Jedro

Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen.

Domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu, je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.

V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi, opr. št. VL 64719/2013 z dne 25. 4. 2013 tudi v I. in III. točki izreka in tožbeni zahtevek zavrnilo (I. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo v plačilo 202,38 EUR pravdnih stroškov tožene stranke (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožuje tožeča stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Med pravdnima strankama ni sporno, da je tožena stranka lastnica poslovnega prostora v stavbi, ki jo upravlja tožeča stranka, da je ta prostor oddala v najem ter, da najemnik stroškov, ki izvirajo iz te nepremičnine, ni plačeval, čeprav se je z najemno pogodbo k temu zavezal. Sporno pa je, ali je za njihovo plačilo odgovorna tožena stranka kot lastnik nepremičnine. Sodišče prve stopnje je odločilo, da temu ni tako, saj sta tožena stranka in njen najemnik sklenili pogodbo o prevzemu dolga, tožeča stranka pa je v to privolila.

6. Pritožba takšen zaključek utemeljeno izpodbija. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo določbo 2. člena Pogodbe o najemu poslovnih prostorov (priloga B2) kot dogovor (pogodbo) o prevzemu dolga. Iz zapisa, da je najemnik poleg najemnine dolžan plačevati tudi v alinejah navedene stroške (ki predstavljajo obratovalne stroške in stroške upravljanja) ter da je najemodajalcu dolžan enkrat mesečno pošiljati dokazila o plačilu, namreč ne izhaja, da se je najemnik naštete stroške zavezal plačati namesto najemodajalca (in da je torej prišlo do spremembe dolžnika). To ne izhaja niti iz dopisa, s katerim je tožena stranka tožečo obvestila, da ima novega najemnika in jo prosila, da stroške obračuna slednjemu.

7. Pri prevzemu dolga je ključno, da ni nobenega dvoma o tem, da se upnik s spremembo dolžnika strinja. Predpogoj strinjanja je, da je o spremembi obveščen. V obravnavanem primeru upnik (tožeča stranka) ni bil obveščen o tem, da naj bi najemnik stroške plačeval namesto lastnika (tožeče stranke) in da bo posledično obveznost slednjega prenehala. Po lastnih trditvah, se tega ni zavedal in si je prej citirano pogodbeno določilo v povezavi z dopisom razlagal kot dogovor o prevzemu izpolnitve. Na prevzem dolga posledično sploh ni mogel pristati. Ob tem bi se moral namreč zavedati, da po podani privolitvi izpolnitve ne bo več mogel zahtevati od starega dolžnika, ampak le še od prevzemnika.(1)

8. Sodišče prve stopnje je ugotovitev, da je bilo soglasje dano, oprlo na domnevo, da je privolitev podana, če upnik brez omejitev sprejme izpolnitev od prevzemnika, ki jo izpolni v svojem imenu (tretji odstavek 427. člena Obligacijskega zakonika – v nadaljevanju OZ). Takšno domnevo pa je treba razlagati restriktivno. Uporabi se lahko samo, če je bil pred sprejemom izpolnitve upnik obveščen o prevzemu dolga in pozvan, da se o njem izjavi.(2) Noben od navedenih pogojev v obravnavanem primeru ni bil izpolnjen.

9. V primeru, da upnik na prevzem dolga ne pristane, ima ta lahko kvečjemu naravo prevzema izpolnitve (peti odstavek 427. člena OZ). Izpolnitev se namreč prevzema s pogodbo med dolžnikom (v tem primeru toženo stranko) in nekom tretjim (najemnikom), s katero se ta dolžniku zaveže, da bo izpolnil njegovo obveznost nasproti njegovemu upniku (tj. tožeči stranki). Tretji pri tem ne prevzame dolga niti ne pristopi k dolgu, zato nima upnik nasproti njemu nobene pravice. V takšnem primeru prvotni dolžnik ostane upniku zavezan za plačilo dolga, prevzemnik pa se za to zaveže zgolj v razmerju do prvotnega dolžnika (prvi in tretji odstavek 434. člena OZ).

10. Glede na navedeno je bila v razmerju do tožeče stranke (ne glede na nalog tožene stranke, naj se računi za v tem postopku vtoževane stroške izdajajo najemniku) še vedno zavezana tožena stranka. Njen ugovor pasivne legitimacije je zato neutemeljen, odločitev sodišča prve stopnje pa materialnopravno zmotna.(3)

11. V posledici opisanega (zmotnega) zaključka, sodišče prve stopnje ni obravnavalo ostalih ugovorov tožene stranke v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka (predvsem ugovorov zastaranja in neizpolnjenosti pogojev za neupravičeno obogatitev). Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo dejansko stanje, je višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (2. odstavek 458. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP). Zaradi razveljavitve odločitve o glavni stvari je razveljavilo tudi odločitev o pravdnih stroških, saj končni uspeh strank v postopku še ni znan.

12. Odločitev o pritožbenih stroških je skladno s 3. odstavkom 165. člena ZPP pridržalo za končno odločbo.

(1) M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 618. (2) M. Juhart: Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, str. 613. (3) Podobno tudi VSL v sodbi II Cpg 86/2015.