Jedro

Glede na vse okoliščine tega primera in interese obeh strank ni možno šteti, da je tožena stranka zaradi očitane kršitve utemeljeno do te mere izgubila zaupanje v tožnico, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 28. 11. 2014 ter reintegracijski in reparacijski del zahtevka. Odločitev temelji na ugotovitvi, da je tožnica od 7. 10. 2014 do 26. 10. 2014 izostala z dela (tudi za to obdobje je bil kasneje tožnici za nazaj odobren bolniški stalež), o razlogih za svojo odsotnost pa ni obvestila tožene stranke.

2. Sodišče druge stopnje je na podlagi opravljene pritožbene obravnave ugodilo pritožbi tožnice in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku. Presodilo je, da za zakonitost izpodbijane izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni bil izpolnjen pogoj iz prvega odstavka 109. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), to je da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožena stranka vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje upoštevalo izključno razloge, ki govorijo v prid tožnici, zanemarilo pa je navedbe tožene stranke o vplivu tožničine odsotnosti na delovno proces in o porušenem zaupanju. Prav tako ni upoštevalo navedb tožene stranke o tem, da je imela pri organizaciji delovnega procesa zaradi tožničine opustitve večje težave, kot bi jih imela v primeru obvestitve. Izpolnjevanje obveznosti obveščanja je bistveno za organizacijo delovnega procesa, saj je v primeru odsotnosti delavca treba na delo pozvati druge delavce, ki so v tistem času na dopustu ali koristijo proste ure, kar pa zaradi opustitve tožnice ni bilo mogoče. Upoštevati je tudi dejstvo, da tožena stranka opravlja dejavnost nege in oskrbe starejših oseb, ki predstavljajo občutljivo skupino. Napačna je ugotovitev sodišča druge stopnje, da nesporočanje tožničine odsotnosti ni bistveno vplivalo na delovni proces, saj zaradi tožničinega nesporočanja ni bilo mogoče vnaprej predvideti organizacije dela.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki o v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Z navedbo, da je sodišče druge stopnje napačno ugotovilo, da nesporočanje tožničine odsotnosti ni bistveno vplivalo na delovni proces, revizija dejansko uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Vendar iz tega razloga revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Za uveljavljanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja gre tudi pri navedbah o neupoštevanju navedb tožene stranke o težavah pri organiziranju delovnega procesa in o porušenem zaupanju. Obenem tožena stranka v zvezi s tem ne uveljavlja revizijskega razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka.

7. V skladu s prvim odstavkom 109. člena ZDR-1 je pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, in obenem tisto, kar izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi loči od redne odpovedi, da obstajajo v tem zakonu določeni razlogi za izredno odpoved in da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Vrhovno sodišče je že večkrat (1) zavzelo stališče, da je prvi pogoj (vse okoliščine primera) stvarnega značaja in ga je treba ugotavljati in presojati predvsem glede na naravo, težo in posledice kršitve; drugi pogoj (interesi obeh strank) pa ima osebni značaj, zanj pa je predvsem pomembno, kako je kršitev pogodbenih in drugih obveznosti vplivala na medsebojna razmerja strank, medsebojno zaupanje, možnost nadaljnjega sodelovanja in podobno.

8. Revizijsko sodišče je vezano na dejanske ugotovitve sodišča druge stopnje glede okoliščin primera, te pa so predvsem naslednje: - tožnica je bila kot invalidka III. kategorije zaposlena na delovnem mestu strežnica (II) I.) A.) oddelek – invalid s krajšim delovnim časom 4 ure dnevno; - v obdobju pred odpovedjo je bilo tožnici odrejeno delo raznašanje perila in ne nege varovancev tožene stranke; - tožnica je bila od 2011 do 2014 večji del časa v bolniškem staležu, v letih 2013 in 2014 je bila na delu prisotna le 13 dni; - tožnica je le glede odsotnosti v času od 7. 10. 2014 do 26. 10. 2014 opustila obveznost obveščanja delodajalca o odsotnosti; - za navedeno obdobje je bil tožnici retroaktivno odobren bolniški stalež; - tožnici nadrejena delavka, ki je bila zadolžena za sestavljanje urnikov, je tudi glede odsotnosti tožnice od 7. 10. 2014 štela, da je tožnica v bolniškem staležu; - tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožničine odsotnosti v času od 7. 10. 2014 do 26 .10. 2014 bistveno vplivalo na delovni proces; - v zvezi z odsotnostjo tožnice v spornem času tožena stranka ni imela drugačne oziroma hujše težave od tistih, ki jih je imela ob prejšnjih odsotnostih tožnice.

9. Tudi revizijsko sodišče meni, da zgoraj navedene okoliščine niso takšne, da ne bi omogočale nadaljevanja delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. To še zlasti velja za dejstva, da je šlo le za eno opustitev pravočasnega obveščanja tožene stranke o odsotnosti, da je tudi pristojna delavka tožene stranke štela, da je tožnica v spornem obdobju v bolniškem staležu; da je bila tožnica pred sporno odsotnostjo več let pretežno v bolniškem staležu in da tožničina odsotnost v spornem času ni bistveno vplivala na delovni proces.

10. Ni res, da bi sodišče druge stopnje v okviru presoje, ali je delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka, upoštevalo le interese tožnice in povsem zanemarilo interese tožene stranke. V 17. točki obrazložitve je sodišče druge stopnje opravilo tehtanje interesov obeh strank in na podlagi presoje teh interesov ter ob upoštevanju vseh okoliščin presodilo, ali je bilo delovno razmerje možno nadaljevati do izteka odpovednega roka. Glede na vse okoliščine tega primera in interesa obeh strank ni možno šteti, da je tožena stranka zaradi očitane kršitve utemeljeno do te mere izgubila zaupanje v tožnico, da delovnega razmerja ne bi bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka. Tožena stranka se v zvezi z izgubo zaupanja sklicuje predvsem na težave pri organiziranju delovnega procesa. Vendar je sodišče druge stopnje te ugovore prepričljivo zavrnilo z dokazno oceno, da tožena stranka ni dokazala, da bi nesporočanje tožničine odsotnosti bistveno vplivalo na delovni proces pri toženi stranki, in da četudi je nekdo drug opravil njeno delo in je zato opravil manj drugega dela ali pa tega opravil slabše, to ni bilo posledica tožničinega neobveščanja o staležu, temveč dejstva, da je bila tožnica (spet) odsotna z dela.

11. Revizija se tako v zvezi z izgubo zaupanja kot v zvezi s težo kršitve sklicuje na dejstvo, da opravlja dejavnost nege in oskrbe starejših oseb, ki predstavljajo še posebej občutljivo populacijo, vendar pa je bilo v postopku ugotovljeno, da tožnica ni opravljala nege varovancev, kar sicer sodi v opis njenega delovnega mesta, temveč je le raznašala perilo. To delo je bilo v spornem obdobju opravljeno, tako kot je bilo opravljeno tudi v obdobju, ko je bila tožnica odstotna zaradi pravočasno sporočenega bolniškega staleža. 12. Sodišče druge stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh strank zaključilo, da ni bil izpolnjen v prvem odstavku 109. člena ZDR-1 določen pogoj za zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati do izteka odpovednega roka in ko je na tej podlagi ugodilo tožbenemu zahtevku.

13. Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni podan z revizijo uveljavljeni razlog, zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo zavrnilo kot neutemeljeno.

(1) Na primer VIII Ips 184/2015 z dne 11. 1. 2016.