Jedro

V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožeča stranka vložila tožbo zaradi molka upravnega organa druge stopnje, kar po oceni Vrhovnega sodišča pomeni, da gre za neocenljivo zadevo in je tako povsem nepomembno, kakšna je bila odločitev prvostopnega upravnega organa (tožene stranke) oziroma, ali je bilo z njo naloženo tožeči stranki plačilo denarnega zneska. Vloga, s katero je tožeča stranka umaknila tožbeni zahtevek, je potreben strošek v smislu 155. člena, saj v skladu s 1. in 3. odstavkom 37. člena takrat veljavnega ZUS, ko organ v primeru molka pozneje izda upravni akt, sodišče nadaljuje postopek, če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sicer pa s sklepom postopek ustavi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, 2. točka izpodbijanega sklepa se delno spremeni, tako da mora tožena stranka, poleg že naloženih stroškov, tožeči stranki plačati še 137,70 EUR v roku 15 dni od vročitve sklepa, od tedaj dalje pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 383,89 EUR v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

S 1. točko izpodbijanega sklepa je sodišče prve stopnje ustavilo postopek, z 2. točko pa odločilo, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v znesku 82.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V razlogih je navedlo, da je bila tožba vložena dne 14.6.2006 po določbi 2. odstavka 26. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), ker tožena stranka ni odločila o pritožnikovi pritožbi zoper odločbo Davčnega urada z dne 22.6.2004. Po tem, ko je bila odločba dne 18.8.2006 izdana, je tožeča stranka dne 22.9.2006 sodišču sporočila, da umika tožbo, razen v delu, ki se nanaša na zahtevo za povrnitev stroškov. Odločitev o ustavitvi postopka temelji na določbi 3. odstavka 37. člena ZUS, odločitev o stroških postopka (po načelu uspeha) pa na 154. členu takrat veljavnega Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2, Uradni list RS, št. 36/04), ki se po določbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-68/04-14 z dne 6.4.2006 v zvezi s 16. členom ZUS primerno uporablja tudi za odmero stroškov v upravnem sporu, katerega predmet je presoja zakonitosti upravnega akta.

Zoper odločitev o stroških postopka se pritožuje tožeča stranka iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in kršitev določb postopka. Navaja, da je izpodbijani sklep nezakonit in nepravilen, ker je prvostopno sodišče uporabilo napačno tarifno številko Odvetniške tarife (OT, Uradni list RS, št. 67/03 in 70/03 - popr.) in odmerilo stroške za tožbo po določbi tarifne številke 30 OT, namesto po tarifni številki 18/1 OT, po kateri je stroške priglasila tožeča stranka. V konkretnem primeru gre za ocenljivo zadevo, saj je bilo z izpodbijano odločbo upravnega organa prve stopnje tožeči stranki naloženo plačilo približno 8 milijonov SIT. Izpodbijanega sklepa se tako ne da preizkusiti, saj prvostopno sodišče ni obrazložilo, zakaj je tožeči stranki priznalo le 500 točk, namesto priglašenih 900 točk. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe postopka tudi s tem, ker (analogno ravnanju v primeru nepopolnega zahtevka) tožeče stranke ni pozvalo, naj se opredeli, ali gre za ocenljivo oziroma neocenljivo zadevo in ni določilo vrednosti spora. Poleg tega ni odločilo o celotnem zahtevku glede povračila stroškov, saj ni odločilo o stroških za: vlogo z dne 11.07.2006, s katero je tožeča stranka razširila tožbo, vlogo z dne 18.09.2006, posvet s stranko, pregled listin, končno poročilo stranki in sodne takse za sklep. Tožeča stranka priglaša tudi stroške pritožbenega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni, tako da v celoti ugodi zahtevku za povrnitev stroškov oziroma, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje prvostopnemu sodišču ter priglašene stroške pritožbenega postopka naloži toženi stranki.

Ker je zoper odločitev o stroških postopka dovoljena pritožba po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP-UPB3, Uradni list RS, št. 73/07), ki se v upravnem sporu primerno uporablja za vprašanja postopka, je Vrhovno sodišče RS pritožbo, ki je bila vložena pred 1.1.2007, ko je začel veljati Zakon o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07- sklep US RS) obravnavalo kot pritožbo po 2. odstavku 107. člena ZUS-1. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da je sodišče pri odmeri stroškov za tožbo uporabilo napačno tarifno številko OT. Po presoji vrhovnega sodišča je prvostopno sodišče pravilno naložilo toženi stranki, da tožeči stranki povrne stroške za tožbo po 1. b) točki tarifne številke 30 OT, ki določa, da je tožba v upravnem sporu v neocenljivih zadevah določena s 500 točkami. Iz predloženih spisov je razvidno, da je tem upravnem sporu tožeča stranka v skladu z 2. odstavkom 26. člena ZUS vložila tožbo zaradi molka upravnega organa druge stopnje, kar po oceni vrhovnega sodišča pomeni, da gre za neocenljivo zadevo in je tako povsem nepomembno, kakšna je bila odločitev prvostopnega upravnega organa (tožene stranke) oziroma, ali je bilo z njo naloženo tožeči stranki plačilo denarnega zneska. V obravnavani zadevi je bistveno, da je tožeča stranka vložila tožbo, ker drugostopni upravni organ (tožena stranka) ni odločil o njeni pritožbi zoper upravno odločbo prve stopnje, s tožbo pa je zahtevala izdajo odločbe upravnega organa druge stopnje. Po takšnem stališču je vrhovno sodišče (ob sicer drugačnih pritožbenih ugovorih) priznalo stroške že v zadevi, opr. št. I Up 46/2006-2 z dne 28.3.2007. Prvostopenjsko sodišče sicer res ni navedlo, zakaj tožeči stranki za tožbo ni priznalo priglašenih 900 točk, vendar po presoji pritožbenega sodišča ni podana zatrjevana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku ZPP–UPB3, saj je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče navedlo, da mora tožena stranka tožeči povrniti priglašene in po sodišču priznane stroške po tarifni številki 30 OT v znesku 55.000,00 SIT, pri tem pa navedlo tudi pravno podlago za povrnitev stroškov - 154. člen takrat veljavnega ZPP. Upoštevajoč te ugotovitve in takratno vrednost točke po 1. odstavku 15. člena OT (tj. 110,00 SIT) je sodišče stroške za tožbo (pravilno) priznalo v vrednosti 500 točk kot, da gre za neocenljivo zadevo. Zaradi tega, po oceni vrhovnega sodišča, izpodbijani sklep ne vsebuje pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ne bi bilo mogoče preizkusiti. Nenazadnje pa je tudi tožena stranka sama domnevala, da je sodišče odmerilo stroške v vrednosti 500 točk kot, da gre za neocenljivo zadevo.

Tudi ugovor kršitve postopka, ker sodišče tožeče stranke ni pozvalo, naj se opredeli, ali gre za (ne)ocenljivo zadevo in določi vrednost spora, po oceni vrhovnega sodišča ni utemeljen. Kot je pritožbeno sodišče obrazložilo že zgoraj, ocena, da gre za neocenljivo zadevo, izhaja iz dejstva, da je bila tožba vložena zaradi molka organa druge stopnje in zato opredelitev tožeče stranke, ali gre za ocenljivo oziroma neocenljivo zadevo, na to ne more vplivati.

Prav tako je neutemeljen pritožbeni ugovor tožeče stranke, da ni odločilo o celotnem zahtevku tožeče stranke, v kolikor se nanaša na odločitev o priglašenih stroških za posvet s stranko, pregled listin in končno poročilo stranki ter na povrnitev priglašenih stroškov za sodne takse za sklep v višini 15.200,00 SIT. Po mnenju vrhovnega sodišča je prvostopenjsko sodišče odločilo pravilno, ko teh stroškov ni priznalo. Posvet s stranko, pregled listin in končno poročilo stranki so odvetniške storitve, ki so že zajete v priznani odvetniški storitvi za tožbo in kot take niso samostojne storitve v smislu tarifne številke 39 OT. Stroškov za sodno takso za sklep pa sodišče pravilno ni priznalo, saj iz spisov ne izhaja, da bi jo tožeča stranka plačala.

Po presoji vrhovnega sodišča pa je utemeljen pritožbeni ugovor, ki se nanaša na povrnitev stroškov za vlogo z dne 11.07.2006 in vlogo z dne 18.9.2006. Upoštevajoč 1. odstavek 155. člena ZPP-UPB3, ki se na podlagi določbe 1. odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja v upravnem sporu, sodišče pri odločanju o tem, kateri stroški naj se povrnejo stranki, upošteva tiste, ki so bili potrebni. Iz spisov izhaja, da je s prvo navedeno vlogo tožeča stranka razširila tožbeni zahtevek in zahtevala odpravo delne odločbe tožene stranke z dne 26.05.2006, s katero je tožena stranka po uvedbi tega upravnega spora ugodila delu pritožbe zoper odločbo Davčnega urada L. z dne 22.6.2004. Ker se tožeča stranka s to delno odločbo ni strinjala, je tožbeni zahtevek razširila tudi na to odločbo. Z vlogo z dne 18.9.2006 (sodišče jo je prejelo 22.9.2006) pa je tožeča stranka, po tem, ko je tožena odločila o njeni pritožbi zoper citirano odločbo upravnega organa prve stopnje, umaknila tožbo (razen v delu, ki se nanaša na povrnitev stroškov). Po presoji vrhovnega sodišča gre v primeru teh dveh vlog za potrebne stroške v upravnem sporu, saj v skladu s 1. in 3. odstavkom 37. člena takrat veljavnega ZUS, ko organ v primeru molka pozneje izda upravni akt, sodišče nadaljuje postopek, če tožnik izjavi, da vztraja pri tožbi, sicer pa s sklepom postopek ustavi.

Glede na razloge in predlog tožeče stranke, da pritožbeno sodišče samo odmeri stroške, je vrhovno sodišče pritožbi delno ugodilo in 2. točko izpodbijanega sklepa spremenilo tako, da je toženi stranki (poleg že naloženih stroškov) naložilo v plačilo še stroške postopka v skupnem znesku 137,70 EUR, skupaj z zahtevanimi zamudnimi obrestmi.

Pritožbeno sodišče je tožeči stranki priznalo naslednje potrebne stroške v skladu z 2.c) točko tarifne številke 30 OT: 125 točk za vlogo z dne 11.7.2006 in 125 točk za umik tožbe, kar ob upoštevanju vrednosti točke 0,459 EUR (1. odstavek 15. člena OT) znaša 114,75 EUR, upoštevajoč 20% DDV pa skupaj 137,70 EUR.

Odločitev o spremembi 2. točke izpodbijanega sklepa temelji na določbi 3. točke 365. člena ZPP, ki jo je pritožbeno sodišče uporabilo primerno glede na določbo 1. odstavka 22. člena ZUS-1. Stroške pritožbenega postopka je sodišče odmerilo po določbah ZPP-UPB3, ki se v upravnem sporu uporabljajo na podlagi 1. odstavka 25. člena ZUS-1. Ker je tožeča stranka s pritožbo deloma uspela, mora njene stroške v pritožbenem postopku, glede na načelo uspeha iz 1. odstavka 154. člena ZPP-UPB3, povrniti tožena stranka. Pri določitvi njihove višine je pritožbeno sodišče upoštevalo OT in v skladu z določbo 1. odstavka 155. člena ZPP-UPB3 priznalo potrebne stroške pritožbenega postopka: 625 točk za pritožbo (4. tč. Tar. št. 30 OT), kar, upoštevajoč 20% DDV, znaša 344,25 EUR, ter strošek sodne takse za pritožbo v znesku 39,64 EUR (prej 9.500 SIT), kar skupaj znaša 383,89 EUR. Sodišče ji ni priznalo materialnih stroškov, saj ni navedla, za kakšne stroške gre. Zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov sodišče tožeči stranki ni priznalo, ker jih ni zahtevala.