Jedro

Pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil. Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ter 1. točko prvega odstavka 65. člena Zakona o upravnem sporu ( v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi tožnikov, odpravilo odločbo toženke, št. 2142-463/2016/22 (1312-02) z dne 18. 5. 2017 in prošnji tožnikov ugodilo tako, da se jim prizna status begunca.

2. V obrazložitvi te odločitve je pojasnilo, zakaj je toženka napačno uporabila drugi odstavek 30. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) in zakaj je presodilo, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca vsem trem tožnikom. Tako odločitev je sprejelo na podlagi dejanskega stanja, ki ga je samo ugotovilo po opravljeni glavni obravnavi. Drugače kot toženka je ugotovilo tožnikovo pristnost spremembe vere kot razlog za preganjanje in ob upoštevanju informacij o stanju v izvorni državi presodilo, da gre za dejanja preganjanja take intenzivnosti, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Na podlagi drugačne dokazne ocene verodostojnosti tožničinih navedb o pripadnosti Basijem, na podlagi poročil o njihovi dejavnosti, ki jih je pridobila tožena stranka sama, in na podlagi poročil več institucij o ravnanju iranskih oblasti z zavrnjenimi prosilci za azil, ki se vrnejo v Iran, je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunke. Mladoletnemu tožniku pa gre status begunca v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi, zato sledi pravnim posledicam, ki izhajajo iz utemeljenega strahu pred preganjanjem njegovih staršev.

3. Toženka (v nadaljevanju pritožnica) je zoper navedeno sodbo vložila pritožbo. Navaja, da jo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov, v obrazložitvi pritožbe pa pojasnjuje, zakaj se ne strinja z razlogi sodišča prve stopnje, navedenimi v posameznih točkah obrazložitve. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni tako, da se tožba zavrne in potrdi odločbo upravnega organa, podrejeno, naj razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču v novo sojenje, oziroma podrejeno, razveljavi sodbo in samo odloči o stvari.

4. Tožniki v odgovoru na pritožbo zavračajo pritožbene navedbe, ker naj bi pomenile le pavšalno nestrinjanje z dokazno oceno sodišča. Vrhovnemu sodišču predlagajo, naj pritožbo zavrne ter potrdi prvostopenjsko sodbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožnica s pritožbo izpodbija sodbo, s katero je sodišče prve stopnje v sporu polne jurisdikcije presodilo, da tožniki izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. Status begunca se na podlagi drugega odstavka 20. člena ZMZ-1 prizna državljanu tretje države, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, med drugim tudi iz razloga pripadnosti določeni veroizpovedi ali političnemu prepričanju, nahaja zunaj države, katere državljan je, in ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva države, katere državljan je. Kateri so razlogi preganjanja, ZMZ-1 določa v 27. členu. Med temi razlogi sta tudi pripadnost določeni veroizpovedi in politično prepričanje. Razlog pripadnosti določeni veroizpovedi po tretjem odstavku tega člena obsega zlasti teistična, neteistična in ateistična prepričanja, sodelovanje ali nesodelovanje pri zasebnih ali javnih formalnih obredih, druga verska dejanja ali izraze prepričanja ali oblike osebnega ali skupnega vedenja, ki temelji na takšnem verskem prepričanju ali izhaja iz njega. Razlog političnega prepričanja pa po sedmem odstavku obsega zlasti imeti mnenje, stališče ali prepričanje o zadevi, povezani s potencialnimi subjekti preganjanja in z njihovo politiko ali metodami, ne glede na to ali je prosilec tudi ravnal v skladu s tem mnenjem, stališčem ali prepričanjem. Pri ocenjevanju dejstva, ali ima prosilec utemeljen strah pred preganjanjem, pa na podlagi devetega odstavka istega člena ni pomembno, ali prosilec dejansko ima rasne, verske, nacionalne, družbene ali politične lastnosti, ki se preganjajo, pod pogojem, da takšne značilnosti prosilcu pripisuje subjekt preganjanja iz 24. člena ZMZ-1. 7. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je upravni organ tožnikovo prošnjo za priznanje mednarodne zaščite (tako statusa begunca kot subsidiarne zaščite) zaradi spremembe vere zavrnil sklicujoč se na drugi odstavek 30. člena ZMZ-1, ker je ugotovil, da so imele tožnikove dejavnosti in ravnanja v povezavi z evangeličansko vero zanj in za svojega sina (rojenega 25. 7. 2016 v Ljubljani) od odhoda iz izvorne države izključni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za priznanje mednarodne zaščite po ZMZ-1. Tožničino prošnjo je zavrnil, ker razlogov za priznanje statusa begunca, ki bi se nanašali izključno nanjo, ni navajala in ker iz informacij, ki jih je preučil, ne izhaja, da bi ji kot članici skupine Basijev, zaradi odhoda iz Irana, grozilo preganjanje oziroma, da bi bila ob vrnitvi v Iran izpostavljena resni škodi.

8. Presojo zakonitosti pritožničine odločitve glede tožnika, je sodišče prve stopnje oprlo na temeljne usmeritve in standarde dokazovanja koncepta "pristnosti" spremembe vere (kot podlage za preganjanje) iz sodne prakse Sodišče EU,1 Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP)2 in Vrhovnega sodišča3 ter priporočil št. 6 UNHCR. V zvezi z odločitvijo, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito, je ugotovilo napake v razlagi drugega odstavka 30. člena ZMZ-1 in v dokazni oceni njegove verodostojnosti oziroma nepristnosti spremembe vere. Ugotovilo je tudi napake pri neupoštevanju tožničinih izjav v obsegu presoje pogojev za priznanje statusa begunca ter v dokazni oceni njenih izjav in informacij o stanju v izvorni državi.

9. Izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje izdalo po opravljeni glavni obravnavi, na kateri je samo ugotavljalo dejansko stanje glede izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunca za vse tri tožnike. Tako je na podlagi drugače ugotovljenega dejanskega stanja glede pristnosti tožnikove verske spreobrnitve in na podlagi ugotovitev o intenzivnosti preganjanja krščanskih spreobrnjencev v tožnikovi izvorni državi presodilo, da tožnik izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunca. Da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunke, je presodilo na podlagi ugotovitve, kako intenzivno je bila vključena v skupino Basijev in na podlagi poročil o ravnanju iranske policije do zavrnjenih prosilcev za azil v zvezi s preverjanjem, ali so se ti ukvarjali s sovražno propagando. Ocenilo je, da bi ji iranske oblasti (ne glede na njeno prepričanje in dejansko delovanje) zelo verjetno pripisale stališče ali prepričanje, ki je povezano z akterji preganjanja, njihovo politiko in metodami. Tako je ugotovilo vzročno zvezo med podlago preganjanja in dejanji preganjanja, intenzivnost grozečih dejanj preganjanja pa je ugotovilo na podlagi poročil, ki pričajo o aretacijah brez nalogov, pridržanjih brez uradnih obtožb, pretepanjih, zasliševanjih, strogih in nesorazmernih kaznih, ki so jim ženske kot ranljive osebe lahko posebej podvržene. Status begunca gre po stališču sodišče prve stopnje tudi tretjemu tožniku, ki kot mladoletnik v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi sledi pravnim posledicam, ki izhajajo iz utemeljenega strahu pred preganjanjem njegovih staršev.

10. V obravnavani zadevi je najprej sporno, ali je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik izkazuje razlog preganjanja kot pripadnik krščanske vere,4 saj pritožnica v pritožbi vztraja, da tožnikova sprememba vere ni pristna. Iz pritožbenih navedb ni mogoče razbrati razlogov, s katerimi bi pritožnica v zvezi s to ugotovitvijo utemeljevala zatrjevani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Izpodbijani odločitvi glede priznanja statusa begunca za tožnika nasprotuje, ker se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnikova sprememba vere pristna.

11. Nepristna sprememba vere pomeni, da prosilec dejansko ni prevzel določenega verskega prepričanja, zaradi česar niti zunanja manifestacija te vere ni del njegove osebne (verske) identitete. Čim je sprememba vere in njeno izražanje za prosilca brez pomena, tudi ne bo postavljen v položaj, ko bi se moral temu delu svoje identitete ob vrnitvi v izvorno državo odreči ali jo prikriti, s tem da bi se odpovedal izvajanju verskih dejanj in obredov ali izvajanje prikril. Ob odsotnosti okoliščin, ki bi potencialno motivirale dejanja preganjanja, je tudi zatrjevanje strahu pred njimi neutemeljeno. Tovrstni, le navzven ustvarjeni spremembi verskega prepričanja je zato res mogoče pripisati, da je bila namenjena zgolj potrebam pridobitve mednarodne zaščite, ki glede na omenjene razloge sama zase ne more utemeljiti strahu pred preganjanjem v izvorni državi, zaradi katerega prosilec ne more ali zaradi takega strahu noče uživati varstva te države (drugi odstavek 20. člena ZMZ-1). To je vsebina že sprejetega stališča Vrhovnega sodišča v zadevah, kjer je bila ugotovljena prosilčeva nepristna sprememba vere, in sicer da zaradi take spremembe ni smiselno preveriti, kako bi lahko bil prosilec preganjan v izvorni državi.5

12. Zato glede na pritožbene navedbe Vrhovno sodišče tudi tokrat pojasnjuje, da priznanje mednarodne zaščite sicer ne more temeljiti le na tako ustvarjenih okoliščinah, povzročenih z dejavnostmi prosilca od odhoda iz izvorne države, saj bi to pomenilo uporabo sistema mednarodne zaščite v nasprotju z njegovim namenom, da zavaruje prosilce, ki za to izkažejo pristno (dejansko), ne pa zgolj navidezno potrebo. Vendar je navedeno logična izpeljava določbe 23. člen ZMZ-1, po katerem mora uradna oseba pri ugotavljanju pogojev za mednarodno zaščito med drugim upoštevati, ali so imele dejavnosti prosilca od odhoda iz izvorne države izključni ali poglavitni namen ustvarjanja potrebnih pogojev za prošnjo za mednarodno zaščito, da se oceni, ali bi bil prosilec ob vrnitvi v to državo zaradi teh dejavnosti izpostavljen preganjanju ali resni škodi (deseta alineja prvega odstavka). To nalaga upoštevanje (ne izključevanje) dejavnosti, ki jih je prosilec izvrševal z namenom ustvarjanja pogojev za prošnjo, zato da se jih oceni z vidika tveganja, ali bi bil prosilec zaradi njih ob vrnitvi izpostavljen preganjanju ali resni škodi. Tudi v takem primeru se prošnja lahko zavrne, vendar ne, ker bi bil izpolnjen pogoj iz drugega odstavka 30. člen ZMZ-1 (kot to zmotno meni pritožnica), ampak (kot je Vrhovno sodišče pojasnilo že v sklepu I Up 74/2018) ker je organ ob upoštevanju dejstev in okoliščin iz 23. člena tega zakona ugotovil, da prosilec ne izpolnjuje pogojev za priznanje mednarodne zaščite (tretja alineja prvega odstavka 49. člena ZMZ-1).

13. Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločalo v sporu polne jurisdikcije in samo presojalo, ali so izpolnjeni pogoji za priznanje mednarodne zaščite na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotavljalo na glavni obravnavi, pritožbe v obravnavanem primeru ni mogoče utemeljevati z razlogi, s katerimi pritožnica neverodostojnost tožnikov (in v tem okviru nepristnost tožnikove spremembe vere) utemeljuje z drugačnim stališčem glede pravilne razlage zahteve iz 21. člena ZMZ-1, po kateri se mora prosilec za mednarodno zaščito čim bolj potruditi za utemeljitev svoje prošnje. Poleg tega sta po presoji Vrhovnega sodišča pravilni stališči, da zatrjevana neprepričljivost prosilčevih pojasnil ni pokazatelj tega, da se prosilec ni dovolj potrudil za utemeljitev prošnje, in da na oceno prosilčeve verodostojnosti samo po sebi ne more pomembno vplivati okoliščina, da za mednarodno zaščito niso zaprosili v eni izmed držav na poti do Slovenije. Sodišče je ti stališči tudi pravilno in popolno obrazložilo. Navedbe, s katerimi pritožnica le posplošeno izraža nestrinjanje s temi stališči, pa same po sebi pritožbe ne morejo utemeljiti. Pritožbe ne utemeljujeta niti pritožbeni trditvi, da informacije o izvorni državi, ki sta jih tožnika predložila sodišču, niso bile pripravljene za njun primer in da so te informacije starejšega datuma. Pritožnica namreč ne pojasni, kako naj bi to v obravnavanem primeru vplivalo na pravilnost ugotovitev stanja v izvorni državi, v pritožbi pojasnjuje le, da sama informacij o stanju v izvorni državi ni ugotavljala, ker ni verjela v pristnost spremembe tožnikove vere.

14. Pritožnica sodišču ne očita niti pomanjkljive obrazložitve presoje, da prosilci izpolnjujejo pogoje za priznanje statusa begunca. V pritožbi navaja, da se ne strinja oziroma da ostro (včasih tudi kategorično) zavrača posamezne razloge, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo drugačno dokazno oceno in s tem drugače ugotovilo dejansko stanje glede pristnosti tožnikove spremembe vere. Z obrazložitvijo teh očitkov torej izraža nestrinjanje s tako drugačno ugotovitvijo dejanskega stanja in vztraja pri ugotovitvah upravnega organa. Predvsem še vedno meni, da tožnikove izpovedbe, na podlagi katerih je sodišče preizkušalo pristnost spremembe vere, tudi po opravljeni glavni obravnavi niso prepričljive, da se tožnika pri podajanju prošnje tožnika nista dovolj potrudila za njeno utemeljitev in da nista zaprosila za mednarodno zaščito v državah, preko katerih sta potovala v "begunskem valu".

15. S pritožbenimi navedbami torej pritožnica uveljavlja predvsem pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja (prvi odstavek 75. člena ZUS-1), ki je v obravnavani zadevi dopusten, saj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi sàmo ugotovilo dejansko stanje.6 Zmotna ugotovitev dejanskega stanja se pojavlja predvsem v treh oblikah, kot zmotna dokazna ocena, kot zmotna uporaba pravil izkušenj ali uporaba napačnih oziroma na konkreten primer neuporabljivih izkustvenih pravil.7 Za utemeljitev katerekoli od teh oblik pa ne zadošča, da pritožnik navede le, katero dejstvo je zmotno ugotovljeno, temveč mora tudi argumentirati, zakaj naj bi bilo stališče sodišča o (ne)dokazanosti določenega dejstva nepravilno.

16. V obravnavanem primeru pritožnica sodišču prve stopnje po vsebini očita zmotno dokazno oceno tožnikovih izjav in listin, na podlagi katerih je sodišče ugotovilo dejansko stanje. Zmotna dokazna ocena pa je posledica procesne napake neupoštevanja metodološkega napotka iz 8. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1. V primerih, ko ta ocena ne dosega dokaznega standarda skrbnosti in vestnosti, kot ga določa omenjena določba ZPP, kršitev te postopkovne določbe preide v bistveno kršitev določb postopka.8 Vendar je kršitev 8. člena ZPP podana (le), kadar dokazna ocena ni v skladu s formalnimi okviri proste dokazne ocene, torej takrat, ko ni vestna, skrbna ter analitično sintetična (kadar sodišče ne oceni vseh dokazov posebej, nato pa še vse dokaze skupaj), ne pa tudi, kadar naj bi bila vsebinsko neprepričljiva (ker je v nasprotju z nenapisanimi, neformalnimi dokaznimi pravili).9 Tako sodna odločba, kot tudi dokazna ocena, na kateri temelji, je zavezana k razumni ter logično vzdržni in preverljivi argumentaciji. Sodišče mora presoditi vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj. Končna ocena pa mora temeljiti tudi na "uspehu celotnega postopka", torej na celoti procesnega dogajanja, ki vključuje tudi navedbe strank, njihova procesna dejanja in način sodelovanja v postopku, ipd.10

17. Po presoji Vrhovnega sodišča je sodišče prve stopnje z obrazložitvijo izpodbijane sodbe tem zahtevam zadostilo. Najprej je pojasnilo, kaj je pomembno ugotavljati z vidika vprašanja pristnosti spremembe tožnikove vere in v tem okviru pravilno zavrnilo sklepanje, po katerem bi zlorabo pravice do mednarodne zaščite utemeljevalo že to, da prosilec ni izkazal, da bi bil globoko predan krščanski veri. Tem stališčem pritožnica niti ne ugovarja. Obrazložitvi dokazne ocene, na podlagi katere je sodišče ugotovilo pristnost tožnikove spremembe vere, očita "le" neprepričljivost, kar pa za utemeljitev pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kot je bilo že pojasnjeno, ne zadošča. 18. Po drugi strani je iz obrazložitve izpodbijane sodbe razvidno, kako je sodišče prve stopnje ocenilo verodostojnost tožnikovih izjav in na podlagi česa se je prepričalo o obstoju zatrjevanega razloga preganjanja. Obširno je pojasnilo, zakaj drugače ocenjuje tožnikove izpovedbe glede seznanjanja s krščansko vero in glede samega krsta, zakaj ugotavlja, da je tožnikova sprememba vere pristna, čeprav ni goreč oziroma globoko predan evangeličan, in na podlagi česa je ugotovilo, da gre pri tožniku za specifično kombinacijo veroizpovedi in političnega prepričanja kot podlag za preganjanje (ker se je za krščansko vero odločil zaradi krščanskega spoštovanja koncepta človekove svobode in bistveno manj zaradi kakšnih doktrinarnih ali ideoloških interpretacij Svetega pisma ali osebnega odnosa do krščanskega boga). Pritožnica se s takimi ugotovitvami sodišča prve stopnje ne strinja ("jih ne sprejema"), pravno relevantnih razlogov za to pa ne navaja.

19. Pritožnica namreč sodišču prve stopnje ne očita, da je prej navedeno dokazno oceno obrazložilo neskrbno, nelogično ali pomanjkljivo, tj. da bi kršilo metodološki napotek načela proste presoje dokazov iz 8. člena ZPP. Prav tako sodišču ne očita kršitev drugih pravil postopka upravnega spora. Zgolj njeno drugačno mnenje glede prepričljivosti oziroma njena drugačna dokazna ocena tožnikovih izjav, pa samo po sebi ne zadošča za utemeljitev očitka o napačni presoji sodišča prve stopnje glede pristnosti tožnikove spremembe vere.

20. Tako tudi pritožbenega očitka o "nesprejemljivem ravnanju sodišča" glede ocene tožnikove verodostojnosti in s tem pristnosti spremembe vere ni mogoče utemeljiti zgolj z zatrjevanjem, da njegove izjave na glavni obravnavi niso bile bolj prepričljive od tistih, ki jih je dal na osebnem razgovoru. Očitek, da sodišče prve stopnje pri preizkusu (ne)konsistentnosti v izpovedbi tožnikov ni upoštevalo izjav, ki sta jih tožnika dala pred upravnim organom, pa je neutemeljen. Iz obrazložitve v točkah, na katere se pritožnica sama sklicuje, jasno izhaja, da je sodišče upoštevalo tako izjave, dane v upravnem postopku, kot tudi tožnikove izpovedbe na glavni obravnavi. Zgolj vztrajanje pri dokazni oceni upravnega organa o neverodostojnosti tožnikovih izjav glede prisostvovanja obredom krščanske vere, pa ne utemeljuje pritožbenega ugovora zoper drugačno dokazno oceno tožnikovih izjav glede tega dejstva, ki jo je sodišče opravilo tudi ob upoštevanju poročil, ki vsebujejo informacije o izvajanju hišnih obredov. Sklepanje sodišča, da je pri oceni verodostojnosti tožnikovih izjav pomembna okoliščina, da je tožnik navedel naslov domače cerkve, namreč ni mogoče izpodbijati zgolj s pritožbeno navedbo, da pritožnica takega sklepanja sodišča ne sprejema in mu ostro nasprotuje. Na drugačno stališče ne more vplivati niti trditev, da sodišče te tožnikove navedbe ni preverilo. Pritožnica namreč ne navaja, da je temu dejstvu (tj. naslovu domače cerkve) na glavni obravnavi oporekala, tožniki pa v odgovoru na pritožbo navajajo, da pritožnica na glavni obravnavi v zvezi s tem ni imela vprašanj ali pripomb. Sodišče prve stopnje je torej imelo podlago za sklepanje, da to dejstvo med strankama ni sporno.

21. Izpodbijana sodba tudi ne temelji na ugotovitvi, da tožnik aktivno širi svojo novo veroizpoved, kot to zmotno navaja pritožnica. Po drugi strani pa je po presoji Vrhovnega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, po katerem bi pomenila zahteva po skrivanju svojega odnosa do veroizpovedi poseg v tožnikovo pravico do svobode misli, vesti in veroizpovedi iz 9. člena EKČP oziroma 10. člena Listine EU o temeljnih pravicah.

22. Tudi sicer pritožnica s pritožbenimi navedbami (kljub njihovi obširnosti) izraža zgolj nestrinjanje z drugačno dokazno oceno izpovedb obeh tožnikov in drugačnim pomenom nekaterih dejstev, ki jih je sodišče upoštevalo kot relevantne za oceno verodostojnosti obeh tožnikov (okoliščine povezane z dejstvom, da je tožnica malo pred odhodom v Evropo izvedela, da je noseča, da sta oba tožnika pred odhodom iz Irana imela zaposlitev in zavidljiv materialni status ter več sorodnikov, vernikov, ki so spoštovali šiitska pravila) ter tistih, ki jih ni upoštevalo kot take (npr. vzrok za t. i. begunski val).

23. Sodišče prve stopnje je verodostojnosti tožnikovih izjav med drugim pritrdilo tudi s sklicevanjem na potrdilo o tem, da je tožnik eden od aktivnih pripadnikov evangeličanske cerkve. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe so tožniki to potrdilo (katerega vsebino je sodišče prav tako povzelo) predložili naknadno po opravljeni glavni obravnavi zaradi odsotnosti škofa, ki lahko tako potrdilo izda. Pritožnica v pritožbi pojasnjuje, da na glavni obravnavi naknadni predložitvi tega potrdila ni nasprotovala, ker samo potrdilo še ne dokazuje, da je neka oseba v resnici spremenila vero. S tem stališčem se Vrhovno sodišče strinja, vendar odločitev sodišča prve stopnje ne temelji na drugačnem stališču, temveč na ugotovitvi, da vsebina potrdila dokazuje zgolj to, kar je tožnik zatrjeval na glavni obravnavi "in sicer, da je aktivni član evangeličanske cerkve v Sloveniji, česar tožena stranka niti ni zanikala".

24. Ker je pritožnica v pritožbi navedla, da tega potrdila ni prejela, ji ga je poslalo Vrhovno sodišče in ji dalo možnost, da se do njega dodatno opredeli. Pritožnica dokazni vrednosti tega potrdila tako v pritožbi kot v vlogi, ki jo je poslala po predložitvi potrdila, nasprotuje s sklicevanjem na okoliščino, da pritožnik na glavni obravnavi ni vedel za praznik reformacije, čeprav je od tega praznika do glavne obravnave poteklo le 19 dni. Vendar sodišču ni mogoče očitati, da je to okoliščino prezrlo, saj je povzelo tudi tožnikov odgovor, zakaj se praznikov ne spominja in se v zvezi s tem opredelilo tudi do vprašanja, kako natančno, poglobljeno in celovito je treba preverjati tožnikovo znanje o konkretni veri, njenih doktrinah, razlagah ali interpretacijah. S sklicevanjem na priporočilo št. 6 UNHCR je pritrdilo tožnikom, da v tem primeru površno poznavanje doktrine krščanske ali evangeličanske cerkve ne more biti pomembno. Tem stališčem pa pritožnica s pritožbenimi navedbami ne ugovarja.

25. Ker je sodišče prve stopnje samo ugotavljalo tudi dejansko stanje glede tožničinega izpolnjevanja pogojev za priznanje statusa begunke, morebitna skopost tožničinih izjav v upravnem postopku ni pravno odločilna. Pritožbeni očitek, da iz obrazložitve izpodbijane sodbe ni mogoče ugotoviti, na podlagi katerih informacij je sodišče sklepalo, da bi bila tožnica ob vrnitvi v izvorno državo zaradi dejstva, da je bila pripadnica Basije, obravnavana drugače kot ostale osebe, pa je neutemeljen. S tem očitkom nasprotuje sklepnim ugotovitvam, da tožnica izpolnjuje pogoje za priznanje statusa begunke, ki jih sodišče navaja v 141. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pri tem pa prezre, da se je sodišče prve stopnje že v 139. točki obrazložitve sklicevalo na poročilo (ki so ga že v upravnem postopku predložili tožniki, sodišče pa ga v opombi 93 tudi citira), iz katerega izhaja, da so celo zgolj zavrnjeni prosilci za azil, ki se vrnejo v Iran, podvrženi kontroli s strani policije o tem, ali so se ukvarjali s sovražno propagando in da je gotovo, da bi bila temu podvržena tudi tožnica, ki je bila aktivna članica Basijev. V nadaljevanju je sodišče v 140. točki obrazložitve podrobneje povzelo tožničine izjave na glavni obravnavi o njenem delovanju kot članici te skupine in o ravnanju z neposlušnimi osebami, ugotovilo, da se njene izjave skladajo s poročilom o dejavnosti Basijev, ki ga je pridobila toženka sama (sodišče ga citira v opombi 94) in na podlagi tega sklepalo tudi na verodostojnost tožničinih izjav, da bi ji organi oblasti pripisali stališče in prepričanje, ne glede na to, ali je tožnica v skladu s takšnim prepričanjem ali stališčem tudi delovala (sedmi, osmi in deveti odstavek 27. člena ZMZ-1). Tako se pokaže, da tudi v tem delu pritožnica več od nestrinjanja z dokazno oceno sodišča glede ugotovitev dejanskega stanja kot podlago za presojo, da so izpolnjeni pogoji za priznanje statusa begunca, niti ne zatrjuje niti ne utemeljuje.

26. Prav tako ne nasprotuje stališču, da gre mladoletnemu tožniku status begunca, ker v skladu z načelom varovanja otrokovih koristi sledi pravnim posledicam, ki izhajajo iz izkazanega utemeljenega strahu pred preganjanjem njegovih staršev. Ne nasprotuje niti sklepanju sodišča, da bi bila tožnika zaradi urejanja osebnih dokumentov za otroka, rojenega v Sloveniji, izpostavljena bistveno večjemu tveganju, kar bi imelo tudi negativne posledice za mladoletnega tožnika. Presoji sodišča, da gre mladoletnemu tožniku status begunca, ugovarja le z vztrajanjem na svojem prepričanju v pravilnost odločitve upravnega organa o zavrnitvi prošnje njegovim staršem.

27. Ker niso podani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti sodišče po uradni dolžnosti, je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

1 Sklicuje se na sodbo v združenih zadevah Y in Z (C-71/11 in C-99/11) z dne 5. 9. 2012 in na sodbo C-56/17 (Fathi) z dne 4. 10. 2018. 2 Sklicuje se na sodbo v zadevi A v. Switzerland (št. 60342/16) z dne 19. 12. 2017. 3 Sklicuje se na zadevo I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018. 4 Druga alineja prvega odstavka in drugi odstavek 27. člena ZMZ-1. 5 Sodbe Vrhovnega sodišča I Up 74/2018 z dne 13. 6. 2018, I Up 264/2017 z dne 21. 2. 2018, I Up 43/2017 z dne 15. 3. 2017, I Up 187/2017 z dne 23. 8. 2017, I Up 183/2017 z dne 23. 8. 2017. 6 Glej ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, na primer sodbo I Up 79/2018 z dne 23.5.2018 (9. točka obrazložitve). 7 Tako J. Zobec v v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 322 in 323. 8 Tako na primer tudi sodba Vrhovnega sodišča X Ips 218/2010 z dne 3.3.2011 (13. točka obrazložitve). 9 Sodba Vrhovnega sodišča II Ips 298/2003 z dne 13. 11. 2003 (predzadnji odstavek). 10 Glej J. Zobec v: Ude in ostali, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, Založba Uradni list Republike Slovenije in GV Založba, Ljubljana 2005, str. 92.