Jedro

ZP-1 (44. člen) določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe. Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka ne določa. Zastaranje pravice do izterjave davka je v ZDavP-2, veljavnem v času izdaje izpodbijanega sklepa, sicer urejeno v določbah 125. in 126. člena in ne v tretjem delu zakona (Davčna izvršba), po katerem skladno s 156. členom davčni organ postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. S smiselno uporabo določb ZDavP-2 o zastaranju pravice do izterjave (davka), ki ob upoštevanju četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 veljajo tudi za denarne kazni in globe ter stroške postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, pa tožena stranka zastaralni rok za izvršitev sankcije omeji v korist tožeče stranke. Stališče, da je z uporabo določb ZDavP-2 o zastaranju zastaralni rok za izvršitev sankcije (brez pravne podlage) podaljšan, zato ni utemeljeno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Davčni urad Koper je z izpodbijanim sklepom odločil, da se zoper tožnika davčna izvršba dolžnega zneska neplačane globe za prekršek po plačilnih nalogih, navedenih v izreku, in stroškov davčne izvršbe, v skupnem znesku 1.690,03 EUR, opravi na tožnikova denarna sredstva na računu pri banki A. d.d. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-30-190/2011 z dne 13. 2. 2012 pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnilo. Določba 44. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), s katero tožeča stranka utemeljuje ugovor absolutnega zastaranja izvršitve sankcije, se po presoji pritožbenega organa nanaša le na zastaranje začetka izvrševanja sankcije in ne na dokončanje davčne izvršbe. Po začetku izvršbe je potrebno upoštevati omejitve, določene v zakonu, ki ureja davčni postopek. To po presoji pritožbenega organa pomeni, da se lahko postopek davčne izvršbe globe, ki je bil začet pravočasno, znotraj rokov iz 44. člena ZP-1, vodi ob upoštevanju relativnih in absolutnih zastaralnih rokov, ki jih določa relevanten Zakon o davčnem postopku.

V obravnavanem primeru je bil postopek davčne izvršbe znotraj rokov iz 44. člena ZP-1 začet z izdajo sklepa o davčni izvršbi št. DT 4294-74845/2006-2-06032-19 z dne 15. 11. 2006 na tožnikove denarne prejemke. Ker ta ni bila uspešna, je davčni organ z izpodbijanim sklepom davčno izvršbo le nadaljeval z rubežem tožnikovih denarnih sredstev na računu pri banki, torej z drugim predmetom izvršbe. Ugovor zastaranja zato po presoji pritožbenega organa ni utemeljen. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, pritožbeni organ zavrne tudi zahtevo za povračilo stroškov postopka.

Tožeča stranka vlaga tožbo v upravnem sporu zaradi napačne uporabe določb ZDavP-2 in neuporabe določb ZP-1 o zastaranju izvršitve sankcij, izrečenih v postopku o prometnem prekršku. ZDavP-2 določa zastaralne roke za odmero in izterjavo davka, nikjer v ZDavP-2 niti v ZP-1 pa ni določbe, ki bi rok zastaranja izvršitve sankcije po plačilnem nalogu zaradi storjenega cestnoprometnega prekrška podaljšal – če pride do davčne izvršbe globe zaradi kršitve cestnoprometnih predpisov ne veljajo zastaralni roki, predpisani za davke. Obravnavana plačilna naloga sta postala izvršljiva 17. 8. 2006. Absolutno zastaranje izvršitve sankcij je zato nastopilo 18. 8. 2010. V veljavni zakonodaji namreč ni določbe, ki bi zastaranje izvršitve nedavčne sankcije podaljšala zato, ker izterjavo nedavčne obveznosti vrši davčni organ. Tožeča stranka zato predlaga, da sodišče odločbo o pritožbi in izpodbijani sklep odpravi, postopek izvršbe zaradi absolutnega zastaranja ustavi, toženi stranki pa naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka in stroškov upravnega spora v priglašeni višini.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z zakonom. Sodišče se v celoti strinja tudi z razlogi, s katerimi pritožbeni ugovor zastaranja zavrne davčni organ druge stopnje. Ker so tožbeni ugovori vsebinsko enaki pritožbenim, jih z istimi razlogi, ne da bi jih (v celoti) ponavljalo, zavrača tudi sodišče. Po določbi 44. člena ZP-1 se izrečene sankcije za prekršek ne smejo začeti izvrševati, če pretečeta dve leti od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (prvi odstavek). Zastaranje pretrga vsako dejanje organa, pristojnega za postopek o prekršku ali za izvršitev, ki meri na izvršitev sankcije. Po vsakem pretrganju začne teči zastaranje znova, vendar pa se sankcije ne smejo začeti izvrševati po preteku štirih let od dneva, ko je odločba, s katero je bila sankcija izrečena, postala pravnomočna (drugi odstavek). ZP-1 po navedenem določa le relativni in absolutni rok za začetek postopka izvršbe in ne, kot meni tožeča stranka, zastaralnih rokov za izvršitev izrečene sankcije. V tem se ureditev v ZP-1 razlikuje od ureditve po prej veljavnem ZP, po katerem se izrečena kazen in druge sankcije za prekršek niso smele izvršiti po preteku tam določenih rokov.

V zadevi ni spora, da sta obravnavana plačilna naloga postala pravnomočna 8. 8. 2006. Z navedenim dnem je skladno s 44. člen ZP-1 začel teči zastaralni rok za začetek izvrševanja izrečene sankcije. Spora nadalje ni o tem, da je bila izvršba začeta s sklepom o davčni izvršbi z dne 15. 11. 2006 in torej v predpisanem zastaralnem roku.

Zastaralnih rokov za dokončanje v predpisanem roku začetega izvršilnega postopka pa, kot že navedeno, ZP-1 ne določa. Izvršitev torej po določbah ZP-1, na katerega se sklicuje tožeča stranka, ne zastara. Zastaranje pravice do izterjave davka je v ZDavP-2, ki je veljal v času izdaje izpodbijanega sklepa, sicer urejeno v določbah 125. in 126. člena in ne v tretjem delu zakona (Davčna izvršba), po katerem skladno s 156. členom davčni organ postopa tudi, kadar na podlagi zakonskega pooblastila opravlja izvršbo drugih denarnih nedavčnih obveznosti. S smiselno uporabo določb ZDavP-2 o zastaranju pravice do izterjave (davka), ki ob upoštevanju četrtega odstavka 3. člena ZDavP-2 veljajo tudi za denarne kazni in globe ter stroške postopka o prekršku, ki jih odmeri oziroma izreka davčni organ, tožena stranka zastaralni rok za izvršitev sankcije v korist tožeče stranke torej omeji. Stališče, da je z uporabo določb ZDavP-2 o zastaranju zastaralni rok za izvršitev sankcije (brez pravne podlage) podaljšan, zato ni utemeljeno.

Ker so po navedenem tožbeni ugovori neutemeljeni, nepravilnosti, na katere pazi uradoma, pa sodišče tudi ni našlo, je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo.

Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi, če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka svoje stroške postopka.

13. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji, ker dejansko stanje, na katerem temelji izpodbijana odločitev, med strankama ni sporno.