Jedro

Ker tožnik ni izrecno in določno podal izjave o delnem umiku tožbe za plačilo rente za določeno obdobje, ampak je šlo le za napako v zapisu modificiranega tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi, je sodišče prve stopnje nepravilno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da se denarna renta, dogovorjena v sodni poravnavi, lahko poviša samo za naprej oziroma od vložitve tožbe dalje. Zato je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo razlike v renti za nazaj.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v bodoče od 1. 4. 2014 dalje izplačevati rento v višini 95,39 EUR mesečno (namesto rente po sodni poravnavi z dne 1. 7. 2009, z opr. št. I Pd 402/2008) ter v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 16. dne v mesecu, za pretekli mesec (I. točka izreka). Zavrnilo je, kar je zahtevala tožeča stranka več in drugače (plačilo razlike v renti za nazaj za čas od 1. 7. 2009 do 30. 4. 2013 v skupnem znesku 1.140,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi; plačilo mesečne rente v bodoče od 1. 4. 2014 dalje nad dosojenim mesečnim zneskom rente v višini 95,39 EUR do vtoževanega vsakokratnega mesečnega zneska 120,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od dosojenih mesečnih zneskov rent od dneva zapadlosti, tj. od 15. dne v mesecu, za pretekli mesec (II. točka izreka). Sklenilo je, da se delni umik tožbe (za plačilo mesečne rente v višini 120,00 EUR, za čas od 1. 5. 2013 do vključno 31. 3. 2014) vzame na znanje in se postopek v tem obsegu ustavi (I. točka izreka sklepa). Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 319,50 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila (II. točka izreka sklepa).

Zoper zavrnilni del sodbe in zoper sklep o ustavitvi postopka se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnih predpisov. Tožnik poudarja, da je upravičen do razlike v renti od 1. 5. 2013 dalje v celoti, saj je bila že ob sklenitvi sodne poravnave renta določena v prenizkem znesku zaradi nepoznavanja vseh okoliščin. Iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 18. 4. 2002 izhaja, da je takrat sodišče določilo rento kot razliko med pokojnino tožnika in povprečno plačo v gospodarstvu. Tožena stranka je tožniku za vtoževano obdobje izplačevala mesečno rento po 75,00 EUR, čeprav bi mu morala plačevati vsaj 95,00 EUR. Glede na navedeno je tožnik upravičen do povišanja mesečne rente za čas od 1.7. 2009 do 31. 3. 2014. Pri prepisu modificiranega tožbenega zahtevka je prišlo do strojepisne napake v datumu, zato je napačno zapisano „do 30. 4. 2013“. Pravilno bi moralo biti v zahtevku zapisano „do 30. 4. 2014“, kot to izhaja iz obrazložitve pripravljalne vloge. Ni šlo za umik dela zahtevka za čas od 1. 5. 2013 do 31. 3. 2014. Glede na navedeno bi moralo sodišče ugoditi celotnemu tožbenemu zahtevku in priznati tožniku vse pravdne stroške. Tožeča stranka predlaga, da se ta pritožba odstopi pritožbenemu sodišču, ki naj izpodbijano sodbo v v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, v vsakem primeru, pa naj naloži toženi stranki v plačilo vse pravdne stroške tega postopka, tudi stroške te pritožbe.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je v skladu z določbo 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeni preizkus je pokazal, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Je pa deloma zmotno uporabilo določbe ZPP, ker je štelo, da je tožnik s pripravljalno vlogo, s katero je bil tožbeni zahtevek modificiran (zvišan), delno umaknil tožbo, čeprav pripravljalna vloga ni vsebovala izrecne izjave o umiku dela tožbe. Ker je brez izrecno podanega umika dela tožbe delno ustavilo postopek, je s tem zagrešilo relativno bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. členu ZPP, ki jo sicer le smiselno uveljavlja pritožba. V preostalem delu pa je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialno pravno pravilno odločitev v zavrnilnem delu sodbe.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe in sklepa navedlo, da je tožnik z vlogo z dne 2. 4. 2014 dejansko delno umaknil tožbo za plačilo mesečne rente v višini 120,00 EUR za čas od 1. 5. 2013 do 31. 3. 2014 in na podlagi 3. odstavka 188. člena ZPP ustavilo postopek v tem delu. Tožeča stranka se v pritožbi sklicuje na to, da z navedeno pripravljalno vlogo ni umaknila tožbe v tem delu, ampak je le modificirala tožbeni zahtevek in zvišala zahtevek za plačilo mesečne rente za nazaj za čas od 1. 7. 2009 do 31. 3. 2014 v mesečnem znesku po 20,00 EUR, ker mu je tožena stranka plačevala po 75,00 EUR, čeprav bi mu morala plačevati vsaj 95,00 EUR. Pri zapisu modificiranega tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi pa je prišlo do strojepisne napake v datumu, do katerega se uveljavlja renta za nazaj.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno navaja, da s pripravljalno vlogo z dne 2. 4. 2014 ni podala delnega umika tožbe, saj je iz pripravljalne vloge razvidno, da je pri prepisu modificiranega tožbenega zahtevka res prišlo do strojepisne napake pri zapisu obdobja, za katerega tožeča stranka zahteva plačilo razlike v renti za nazaj. Zapis v 1. točki modificiranega tožbenega zahtevka (za čas od 1. 7. 2009 do 30. 4. 2013 v skupnem znesku 1.140,00 EUR) se namreč ne ujema z obrazložitvijo modifikacije – zvišanja zahtevka glede mesečne rente za nazaj, iz katere izhaja, da se nanaša na čas od 1. 7. 2009 do 31. 3. 2014, za katerega tožnik uveljavlja 20,00 EUR na mesec (to je 1.140,00 EUR za 57 mesecev – toliko mesecev zajema obdobje od 1. 7. 2009 do 31. 3. 2014), kar je tudi logično, ker je tožnik zahtevek za plačilo višje rente uveljavljal tudi za v bodoče, od 1. 4. 2014 dalje. Da gre res za strojepisno napako, je mogoče ugotoviti tudi iz primerjave s tožbo, s katero je tožnik uveljavljal plačilo razlike v renti za nazaj za obdobje od 1. 7. 2009 do 30. 4. 2013 (po 15,00 EUR mesečno, to je 800,00 EUR), za v bodoče od 1. 5. 2013 dalje pa po 120,00 EUR mesečno. Očitno je bilo v pripravljalni vlogi pomotoma zapisano isto obdobje glede plačila razlike v renti za nazaj kot je zapisano v tožbi (1. 7. 2009 do 30. 4. 2013 namesto pravilno do 31. 3. 2014).

Ker tožnik ni izrecno in določno podal izjave o delnem umiku tožbe za plačilo rente za čas od 1. 5. 2013 do 31. 3. 2014, ampak je šlo le za napako v zapisu modificiranega tožbenega zahtevka v pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2014, je sodišče nepravilno ustavilo postopek zaradi delnega umika tožbe.

V ostalem pa pritožba tožnika, v kolikor se nanaša na zavrnilni del sodbe, ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno presodilo, da se denarna renta, dogovorjena v sodni poravnavi opr. št. I Pd 402/2008 z dne 1. 7. 2009, lahko poviša samo za naprej oziroma od vložitve tožbe dalje. Zato je bil utemeljeno zavrnjen zahtevek za plačilo razlike v renti za nazaj za čas od 1. 7. 2009 do 30. 4. 2013. Pravilna pa je tudi odločitev, da je tožnik za čas od 1. 4. 2014 dalje upravičen do rente le v prisojeni višini 95,39 EUR mesečno, ne pa do višje rente v znesku 120,00 EUR. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da znaša višina mesečne rente, do katere je upravičen tožnik, 16 % prejete invalidske pokojnine, kar je v skladu s kriteriji, ki so bili uporabljeni za izračun rente v navedeni sodni poravnavi. Po pravilnem izračunu sodišče prve stopnje, ki je upoštevalo podatke o tožnikovi pokojnini za obdobje od 1. 1. 2013 do 31. 3. 2014, je torej tožnik upravičen do rente v višini 16 % od mesečne invalidske pokojnine, to je v višini 95,39 EUR, zato je bil tožbeni zahtevek v presežku utemeljeno zavrnjen.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo zoper sodbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani (zavrnilni) del sodbe. Pritožba tožnika zoper sklep o ustavitvi postopka pa je, kot je že navedeno, utemeljena, zato ji je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo in v skladu s 3. točko 365. člena ZPP razveljavilo izpodbijani sklep o ustavitvi postopka ter v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. V ponovnem postopku bo moralo sodišče prve stopnje dopolniti dokazni postopek in odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo rente, o katerem po vsebini še ni bilo odločeno in na katerega se nanaša razveljavljeni sklep o ustavitvi postopka.