Jedro

Če je v izvršilnem postopku tretjemu dopuščeno pravno varstvo na predmetu izvršbe le, če zatrjuje obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki jo mora kasneje izkazati v pravdi na nedopustnost izvršbe, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje, potem ni dvoma, da tožnica pravnega varstva, ker so ji bile odvzete nepremičnine v izvršilnem postopku, ne more doseči z motenjsko tožbo po končanem izvršilnem postopku, marveč le s tožbo, v kateri zatrjuje obstoj pravice do posesti na nepremičninah.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka L. d.o.o. je dolžna plačati prvotoženi stranki H. d.o.o. pritožbene stroške v višini 214,18 EUR v roku 15 dni od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti.

Obrazložitev

1. Tožnica je v postopku pred sodiščem prve stopnje zatrjevala, da sta se prvotoženka in stečajni upravitelj družbe D. d.o.o. - v stečaju s sodno poravnavo dogovorila, da bo stečajni upravitelj izročil prvotoženki nepremičnine parc. št. 48/2, parc. št. 28/6 in parc. št. 47/2 vse k.o. X1, ki predstavljajo poslovno stavbo, dvorišče in zelenico. Prvotoženka kot upnica in drugotoženec kot sodni izvršitelj sta sodno poravnavo izvršili v izvršilnem postopku I 4093/2016, čeprav je imela posest na nepremičninah tožnica, kar so vedeli vsi sodelujoči v tem postopku, zato sta toženca protipravno posegla v posest tožnice na nepremičninah. Tožnica v motenjski pravdi zahteva, da toženca vzpostavita prejšnje posestno stanje na nepremičninah tako, da ji izročita ključe obstoječih ključavnic od prostorov in ji omogočita nemoten vstop in uporabo nepremičnin. Tožnica še zahteva, da sta ji toženca dolžna vrniti premičnine, ki sta jih odnesla iz nepremičnin, med drugim poslovno dokumentacijo družb O. z.o.o. - v stečaju in M. d.o.o. - v stečaju. Tožnica še zahteva, da se tožencema v bodoče prepove z zamenjavo ključavnic ali podobnimi ravnanji posegati v posest tožnice na nepremičninah.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ker ravnanja, ki jih tožnica ocenjuje kot motilna, temeljijo na zakonu, zato niso samovoljna in s tem protipravna.

3. Tožnica v (pre)obsežni pritožbi2 navaja, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge tožnice, ker je ugotovilo, da ravnanja tožencev niso protipravna, ker je prvotoženka vložila predlog za izvršbo na podlagi izvršilnega naslova, ravnanje drugotoženca pa temelji na sklepu o izvršbi. Sklep o izvršbi se ne nanaša na tožnico, zato ne more biti podlaga za izključitev protipravnosti motilnih ravnanj, s katerimi je bilo poseženo v posest tožnice. Izvršilni naslov in sklep o izvršbi lahko izključita protipravnost le v primeru, če je izdan zoper posestnika, kateremu se odvzame posest. Takšno je tudi stališče sodne prakse3. Na ta način se upoštevajo subjektivne meje pravnomočnosti, kot temeljno pravilo učinkovanja sodnih odločb. Sodna odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, učinkuje le zoper tistega, zoper katerega je bila izdana, zoper tretjega pa le, če je obveznost iz izvršilnega naslova prešla nanj, kar določa 24. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ). Izvršbo zoper nekoga, ki v izvršilnem predlogu ni označen kot dolžnik, je mogoče izvesti le v primeru, da upnik izkaže, da je obveznost iz izvršilnega naslova prešla na dolžnika. Tožnica je posest na nepremičninah pridobila preden je prvotoženka zahtevala njihovo izročitev. Dolžnik iz sklepa o izvršbi je družba v stečaju, ki jo zastopa stečajni upravitelj, s katero tožnica ni povezana. Upnik in dolžnik iz izvršilnega naslova sta že ob sklepanju izvršilnega naslova vedela, da dolžnik nima v posesti nepremičnin in da jih uporablja tožnica. Tožnica v izvršilnem postopku ni sodelovala in ni bila obveščena o izvršilnih dejanjih. Dolžnik ni mogel izročiti nepremičnin, zato bi lahko prvotoženka obveznost iz sodne poravnave prisilno izvršila le na način, da bi z izvršbo stečajnega upravitelja prisilila k pridobitvi posesti. Drugotoženec kot izvršitelj bi moral pri opravljanju izvršbe skrbeti za precej več, kot pa le za golo opravo izvršbe za vsako ceno. Izvršitelj kot strokovnjak bi moral ugotoviti, ali so izpolnjeni pogoji za izvršbo, če se o tem ni mogel prepričati, bi moral povprašati sodišče, da ne bi nedopustno posegel v pravice drugih tretjih. Do zatrjevanih kršitev drugotoženca se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Obrazložitev sklepa je v nasprotju sama s seboj, ker sodišče v 13. točki izpostavlja protipravnost ravnanja tožencev kot ključno vprašanje, v 19. točki pa ugotovi, da se s kršitvami drugotoženca pri izvajanju izvršbe ne bo ukvarjalo. Drugotoženec bi moral, potem ko je ugotovil, da bo sklep o izvršbi izvršil proti tretji osebi in ne proti dolžniku, obvestiti tretjo osebo o izvršilnih dejanj v skladu z 48. in 50. členom Pravilnika o opravljanju službe izvršitelja. Ker tega ni storil je izvršbo opravil v nasprotju s pravili, kar predstavlja protipravnost. Stališče sodišča, da protipravnosti pri posegu v posest ni, če je nepremičnina navedena v sklepu o izvršbi, pri čimer ni pomembno, kdo so stranke izvršilnega postopka, izvotli posestno varstvo in omogoča zlorabo. Sodišče v sklepu pojasnjuje, da je pravno sredstvo ugovor tretjega v izvršilnem postopku, vendar noben predpis v primeru izvršilnega postopka ne prepoveduje vložitve tožbe zaradi motenja posesti oziroma določa kot edino pravno sredstvo le ugovor tretjega v izvršilnem postopku.

4. Prvotoženka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in zahteva, da ji tožnica plača pritožbene stroške.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Na podlagi tretjega odstavka 33. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ) posestnik nima pravnega varstva, če motenje ali odvzem posesti temelji na zakonu. Protipravnost je objektivni element motenja posesti in je odločilnega pomena v sporih zaradi motenja posesti, saj se posest lahko moti le s takimi dejanji in ravnanji, ki so protipravna, tedaj taka, ki nasprotujejo pozitivnim predpisom, pravnemu redu, oziroma dejanji in ravnanji, za katera pravni subjekt nima pooblastila, temelječega na ustrezni pravni podlagi4. Poseg v posest ni protipraven, če dejanje, s katerim se poseže v posest, ne nasprotuje niti pooblastilom, ki izhajajo iz zakona, niti odločbi državnega organa5. Zaradi načela formalne legalitete v izvršilnem postopku izvršilno sodišče ne sme posegati v izvršilni naslov oziroma presojati njegove materialnopravne pravilnosti, ker je naloga izvršilnega sodišča, da ga izvrši tako, kot se glasi6. Ravnanja tožencev v izvršilnem postopku niso bila protipravna, ker so temeljila na odločbah sodišča; prvotoženec je na podlagi izvršilnega naslova7 vložil predlog za izvršbo zoper dolžnika, predlogu je izvršilno sodišče ugodilo in izdalo sklep o izvršbi, na podlagi katerega je drugotoženec opravil izvršilna dejanja na nepremičninah. Iz teh razlogov na podlagi tretjega odstavka 33. člena SPZ tožnica nima pravnega varstva zaradi zatrjevanega odvzema posesti na nepremičninah.

7. Temeljni cilj, ki ga zasleduje pravni institut posestnega varstva, je preprečiti samovoljna ravnanja posameznikov, zato se ne ugotavlja pravica do posesti, kar je izjema in posebnost tega postopka. Sodišče daje pravno varstvo glede na zadnje stanje posesti in nastalo motenje (glej prvi in drugi odstavek 33. člena SPZ in 426. člen Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP). Posest ni (stvarnopravna) pravica. Posest je v okviru stvarnega prava določena posebnost in sicer dejanska (fizična, gospodarska) oblast nad stvarjo, v nasprotju s pravico, ki pomeni pravno oblast nad stvarjo. Okoliščina, da je nepremičnina v posesti tretjega in ne dolžnika, ne preprečuje izvršbe8. Če bi tožnica sodelovala v izvršilnem postopku in bi želela preprečiti izvršbo na izpraznitev in izročitev nepremičnine iz 221. člena Zakona o izvršilnem postopku (v nadaljevanju ZIZ), bi morala kot tretja oseba izkazati za verjetno, da ima na predmetu izvršbe pravico, ki preprečuje izvršbo (prvi odstavek 64. člena ZIZ). Ugovor tretjega, da ima posest na nepremičnini, ne more preprečiti izvršbe. Tožnica zato zmotno meni, da ima tretji v fazi, ko poteka izvršilni postopek, pravico izbire, da zavaruje svojo posestno pravico ali z ugovorom tretjega ali s tožbo na motenje posesti. Če je v izvršilnem postopku tretjemu dopuščeno pravno varstvo na predmetu izvršbe le, če zatrjuje obstoj pravice na predmetu izvršbe, ki jo mora kasneje izkazati v pravdi na nedopustnost izvršbe, če upnik ugovoru tretjega nasprotuje (primerjaj s 65. členom ZIZ), potem ni dvoma, da tožnica pravnega varstva, ker so ji bile odvzete nepremičnine v izvršilnem postopku, ne more doseči z motenjsko tožbo po končanem izvršilnem postopku, marveč le s tožbo, v kateri zatrjuje obstoj pravice do posesti na nepremičninah.

8. Posebnost oziroma začasnost posestnega varstva se posebej pokaže v primeru, ko postane odločitev o sporni pravici v petitorni pravdi pravnomočna pred odločitvijo v posestni pravdi. Višje sodišče v Ljubljani je v sklepu II Cp 3177/2012 pojasnilo, da odločba v posestnem sporu, čeprav postane pravnomočna in izvršljiva, je zgolj začasen ukrep in velja le, dokler se v rednem postopku (petitorni pravdi) ne odloči o sporni pravici. Če ob vzporednem teku petitorne in posestne pravde pride prej do pravnomočne odločitve v petitorni pravdi, ima prednost pravica in ne zadnje stanje posesti (pravilo petitorium absorbet possessorium). Pravnomočna odločitev v petitorni pravdi je namreč tista točka v postopku, do katere je posestno varstvo smiselno, odtlej pa je njegov (začasni) namen izčrpan. Motenjski sklep ima le provizorični značaj. Petitorni tožbi ne stoji nasproti ugovor, da je stvar bila že v posestni pravdi razsojena9. Smiselno enako pa velja za tožnico, ki uveljavlja posestno varstvo, potem ko je prvotoženka že pridobila posest na nepremičnini v izvršilnem postopku na podlagi pravice do posesti. V izvršilnem postopku se udejani pravica upnika, o kateri je bilo že pravnomočno odločeno s sodno odločbo ali je bila sklenjena sodna poravnava. Prav izvršljiv naslov in izvršilni postopek izključujeta protipravnost ravnanja prvotoženca, ki posesti na nepremičninah ni pridobil na podlagi samovoljnega ravnanja.

9. Ker tretji v pravdnem postopku, v katerem je bilo pravnomočno odločeno o pravici upnika, ni sodeloval kot stranka postopka, ima v izvršilnem postopku možnost, da v ugovoru ali kasnejši pravdi na nedopustnost izvršbe izkaže obstoj pravice, ki preprečuje izvršbo. Tudi VSL v sklepu I Cp 967/2017 izpostavlja, da „le“10 v primeru, če ima tretji pravni naslov, da izvršuje posest, ki ni v povezavi z izvršilnim naslovom iz izvršilnega postopka, tedaj se izpraznitev ne more nanašati na tretjo osebo, ampak samo na dolžnika iz izvršilnega naslova11. V posestni pravdi pa pravica do posesti ni predmet obravnavanja. Pritožbeno sodišče v zvezi s preostalimi razlogi iz sklepa VSL I Cp 967/2017 pojasnjuje, da je VSL v sklepu I Cp 189/2018 v podobni zadevi sprejelo drugačno pravno stališče, ki ga sprejema tudi pritožbeno sodišče. 10. Na podlagi prvega odstavka 49. člena ZIZ je izvršitelj dolžan opravljati neposredna dejanja izvršbe ne glede na zatrjevane ovire dejanske ali pravne narave, razen če sodišče odredi drugače. Izvršitelj je torej dolžan slediti sklepu o izvršbi, tako kot se glasi, na ta način pa je postopal tudi drugotoženec. Takšna ravnanja, ki jih v izvršilnem postopku stori izvršitelj, na podlagi sklepa (izvršilnega) sodišča v okviru zakonskih pooblastil niso protipravna. Pritožba izpostavlja prvi odstavek 50. člena ZIZ, ki določa, da kadar se opravlja izvršba v prostorih pravne osebe, zahteva izvršitelj pred pričetkom izvršilnih dejanj od zakonitega zastopnika ter pravne osebe, da takoj določi osebo, ki bo navzoča pri teh dejanjih. Pritožba pri tem spregleda, da drugi odstavek 50. člena ZIZ določa, če zakonitega zastopnika ni v prostorih pravne osebe ali če ne določi osebe, ki bo navzoča, opravi izvršilna dejanja v navzočnosti dveh polnoletnih občanov. Ker je drugotoženec opravil izvršilna dejanja na podlagi odločbe sodišča, njegova ravnanja niso protipravna, zato ni utemeljen tožbeni zahtevek tožnice zoper drugotoženca.

11. Tožnica zatrjuje, da sta stranki sodne poravnave vedeli, da ima tožnica posest na nepremičninah, sodna poravna pa je bila sklenjena iz razloga, da bi prvotoženka lahko v izvršilnem postopku, v katerem ne bi sodelovala tožnica, pridobila posest na nepremičninah. Če sta stranki sodne poravnave sklenili sodno poravnavo iz tega razloga, gre za nedovoljeno razpolaganje (glej tretji odstavek 3. člena ZPP). Tožnica ima ne glede na okoliščino, ali sta stranki sodne poravnave ravnali na opisan protipravni način, na razpolago pravovarstvene zahtevke, s katerimi lahko učinkovito zaščiti svojo pravico do posesti, čeprav ni sodelovala v izvršilnem postopku, s predlogom za zavarovanje pa lahko še pred končno odločitvijo o njeni pravici na nepremičninah, zaščiti svojo nedenarno terjatev, če bo izkazala zakonske predpostavke. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe, da tožnica razen posestnega varstva nima drugega učinkovitega sodnega varstva za zaščito njene (pravice do) posesti.

12. Sodišče prve stopnje ni storilo formalnih kršitev pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. V sklepu je navedlo odločilne razloge, ki niso v medsebojnem nasprotju, kot to trdi pritožba, dokazne predloge tožnice, da se zaslišijo priče, pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne, glede na že predstavljena procesna in materialnopravna stališča. 13. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (353. člen v zvezi s 366. členom ZPP).

14. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka. Pritožbeno sodišče je prvotoženki priznalo pritožbene stroške: za nagrado za sestavo odgovora na pritožbo 172,12 EUR, za izdatke za stranko in drugi izdatki 3,44 EUR in za DDV 38,62 EUR, skupaj 214,18 EUR. Tožnica mora plačati prvotoženki pritožbene stroške v roku petnajstih dni od prejema sklepa pritožbenega sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka izpolnitvenega roka do izpolnitve obveznosti.

1 V nadaljevanju nepremičnine. 2 Ker se ista dejstva večkrat ponavljajo. 3 Pritožba se sklicuje na sklepe VSL: I Ip 2557/2008, I Ip 1696/2016 in II Ip 1728/2016. 4 Glej Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik letnik 1993, stran 305. 5 Glej PPLJ, št. 4/1983, str. 12; povzeto iz Tone Frantar: Stvarno pravo, Gospodarski vestnik Ljubljana 1993, stran 323. Primerjaj tudi sodno prakso po uveljavitvi SPZ npr. sklep VSK I Cp 258/2006.. 6 Sklep VSRS II Ip 5459/2013. 7 Ki ni bil pridobljen v posestnem sporu, marveč v postopku priznanja pravice do posesti na nepremičninah. 8 Sodba VSRS II Ips 1124/2008. 9 Dr. Jože Juhart: Pravdni postopek, Ljubljana 1974, komentar k 423. členu 3. tč. 10 Op. pritožbenega sodišča. 11 Pri tem se VSL sklicuje na sklepa II Ip 1728/2016 in I Ip 2557/2008.