoji za izdajo soglasja niso izpolnjeni, in se skliceval na predhodno navedene ugotovitve ter 42. člen ZZSDT. Ob citiranju šestega odstavka 37. člena ZTuj-2 toženka iz razlogov, ki jih je navedel Zavod, ki posledično soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja ni izdal, prošnjo tožnice zavrne in odloči, kot izhaja iz izreka odločbe. Sklicuje se še na določbe tretjega odstavka 60. člena in petega odstavka 58. člena ZTuj-2 ter 113. člena ZUP.

3. Tožnica je zoper izpodbijano odločbo vložila tožbo v upravnem sporu. Navaja, da je njeno prošnjo toženka zavrnila, ker Zavod ni podal soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja. Citira določbo tretjega odstavka 37a. člena ZTuj-2 in poudarja, da Zavod ni odločil v predpisanem 15-dnevnem roku od prejema toženkine zahteve (le-to je prejel 20. 7. 2016, odgovor pa podal šele 16. 9. 2016). Toženka bi po preteku 15 dni od podaje zahteve Zavodu morala šteti, da soglasje sicer ni podano, vendar se to ne sme šteti kot razlog za zavrnitev prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja. Z upoštevanjem odgovora Zavoda z dne 16. 9. 2016 je ravnala v nasprotju s tretjim odstavkom 37a. člena ZTuj-2. Poleg tega so bila kršena pravila postopka, to je 62. člena ZUP. V skladu s sedmim odstavkom tega člena bi toženka tožnico, ki je državljanka Kitajske ter slovenskega jezika ne zna in ga ne razume, morala poučiti, da ima pravico spremljati potek postopka po tolmaču, česar ni storila. Zgolj zato, ker v konkretnem primeru tožnica ni bila vabljena, da pred upravnim organom poda izjavo na zapisnik, se toženka omenjene dolžnosti ni razbremenila. Po navedenem tožnica predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi. Zahteva tudi, da ji toženka povrne stroške tega postopka, s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Toženka je predložila upravne spise zadeve, odgovora na tožbo pa ni podala.

5. Tožnica je v vlogi, ki jo je sodišče prejelo 6. 9. 2017, vztrajala pri tožbi. Izpostavila je, da Zavod soglasja ni podal, ker je bilo delodajalcu po 42. členu ZZSDT prepovedano zaposlovanje tujcev za dobo enega leta od pravnomočnosti odločbe, to je v obdobju od 23. 6. 2016 do 22. 6. 2017, ki pa se je z navedenim dnem izteklo in tako ni več ovire, da se tožnici podaljša enotno dovoljenje. Dejstvo je namreč, da ima oziroma je imel delodajalec poravnane vse zapadle davčne obveznosti, kar izhaja iz priloženega potrdila FURS z dne 3. 10. 2016, sodišče pa lahko o tem tudi samo opravi poizvedbe pri FURS.

6. V odgovor na tožničino vlogo je toženka poslala dopis Zavoda z dne 27. 9. 2017, v katerem Zavod vztraja pri razlogih, zaradi katerih ni bilo podano soglasje za podaljšanje enotnega dovoljenja, ter poudarja, da je potrdilo FURS z dne 3. 10. 2016 nerelevantno, saj je z ZZSDT določen pogoj, da delodajalec na dan vložitve vloge nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti.

K I. točki izreka:

7. Tožba je utemeljena, vendar iz drugih razlogov, kot jih navaja tožnica.

8. Tožnica v obravnavanem primeru neutemeljeno ugovarja, da je podana bistvena kršitev pravil postopka, ki terja odpravo izpodbijane odločbe, ker je toženka ni poučila, da ima pravico spremljati potek postopka po tolmaču. Konkretni postopek se je v skladu z 62. členom ZUP (katerega določbe se v zadevi uporabljajo na podlagi 85. člena ZTuj-2, če ni s tem zakonom drugače določeno) vodil v slovenskem jeziku. To pomeni, da se v tem jeziku vlagajo vloge, pišejo odločbe, sklepi, zapisnik, uradni zaznamki in druga pisanja ter opravljajo vsa dejanja v postopku (prvi odstavek 62. člena ZUP). V skladu s šestim odstavkom tega člena v primeru, če vloga ni vložena v uradnem jeziku, organ ravna tako, kot je predpisano za ravnanje z nepopolno oziroma pomanjkljivo vlogo, torej stranko pozove k ustrezni dopolnitvi vloge. Sedmi odstavek 62. člena ZUP pa določa, da imajo stranke in drugi udeleženci postopka, ki ne znajo jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne morejo uporabljati zaradi invalidnosti, pravico spremljati potek postopka po tolmaču; organ jih je dolžan o tem poučiti. Glede na opisano zakonsko ureditev je v zadevah, kot je obravnavana, na stranki breme, da (poskrbi za to, da) vloge vlaga v uradnem jeziku. Dolžnost, ki jo upravnemu organu nalaga sedmi odstavek 62. člena ZUP, je povezana z dejanji, ki se opravijo pri organu, kolikor organ ugotovi, da stranka ne zna jezika, v katerem teče postopek, ali ga ne more uporabljati zaradi invalidnosti. V konkretnem primeru je tožnica svojo vlogo za podaljšanje enotnega dovoljenja, s katero se je začel zadevni postopek, vložila v slovenskem jeziku. Iz upravnih spisov ne izhaja, da bi bilo v postopku opravljeno kakšno takšno dejanje pri toženki, ob katerem bi ta ugotovila, da tožnica zaradi neznanja slovenskega jezika ne more spremljati poteka postopka, in bi jo zato morala poučiti o pravici, da potek postopka spremlja po tolmaču. Tožnica se je na določbo sedmega odstavka 62. člena ZUP sklicevala v svoji vlogi z dne 7. 10. 2016 (kar obenem pomeni, da je bila najkasneje tedaj seznanjena s pravico iz navedene določbe), ko je odgovorila na seznanitev toženke z ugotovitvami postopka z dne 19. 9. 2016, in sicer je uveljavljala, naj, ker o omenjeni pravici ni bila poučena, toženka pri presoji upošteva to tožničino vlogo, tudi če je vložena prepozno. Toženka je zadevno vlogo obravnavala kot pravočasno in se je izrekla o ugovorih, ki jih je podala tožnica. Glede na povedano bistvena kršitev pravil postopka oziroma procesnih pravic tožnice ni podana.

9. Z materialnopravnega vidika so za odločitev v zadevi relevantne določbe ZTuj-2 in ZZSDT.

10. V skladu z drugim odstavkom 37. člena ZTuj-2 se tujcu, ki želi prebivati v RS zaradi zaposlitve ali dela, lahko izda enotno dovoljenje, če izpolnjuje z zakonom predpisane pogoje, med drugim, če pristojni organ po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev (ta zakon je ZZSDT), poda soglasje k izdaji enotnega dovoljenja1. Prvo enotno dovoljenje se tujcu izda za čas veljavnosti pogodbe o zaposlitvi ali pogodbe, sklenjene za opravljanje dela, vendar ne dlje od enega leta (tretji odstavek 37. člena ZTuj-2). V skladu s četrtim odstavkom tega člena se enotno dovoljenje po poteku veljavnosti lahko podaljša (največ za dve leti), in sicer če tujec (ali njegov delodajalec) pravočasno zaprosi za to in so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 37. člena ZTuj-2, torej tudi že omenjeni pogoj podanega soglasja po ZZSDT. Kot določa tretji odstavek 37a. člena ZTuj-2, pristojni organ po prejemu prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja, po uradni dolžnosti zahteva od organa, pristojnega za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja po ZZSDT, da poda soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja. Organ, pristojen za podajo soglasja, mora o zahtevi za podajo soglasja k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja odločiti v roku 15 dni od prejema prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. Če organ, pristojen za podajo soglasja, soglasja ne poda v roku, se šteje, da soglasje ni podano, kar pa se ne šteje kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. V četrtem odstavku 37a. člena ZTuj-2 pa je nato določeno, da v primeru, če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po zakonu, ki ureja zaposlovanje in delo tujcev, organ, pristojen za podajo soglasja, o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.2

11. Tožničinemu razlogovanju glede citiranih določb (tretjega odstavka) 37a. člena ZTuj-2 sodišče ne sledi. Zakon namreč, kot navedeno, določa (le), da se, če pristojni organ soglasja v roku 15 dni od prejema prošnje ne poda, šteje, da soglasje ni podano, kar pa se (samo po sebi) ne šteje kot razlog za zavrnitev prošnje za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja. To pa ne pomeni, da organ, ki je pristojen za podajo soglasja, svoje opredelitve o tem oziroma za odločitev relevantnih ugotovitev ne bi mogel sporočiti tudi po poteku omenjenega roka, oziroma da jih v tem primeru organ, ki odloča o izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja, ne bi smel upoštevati. Iz določbe četrtega odstavka 37a. člena ZTuj-2 izhaja kvečjemu nasprotno, saj je izrecno določeno, da če soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja ni podano zaradi neizpolnjevanja pogojev po ZZSDT, organ, pristojen za podajo soglasja, o teh razlogih obvesti pristojni organ, ki prošnjo za izdajo ali podaljšanje enotnega dovoljenja zavrne.

12. V tem smislu je bilo odločeno tudi v obravnavanem primeru. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane odločbe in spisov zadeve, je Zavod Upravno enoto obvestil, da z ZZSDT predpisani pogoji za izdajo soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja za tožnico za opravljanje funkcije zastopnika pri delodajalcu niso izpolnjeni, ker delodajalec po podatkih evidence EDP na dan vložitve tožničine prošnje (13. 7. 2016) nima poravnanih zapadlih davčnih obveznosti in ker je bil z dne 22. 6. 2016 pravnomočno odločbo obsojen kršitve 217. člena Zakona o delovnih razmerjih in mu je zato po 42. členu ZZSDT prepovedano zaposlovanje tujcev za dobo enega leta od pravnomočnosti odločbe, to je od 23. 6. 2016 do 22. 6. 2017. 13. Kot izhaja iz ZZSDT, Zavod soglasje k izdaji ali podaljšanju enotnega dovoljenja za zastopnika izda, če so izpolnjeni pogoji iz 27. člena tega zakona. Kot takšen pogoj je bil v 2. točki drugega odstavka 27. člena ZZSDT v času vložitve tožničine vloge in v času izdaje izpodbijane odločbe določen pogoj, da je delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja oziroma plačilne liste, če je zaposloval delavce, in na dan vložitve vloge nima neporavnanih davčnih obveznosti. V skladu z osmim odstavkom 27. člena ZZSDT mora biti pogoj iz 2. točke drugega odstavka tega člena izpolnjen tudi v primeru podaljšanja enotnega dovoljenja za namen zaposlitve pri istem delodajalcu ali dela pri pravni osebi, samostojnem podjetniku posamezniku, slovenski podružnici tujega podjetja, pri kateri je tujec delal ali je bil zaposlen ob vložitvi vloge. Glede na opisano zakonsko ureditev je bilo torej relevantno stanje ne/poravnanih zapadlih davčnih obveznosti delodajalca na dan vložitve vloge (v konkretnem primeru torej stanje na dan 13. 7. 2016, ki ga je ugotavljal Zavod z vpogledom v evidenco EDP).

14. Vendar je nato zakonodajalec sprejel spremembe in dopolnitve tako ZTuj-2 kot ZZSDT, in sicer je sprejel ZTuj-2E in ZZSDT-A, ki sta bila objavljena v Uradnem listu RS, št. 59/17 z dne 27. 10. 2017; v obeh je določeno, da začneta veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati se začneta 1. januarja 2018, do začetka njune uporabe se uporabljajo določbe pred tem veljavnih ZTuj-2 oziroma ZZSDT (glej 69. člen ZTuj-2E in 24. člen ZZSDT). Obenem pa je tako v ZTuj-2E (68. člen) kot v ZZSDT-A (23. člen) določeno, da se postopki, ki so se začeli pred začetkom uporabe tega zakona in o katerih še ni bilo pravnomočno odločeno (kot je tudi zadevni postopek), nadaljujejo in zaključijo oziroma končajo po določbah ZTuj-2 oziroma ZZSDT, kot so veljale pred novelama, razen če so določbe tega zakona, to je določbe, sprejete z ZTuj-2E oziroma ZZSDT-A, za stranko ugodnejše. 15. S tega vidika sodišče ugotavlja, da je bila določba 2. točke drugega odstavka 27. člena ZZSDT z ZZSDT-A spremenjena, in sicer tako, da sedaj kot pogoj (za podajo soglasja) določa, da je naročnik dela ali delodajalec za dohodke iz delovnega razmerja za zadnjih šest mesecev pred mesecem vložitve vloge ali za čas poslovanja, če je ta krajši od šest mesecev, predlagal obračune davčnega odtegljaja za dohodke iz delovnega razmerja, če je zaposloval delavce, in nima neporavnanih zapadlih davčnih obveznosti. S takšno določbo se vlagatelju omogoča, da pogoj poravnanih vseh zapadlih davčnih obveznosti izpolni še v teku postopka, kar izhaja (tudi) iz zakonodajnega gradiva za sprejem ZZSDT-A (Predlog navedenega zakona, objavljen na spletni strani Državnega zbora RS, glej obrazložitev k 10. členu ZZSDT-A, v kateri se sprememba med drugim utemeljuje z načinom vodenja oziroma evidentiranja ne/poravnanih davčnih obveznosti). Glede na tako spremenjeno zakonsko določbo - ki se v obravnavanem, še nepravnomočno končanem postopku, ob upoštevanju prehodne ureditve, uporabi kot za stranko ugodnejša - pa bi podatki oziroma listine v spisih zadeve, ki kažejo na to, da je tožničin delodajalec imel poravnane vse zapadle davčne obveznosti (sporočilo FURS Upravni enoti z dne 10. 8. 2016), in to še preden je Zavod Upravni enoti sporočil, da ne podaja soglasja za zastopnika, lahko vodili do drugačne odločitve v zadevi.

16. Ob tem je treba povedati, da je bil z ZZSDT-A noveliran tudi 42. člen ZZSDT. Po prvem odstavku tega člena je delodajalcu, tujemu delodajalcu ali naročniku dela prepovedano zaposlovanje in delo tujcev oziroma izvajanje storitev, če so mu bile pravnomočne izrečene globe za prekrške, naštete v petih točkah te določbe, za tam opredeljeno obdobje. Za kakšen prekršek (po 217. členu Zakona o delovnih razmerjih) točno je bila tožničinemu delodajalcu pravnomočno izrečena globa, iz izpodbijane odločbe ni razvidno. Glede na razloge, v katerih se omenja navedeni člen Zakona o delovnih razmerjih ter enoletna prepoved zaposlovanja, je mogoče sklepati, da je šlo za enega od prekrškov, ki so zajeti v 4. točki prvega odstavka 42. člena ZZSDT. Pri čemer je ZZSDT-A v 42. člen ZZSDT dodal še šesti odstavek, po katerem prepoved v skladu s 4. točko prvega odstavka tega člena, razen v primeru pravnomočno izrečene globe po 17. ali 24. točki prvega odstavka 217. člena ZDR-1 ali po 9., 13. ali 15. točki prvega odstavka 217a. člena ZDR-1, v postopku podaje soglasja k podaljšanju enotnega dovoljenja, modre karte EU ali v postopku podaljšanja dovoljenja za sezonsko delo ne velja. Iz obrazložitve k tej spremembi v že omenjenem Predlogu ZZSDT-A izhaja, da se 42. člen dopolnjuje z določbo, ki omogoča, da se podaljša zaposlitev ali delo tujcev kljub pravnomočno ugotovljenim manj pomembnim kršitvam določb ZZSDT ali ZDR-1. Gre torej za določbo, ki je za stranko ugodnejša in ki bi, če je v primeru tožničinega delodajalca šlo za eno od takšnih manj pomembnih kršitev, lahko vodila k drugačni odločitvi.

17. Ker glede na navedeno zaradi spremenjenih določb zakona (ki jih je, kot je določil zakonodajalec, treba uporabiti tudi v obravnavanem postopku, ki še ni pravnomočno končan) za odločitev relevantno dejansko stanje v upravnem postopku ni bilo v celoti ugotovljeno, sodišče nima podlage za to, da bi odločitev o zavrnitvi tožničine prošnje za podaljšanje enotnega dovoljenja lahko potrdilo kot pravilno in zakonito, kar daje podlago za njeno odpravo in vrnitev zadeve v ponovni postopek. Zato je sodišče na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo ter odpravilo odločitev iz 1. točke izreka izpodbijane odločbe in kot akcesorne k tej odločitvi sprejete odločitve iz nadaljnjih točk izreka izpodbijane odločbe, odpravilo je torej izpodbijano odločbo v celoti in zadevo vrnilo toženki (tretji odstavek 64. člena ZUS-1), da se, ob upoštevanju stališč iz te sodbe, izpelje ponovni upravni postopek in ponovno izda odločba v zadevi.

18. Sodišče pripominja, da odprava izpodbijane odločbe ne pomeni, da v primeru prenehanja dovoljenja za prebivanje tožnici samostojne listine (v roku 8 dni od prenehanja) ne bi bilo treba vrniti. Gre za obveznost, ki izhaja že iz samega zakona (to je petega odstavka 58. člena ZTuj-2), ki tudi določa, da se tujcu, če ne ravna tako, takšna listina odvzame, oziroma predpisuje, kateri organ in kdaj to stori.

K II. točki izreka:

19. Po določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se v primeru, če je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). Na tej podlagi je sodišče, ker je bila zadeva rešena na seji in je tožnico v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, tožnici priznalo stroške v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), ki se ob upoštevanju, da je pooblaščenec tožnice zavezanec za DDV, skladno s stališči Vrhovnega sodišča, povečajo za 22 % DDV. S Pravilnikom določeni pavšalni znesek zajema tudi materialne stroške. Toženka mora tako tožnici povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov postopka, od poteka 15-dnevnega paricijskega roka dalje z zakonskimi zamudnimi obrestmi (313. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika).

20. Za tožbo plačano sodno takso bo tožnici vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).

1 Razen če tujec po ZZSDT za zaposlitev ali delo ne potrebuje soglasja k izdaji enotnega dovoljenja - v tem primeru soglasje ni pogoj za izdajo enotnega dovoljenja; vendar pa iz spisov zadeve in tožbenih navedb ne izhaja, da bi v obravnavani zadevi šlo za takšen primer. 2 Te določbe so bile pravna podlaga za odločitev, sprejeto v obravnavanem primeru. Določbe petega in (v izpodbijani odločbi omenjenega) šestega odstavka 37. člena ZTuj-2 se namreč nanašajo na možnost tujca, ki ima enotno dovoljenje, da v času njegove veljavnosti zamenja delovno mesto pri istem delodajalcu, zamenja delodajalca ali se zaposli pri dveh ali več delodajalcih, ter urejajo za to potrebno pisno odobritev oziroma soglasje k pisni odobritvi; da bi šlo v obravnavani zadevi za tak primer, iz navedb strank ne izhaja.