Jedro

O predlogu za oprostitev plačila sodnih taks je že pravnomočno odločeno, zato je prvostopenjsko sodišče ponovni predlog, ki temelji na istem dejanskem stanju in ima enako pravno podlago, pravilno zavrglo, saj ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin ugovor, vložen 7. 5. 2013 zoper plačilni nalog Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1828/2011-III z dne 25. 4. 2013. Hkrati je zavrglo tudi tožničin predlog za oprostitev plačila sodnih taks za postopek pred sodiščem prve stopnje z dne 7. 5. 2013. Zoper takšno odločitev se pritožuje tožnica, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni zahtevi ugodi in izpodbijani sklep o zavrženju predloga za oprostitev plačila sodne takse in zavrnitvi ugovora zoper plačilni nalog za plačilo sodne takse odpravi ter razveljavi; tožnico, ki je brezposelna, pa oprosti plačila sodne takse v obravnavanem pravdnem postopku. Pritožnica izpostavlja, da odločitev prvostopenjskega sodišča nima podlage v veljavnem zakonu. Meni, da je sodna taksa v višini 675,00 EUR odmerjena napačno. Poudarja, da je brezposelnost razlog za taksno oprostitev na podlagi zakona, ki jo je mogoče uveljavljati samo na podlagi enakega dejanskega stanja – ta pa je prav v brezposelnosti. Z vložitvijo ugovora zoper odmero sodne takse je bil po pritožničinem mnenju plačilni nalog razveljavljen, to pa pomeni, da obveznost plačila sodne takse sploh ni nastala.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom Zakona o pravdnem postopku (1) (v nadaljevanju: ZPP). Po določbi 34. a člena Zakona o sodnih taksah je dopustno zoper plačilni nalog v osmih dneh od vročitve vložiti ugovor iz razlogov, da je taksa že plačana, ali da je sodišče takso napačno odmerilo. Ugovoru, vloženemu iz razloga, da je taksa že plačana, pa je treba priložiti tudi potrdilo o opravljenem plačilu. Pritožnica zgolj pavšalno navaja, da je sodišče takso napačno odmerilo, pri čemer pa je nosilni razlog pritožbe ta, da bi morala biti zaradi brezposelnosti oproščena plačila sodnih taks, ne da bi se ugotavljalo njeno premoženjsko stanje.

Pritožbeni očitek o nepravilni odmeri sodne takse je neutemeljen, saj je prvostopenjsko sodišče glede na vrednost zahtevka (30.000,00 EUR) sodno takso pravilno odmerilo na znesek v višini 675,00 EUR. Na podlagi tar. št. 1111 se za postopek pred sodiščem prve stopnje plača trikratnik osnovne takse, pri čemer osnovna taksa znaša 225,00 EUR.

Pravilna pa je tudi odločitev o zavrženju tožničinega ponovnega predloga za oprostitev plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje, ki ga je podala 7. 5. 2013. Prvostopenjsko sodišče je zavzelo pravilno materialnopravno izhodišče, ki ga je našlo v prvem odstavku 13. člena Zakona o sodnih taksah, po katerem učinkuje sklep o oprostitvi, odlogu ali obročnem plačilu taks od dne, ko je pri sodišču vložen predlog za oprostitev, odlog ali obročno plačilo, in velja za takse za vse vloge in dejanja, za katere je nastala taksna obveznost tega dne ali pozneje. Taksna obveznost za postopek pred sodiščem prve stopnje pa, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, nastane ob vložitvi tožbe (1. točka prvega odstavka 5. člena prej citiranega zakona). Obveznost plačila sodne takse za postopek pred sodiščem prve stopnje je nastala ob vložitvi tožbe – 16. 8. 2011, medtem ko je tožnica predlagala oprostitev plačila sodne takse 7. 5. 2013, zato bi lahko njen predlog učinkoval le za vloge in dejanja, za katera bi nastala taksna obveznost od dne 7. 5. 2013 dalje, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Poleg tega je bilo o njenem predlogu za oprostitev plačila sodnih taks s sklepom z dne 29. 9. 2011 v povezavi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 429/2012 z dne 30. 8. 2012 že pravnomočno odločeno, zato je prvostopenjsko sodišče njen ponovni predlog, ki temelji na istem dejanskem stanju in ima enako pravno podlago, pravilno zavrglo, saj ponovno odločanje o isti stvari ni dopustno.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno uporabilo določila materialnega prava in ni zagrešilo kršitev, na katere se v pritožbi sklicuje tožnica. Prav tako tudi niso podani razlog, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je bilo treba pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in 366. členom ZPP).

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 – s spremembami in dopolnitvami