Jedro

Tožbeni zahtevek je neutemeljen, ker je bil razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo specialistke oftalmologinje na strani tožnice oziroma je postala izpolnitev obveznosti toženke nemogoča zaradi dejanja, za katerega odgovarja tožnica (prvi odstavek 117. člena OZ). Zaključek, da je toženka po pridobitvi licence upravičeno odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da ponujeni ji osnutek pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit, ker v nasprotju z ZDR-1 ni upošteval minimalnih standardov po kolektivni pogodbi dejavnosti in ker ji je z vidika 49. člena URS nalagal nesorazmerno breme.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženi stranki pa jih je dolžna povrniti v roku 15 dni v znesku 1.305,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od naslednjega dne po izteku paricijskega roka, določenega v tej točki izreka, dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo 92.178,07 EUR z obrestmi od 29. 3. 2013 do plačila in tožnici naložilo, da toženki povrne 10.216,77 EUR stroškov postopka.

2. Zoper sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter 22., 23. in 74. člena URS. Očita, da je uporaba 117. člena OZ v okviru instituta neupravičene pridobitve nepravilna, saj gre za dva različna temelja nastanka obveznosti. Ugotovitev sodišča glede interesa strank v 11. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je v nasprotju z ugotovitvijo v 9. točki obrazložitve, sodišče pa je prišlo samo s seboj v nasprotje tudi z razlogi, ki jih navaja v 29. točki obrazložitve. Storilo je kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker je v 29. točki obrazložitve preseglo trditve strank in izdalo sodbo presenečenja. Ker ni obravnavalo dejanskega stanja v smeri uporabe 117. člena OZ, je izdalo sodbo presenečenja in tožnici kršilo pravico do izjave, v zvezi s presojo te določbe pa je kršilo tudi 8. člen ZPP. Napačno je razlagalo vprašanje svobode dela oziroma načelo sorazmernosti (prim. Pdp 782/2010). Ocena sodišča o nesorazmernih pogojih je subjektivna, saj jih je toženka kot razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi začela izpostavljati šele, ko se je po pridobljeni licenci želela izmakniti zaposlitvi. Podana je kršitev 8. člena v zvezi s 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče pri presoji 117. člena OZ ni vpogledalo v 23. člen pogodbe št... in v toženkino zaslišanje o tem. Če bi vpogledalo v celotno e-komunikacijo pooblaščencev obeh strank o pogajanjih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne bi moglo zaključiti, da je bil razlog za nesklenitev pogodbe na strani tožnice. Tej je bila kršena pravica do pravne varnosti in predvidljivosti, saj ji je bil temelj za neupravičeno obogatitev že pravnomočno priznan. Sodišče se ni ukvarjalo s tem, ali toženki licenca za delo v Sloveniji koristi ali ne. Še vedno ima interes za delo v Sloveniji, saj se je po pridobljeni licenci tu zaposlila, sedaj pa dela v Evropski uniji (Nemčiji). Sodišče je kršilo 8. člen ZPP, saj bi v primeru, če bi vpogledalo v dokaze, ugotovilo, da je imela toženka velik interes za zaposlitev v Sloveniji (npr. njeno e-sporočilo z dne 21. 9. 2009, 30. 11. 2012 ...). Napačen je zaključek, da niso izpolnjeni pogoji za neupravičeno obogatitev. Na podlagi licence, ki jo je v celoti financirala tožnica, bo toženka lahko do konca življenja živela in delala v Sloveniji in Evropski uniji. V zameno ni plača tožnici ničesar. Za njo tudi ni nikoli delala, kar je toženka potrdila v predhodnih zaslišanjih (21. 1. 2015, 2. 9. 2016), prav tako sta to potrdila direktor tožnice in A. A. Do izpovedi B. B. o tem se sodišče ni opredelilo, zato je kršilo 8. člen ZPP. Prav tako ni pojasnilo, zakaj ni verjelo A. A. in direktorju tožnice. Slednji toženki ni sestavljal urnikov, da bi ta lahko delala v ambulanti, pa bi morala najprej pridobiti licenco in delovno dovoljenje. Toženka je svoje navedbe na zadnjem zaslišanju 21. 4. 2022 prilagodila potrebam postopka. Obogatena je za 92.178,07 EUR, kar ni odvisno od tega, da pogodba o zaposlitvi na koncu ni bila sklenjena. Če bi sodišče hotelo ugotavljati višino obogatitve in ali je toženka delala pri tožnici ter koliko, bi moralo ugotoviti konkretno višino, česar pa ni storilo. Materialnega prava za pridobitev delovnega dovoljenja in licence sodišče ne pozna in je zakonodajo glede zaposlovanja tujcev v Sloveniji uporabilo zmotno. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v obširnem odgovoru na pritožbo prereka njene navedbe, natančno analizira očitke pritožbe in predlaga, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne. Priglaša stroške odgovora.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nadaljnji) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. V zvezi z odločilnimi razlogi je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev postopka, niti tistih, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

6. Tožnica je vtoževala vračilo zneskov, ki jih je porabila v zvezi s toženkino pridobitvijo licence za opravljanje oftalmološke specializacije v Republiki Sloveniji, in plačilo pogodbene kazni v višini 50.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče odloča v zadevi četrtič. V dosedanjem sodnem postopku1 je bilo na podlagi instituta neupravičene obogatitve pravnomočno ugodeno tožbenemu zahtevku za plačilo 15.484,42 EUR z obrestmi od 29. 3. 2013 do plačila, in sicer gre za stroške, ki jih je tožnica plačala za toženko na podlagi pogodbe o zaposlitvi št. .., veljavne od 15. 10. 2009 do 15. 5. 2010 (v nadaljevanju: pogodba št. ..). Pravnomočno sta bila zavrnjena tožbena zahtevka za plačilo obresti od zneska 92.178,07 EUR za čas od 20. 12. 2012 do 28. 3. 2013 in za plačilo 51.416,88 EUR z obrestmi od 20. 12. 2012 do plačila (znesek vključuje pogodbeno kazen, določeno v 23. členu pogodbe št. ..).

7. Med strankama je odprto še plačilo 92.178,07 EUR z obrestmi od 29. 3. 2013 do plačila, tj. znesek, ki ga je tožnica porabila, kot zatrjuje, v zvezi s toženkinim pridobivanjem licence v času po 16. 5. 2010 (plačevanje najemnine, osebnega dohodka, notarskih storitev, stroškov nostrifikacije itd.). Toženka je 18. 10. 2012 pridobila licenco za opravljanje dela specialistke oftalmologinje v Sloveniji. Ker nato s tožnico ni sklenila ponujene ji pogodbe o zaposlitvi, ta od toženke zahteva vračilo navedenega zneska.

8. Vrhovno sodišče RS je v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 57/2019 dalo napotilo, da je treba ta tožbeni zahtevek presoditi z vidika tretjega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadaljnji), pri čemer je poudarilo, da obogatitveni zahtevek zaradi neuresničene podlage ne izključuje uporabe 117. člena OZ o krivdni naknadni nemožnosti izpolnitve; v tem okviru je zato treba presoditi, ali je za neuresničenje pravne podlage odgovorna tožnica. Upoštevajoč to napotilo je po presoji pritožbenega sodišča napačna pritožbena navedba, da je uporaba 117. člena OZ v okviru instituta neupravičene pridobitve neutemeljena, ker naj bi pri tem šlo za dva različna temelja nastanka obveznosti.

9. Zmoten je pritožbeni očitek o kršitvi iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je bilo izpodbijano sodbo mogoče preizkusiti. Vsebuje odločilne dejanske in pravne razloge, očitanega nasprotja v razlogih sodbe pa tudi ni, kar bo obrazloženo v nadaljevanju. Kršitev iz 15. točke citirane določbe prav tako ni podana. Pritožba jo uveljavlja le pavšalno in ker ne konkretizira okoliščin, ki to kršitev utemeljujejo, pritožbeno sodišče očitka niti ni moglo preizkusiti. Tudi okoliščin, ki bi utemeljevale zaključek o kršitvi 22., 23. in 74. člena Ustave RS (URS; Ur. l. RS, št. 33/1991 in nadaljnji), pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

10. Neutemeljen je na več mestih uveljavljan pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja. Smisel prepovedi takšne sodbe je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati dejstva, ki so glede na tako, presenetljivo pravno podlago bistvenega pomena - bodisi kot dejstva, ki utemeljujejo zahtevek, ali kot dejstva, s katerimi stranka utemeljuje svoje ugovore. Obstoja okoliščin, ki bi utemeljevala zaključek o sodbi presenečenja, pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti jih ne konkretizira pritožba. S sklicevanjem na sodbo presenečenja dejansko uveljavlja nestrinjanje z dokazno oceno in uporabo materialnega prava, a prav tako neutemeljeno.

11. Izpodbijana sodba v 11. točki obrazložitve povzema stališče sklepa VIII Ips 57/2019 o tem, da sta se obe stranki zavedali, da je bil interes za sklenitev dogovora o financiranju toženke v času pridobivanja licence v tem, da pridobi potrebna dovoljenja za delo zdravnice specialistke oftalmologinje v Sloveniji in se nato zaposli pri tožnici na tem delovnem mestu; ta podlaga (zaposlitev) se nato ni uresničila. Pritožba zmotno očita, da naj bi bila navedena ugotovitev o interesu strank v nasprotju s prvostopenjsko ugotovitvijo v 9. točki obrazložitve o tem, da je predvsem tožnica imela interes za zaposlitev toženke. Izpostavljene ugotovitve v 9. točki izpodbijane sodbe namreč že jezikovno ni mogoče razlagati tako, da izključuje kakršenkoli obstoj toženkinega interesa za zaposlitev pri tožnici. Pritožba tudi spregleda, da je sodišče prve stopnje navedeno ugotovitev v 9. točki obrazložitve podalo v okviru utemeljitve (pravilnega) stališča o napačni tožničini navedbi, da naj bi bili pogodbi o zaposlitvi št. .. z dne 21. 7. 2010 in št. .. z dne 4. 7. 2011 ter tripartitna pogodba o izvajanju prilagoditvenega obdobja z dne 17. 10. 2011 sklenjene izključno v korist toženke. Tudi sicer je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta stranki vse, kar sta počeli po 16. 5. 20102, počeli v želji, da bi sklenili veljavno pogodbo o zaposlitvi in da bi toženka začela pri tožnici opravljati delo specialistke oftalmologinje.

12. Zmoten je pritožbeni očitek, da naj bi sodišče prišlo samo s seboj v nasprotje z razlogi, ki jih navaja v 29. točki obrazložitve izpodbijane sodbe o tem, da toženki ne koristi noben od izdatkov, povezanih z nostrifikacijo splošne diplome, specializacije in vpisa licence v Zdravniško zbornico Slovenije. Ti prvostopenjski razlogi se namreč navezujejo na ugotovitev, da tožnica na podlagi nemške nostrifikacije specialistične diplome Univerze v C. (z dne 21. 11. 2019 - B55) sedaj dela v Nemčiji. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin pravilno zaključilo, da toženki pri nemški nostrifikaciji ni v ničemer koristila oziroma ni bila upoštevana predhodno pridobljena slovenska nostrifikacija in licenca. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek o kršitvi iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi sodišče prve stopnje v 29. točki obrazložitve preseglo trditve strank in izdalo sodbo presenečenja. Toženka je namreč podala podala trditve tako o nemški nostrifikaciji kot o delu v Nemčiji.

13. Neutemeljen je pritožbeni očitek o sodbi presenečenja in kršitvi pravice do izjave, ker naj bi sodišče prve stopnje med postopkom in zaslišanjem ne obravnavalo dejanskega stanja v smeri uporabe 117. člena OZ, o čemer naj bi tudi ne zaslišalo strank in vpogledalo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je pri presoji uporabe te določbe sodišče prve stopnje ustrezno upoštevalo trditve strank, predložene listine, o okoliščinah (ne)sklenitve pogodbe o zaposlitvi po pridobitvi licence pa je tudi zaslišalo stranki, pri čemer sta relevantna vprašanja lahko zastavljala tudi pooblaščenca strank. V zvezi s presojo citirane določbe OZ tudi ni kršilo 8. člena ZPP, saj je iz prvostopenjske dokazne ocene razvidno, katera dejstva v zvezi s tem je ugotovilo kot odločilna, ta so oprta v izvedenih dokazih, na njihovi podlagi pa je sprejelo pravilne dokazne zaključke.

14. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjsko presojo, da je tožbeni zahtevek neutemeljen, ker je bil razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi za delo specialistke oftalmologinje na strani tožnice oziroma je postala izpolnitev obveznosti toženke nemogoča zaradi dejanja, za katerega odgovarja tožnica (prvi odstavek 117. člena OZ). Zaključek, da je toženka po pridobitvi licence upravičeno odklonila sklenitev pogodbe o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje pravilno oprlo na ugotovitev, da ponujeni ji osnutek pogodbe o zaposlitvi ni bil zakonit, ker v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadaljnji) ni upošteval minimalnih standardov po kolektivni pogodbi dejavnosti (česar pritožba niti ne prereka) in ker ji je z vidika 49. člena URS nalagal nesorazmerno breme, tj. dolžnost zaposlitve pri tožnici za 10 let ter obveznost plačila 93.143,64 EUR in 50.000,00 EUR pogodbene kazni, če te zaposlitve „ne oddela“ iz razlogov na svoji strani.

15. Pritožba očita, da je sodišče prve stopnje napačno razlagalo vprašanje svobode dela oziroma načelo sorazmernosti, saj na konkretni primer ni apliciralo, da je tožnica zapravila za toženko več kot 100.000,00 EUR in da je slednja potrebovala kar tri leta, da je v Sloveniji pridobila licenco, ob teh okoliščinah pa 10-letna doba zaposlitve, pogodbena kazen 50.000,00 EUR in povračilo stroškov pridobitve licence ne posegajo nesorazmerno v svobodo dela. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Iz 19. točke obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje ugotovitev o nesorazmernosti bremen izrecno navezalo na presojo 23. člena osnutka toženki ponujene pogodbe o zaposlitvi3. Ta člen se je vsebinsko nanašal na obseg povračila stroškov iz obdobja pridobivanja licence, na pogodbeno kazen in na 10-letno obdobje zaposlitve, torej na okoliščine, ki jih izpostavlja pritožba.

16. Zaključku, da je ponujena pogodba o zaposlitvi predstavljala za toženko nesorazmerno breme oziroma nezakonito posegla v ustavno zagotovljeno pravico do svobode dela, pritožba neuspešno nasprotuje s sklicevanjem na judikat Pdp 782/2010. V njem je zavzeto stališče, da ne gre za kršitev svobode dela, če je oseba dolžna ostati v delovnem razmerju enak čas, kot je trajalo pripravništvo, medtem ko bi se v tem sporu toženka s podpisom ponujene pogodbe o zaposlitvi zavezala k obdobju zaposlitve pri tožnici, ki bi znašalo več kot 3-kratnik obdobja, ki je bilo predmet toženkinega pridobivanja licence v Sloveniji (in financiranja)4. Zmotno je tudi pritožbeno sklicevanje na primerjavo s sodniškim pripravnikom, ki se mora kljub temu, da na sodišču dejansko dela, po opravljenem pravniškem državnem izpitu na sodišču zaposliti, sicer mora vrniti celotne stroške in plače. Načelo sorazmernosti namreč terja, da je v primeru, če je manjša (krajša) kršitev zaveze, sorazmerno manjša tudi denarna posledica.5 Tudi tega elementa ponujeni osnutek pogodbe o zaposlitvi ne upošteva, saj bi morala toženka v primeru, če bi ji iz razlogov na njeni strani prenehalo delovno razmerje pri tožnici pred iztekom 10-letnega obdobja, tej plačati celoten znesek stroškov (torej ne le znesek, sorazmeren času, ko bi morala še ostati v delovnem razmerju do izteka 10-letnega obdobja), poleg tega pa tudi pogodbeno kazen 50.000,00 EUR. Prvostopenjski zaključek, da je osnutek ponujene pogodbe o zaposlitvi vseboval za toženko nesorazmerna finančno - penalitetna bremena, je tako pravilen.

17. Zmoten je pritožbeni očitek, da je ocena sodišča o nesorazmernih pogojih subjektivna, ker naj bi jih toženka kot razlog za nesklenitev pogodbe o zaposlitvi začela izpostavljati šele, ko se je po pridobljeni licenci želela izmakniti zaposlitvi. Kot izhaja iz izpodbijane sodbe, je predlog pogodbe o zaposlitvi datiran na 15. 11. 2012, zato pred tem njegove vsebine toženka niti ni mogla „problematizirati“ in je pritožbeni očitek v zvezi s tem neutemeljen.

18. Po pritožbenem očitku je sodišče prve stopnje izdalo sodbo presenečenja, ker nobene stranke ni zaslišalo o tem, kaj je toženki po pridobitvi licence predstavljalo bistveni pogoj, da se pri tožnici zaposli oziroma bistveno sestavino osnutka pogodbe o zaposlitvi; ker je o tem, da sta plačilo 50.000,00 EUR pogodbene kazni in 10-letna doba zaposlitve nesorazmerna, odločilo na podlagi subjektivne ocene, ne da bi o tem zaslišalo toženko; ker nihče niti v fazi pogajanj za sklenitev pogodbe niti tekom pravde ni izpostavljal vprašanja 10-letne dobe zaposlitve kot nesorazmerne, temveč je to storilo sodišče. Pritožbeni očitki niso utemeljeni. Vsebina osnutka ponujene pogodbe o zaposlitvi je bila jasna. Iz trditev in listin (e-korespondenca pooblaščencev obeh strank tekom pogajanj) izhaja, da je bil za toženko eden ključnih razlogov za nepodpis ponujene pogodbe o zaposlitvi vsebina 23. člena, kot je pravilno ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Na drugi strani iz e-korespondence npr. izhaja, da je tožnica vztrajala pri 10-letni dobi zaposlitve (e-sporočilo njenega pooblaščenca z dne 14. 11. 2012, 20. 11. 2012 ...). Zapisniki o zaslišanju direktorja tožnice in toženke (vključno s tistimi, v prilogi C) pa potrjujejo, da je sodišče z njima razčiščevalo tudi okoliščine o tem, zakaj po pridobitvi licence stranki nista sklenili pogodbe o zaposlitvi.

19. Pritožba očita kršitev 8. člena ZPP v zvezi z 8. točko drugega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi bila podana zato, ker sodišče prve stopnje pri presoji 117. člena OZ ni vpogledalo v 23. člen pogodbe št. .., iz katerega izhaja obveznost plačila 50.000,00 EUR in stroškov izobraževanja za primer, če se toženka po pridobljeni licenci ne bo zaposlila pri tožnici, in ker ni vpogledalo v toženkino zaslišanje, iz katerega izhaja, da je bila s pogodbeno kaznijo 50.000,oo EUR seznanjena ob prihodu v Slovenijo in da ji je bilo za nekih 50.000,00 EUR vseeno, ker tako ali tako ne bi delala pri drugem delodajalcu. Pritožbeni očitek ni utemeljen. Pogodba št. .. je bila avtomatično razvezana dne 15. 5. 2010, zato njena določila ne morejo biti pomembna za presojo toženkinih obveznosti po navedenem datumu, ki so predmet izpodbijane sodbe, oziroma na podlagi teh določil tožbenemu zahtevku ni mogoče ugoditi. Tudi sicer pa pritožbeno povzemanje toženkine izpovedi ni dosledno. Dejansko je namreč izpovedala, da ji je po prihodu v D. ob podpisovanju pogodbe št. .., ki je bila sestavljena v njej nerazumljivem jeziku, direktor tožnice pogodbeno kazen 50.000,00 EUR prevedel kot kazen za kršitev konkurenčne klavzule in na slednje se navezuje njen odgovor, da ji je bilo to popolnoma vseeno, ker ne bi delala pri drugem delodajalcu.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje v primeru, če bi res vpogledalo v celotno e-komunikacijo pooblaščencev obeh strank o pogajanjih za sklenitev pogodbe o zaposlitvi, ne bi moglo zaključiti, da je bil razlog za njeno nesklenitev na strani tožnice. Pritožbeno izpostavljanje, da je toženka naslavljala na tožnico vedno nove zahteve v zvezi z zaposlitvijo (npr. glede videonadzora, opreme ordinacije, delovnega časa …) ni pomembno, saj na te zahteve sodišče ni oprlo presoje o nesorazmernosti. Zmotna je tudi pritožbena navedba, da je toženka v e-sporočilih z dne 20. 11. 2012 in 22. 11. 2012 izrecno zavrnila zaposlitev pri tožnici. Z e-sporočilom z dne 20. 11. 2012 je le poslala pripombe k osnutku pogodbe o zaposlitvi, poudarila, da ni sprejemljiva npr. 10-letna doba zaposlitve, pogodbena kazen … in izrazila željo, da bi se čim prej pogovorili in podpisali pogodbo. Tudi iz e-sporočila z dne 22. 11. 2012 ne izhaja zavrnitev zaposlitve, temveč toženkin predlog obdobja zaposlitve pri tožnici v korelaciji z deležem stroškov, ki naj bi jih vrnila v primeru predčasnega prenehanja zaposlitve. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožnica prizadevanja toženke, da bi vendarle prišlo do sklenitve pogodbe, odklonila, češ da gre za izsiljevanje, in 19. 12. 2012 prekinila dogovarjanje o zaposlitvi.

21. Zmoten je pritožbeni očitek, da je sodišče z izpodbijano sodbo tožnici kršilo pravico do pravne varnosti in predvidljivosti, ker naj bi ji bil temelj za neupravičeno obogatitev že pravnomočno priznan. Z učinkom pravnomočnosti je odločeno zgolj o toženkini obveznosti za obdobje do 15. 5. 2010, takšna odločitev pa je bila utemeljena v določilih pogodbe št. .. Ker ta pogodba za čas po 15. 5. 2010, ki je relevanten za izpodbijano sodbo, ne velja, tudi ne more predstavljati temelja izpodbijani odločitvi.

22. Ker je tožbeni zahtevek neutemeljen že zaradi zgoraj navedenih razlogov, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ni opredelilo (prvi odstavek 360. člena ZPP). Pritožbo je kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

23. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato krije sama svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo (prva odstavka 154. in 165. člena ZPP). Vrednost spornega predmeta znaša 92.178,07 EUR. Toženka je upravičena do povrnitve stroškov skladno z Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadaljnji). To pomeni, da bi ji pripadala nagrada za postopek z rednimi pravnimi sredstvi v znesku 1.340,80 EUR (tar. št. 3210 ZOdvT), vendar je pritožbeno sodišče upoštevalo, da jo je priglasila v nižjem znesku (1.750 točk, očitno po Odvetniški tarifi - OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadaljnji), zato ji je priznalo le priglašenih 1.050,00 EUR. Nadalje je priglasila 2 % materialnih stroškov, upravičena pa je le do povračila 20,00 EUR (tar. št. 6002 ZOdvT). Tožnica ji dolguje tudi 22 % DDV (235,40 EUR), skupaj 1.305,40 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka do plačila. Ne pripada pa ji nagrada za prejem pritožbe (študij in poročilo stranki), konferenco s stranko in poročilo stranki, saj so ti stroški zajeti v priznani postavki.

1 Izdane so bile sodne odločbe: I Pd 537/2013 z dne 23. 9. 2016 v zvezi s Pdp 1048/2016 z dne 18. 5. 2017; I Pd 954/2017 z dne 18. 6. 2018 v zvezi s Pdp 890/2018 z dne 13. 12. 2018 in VIII Ips 57/2019 z dne 16. 2. 2021; Pdp 159/2021 z dne 14. 5. 2021 v zvezi z Dsp 9/2021 z dne 9. 11. 2021. 2 Gre za časovno zamejitev glede na tožbeni zahtevek, o katerem še ni pravnomočno odločeno. 3 V njem je bilo med drugim določeno, da če toženka poda odpoved te pogodbe o zaposlitvi pred iztekom 10 let trajanja pogodbe, ne izpolnjuje svojih zavez po tej pogodbi ali če se ta pogodba pred iztekom navedenega roka odpove ali prekine iz razlogov na njeni strani, mora tožnici takoj povrniti celoten znesek, opredeljen v prvem členu te pogodbe (93.143,64 EUR) in pogodbeno kazen za odstop od pogodbe v višini 50.000,00 EUR. 4 To obdobje se je pričelo 15. 10. 2009, licenco pa je pridobila 18. 10. 2012. 5 V tej smeri je bila podana tudi toženkina pripomba k osnutku pogodbe o zaposlitvi v e-sporočilu z dne 22. 11. 2012 (predlog deleža stroškov, ki bi jih bila dolžna povrniti).