Jedro

Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni (dovolj konkretno) navedla okoliščin o sklenitvi domnevnega dogovora. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2022 v zvezi z dogovorom navedla zgolj, da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči poravnala svoje obveznosti, ko si uredi financiranje, torej, ko bo imela sredstva za poplačilo (okvirno je bilo dogovorjeno, da bo to najpozneje do konca aprila 2022). Drugih okoliščin v zvezi z dogovorom tožena stranka ni navedla. Prav tako dokazni predlog ni bil substanciran, saj ni pojasnila, v zvezi s čim konkretno sploh predlaga zaslišanje tožene stranke, temveč je zaslišanje zgolj navedla med (ostalimi) predlaganimi dokazi. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da bi predlagano zaslišanje predstavljalo nedovoljen informativni dokaz.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka, je pa dolžna v roku 15 dni tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v višini 2.225,28 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je dolžna tožena stranka v 15 dneh tožeči stranki plačati 378.845,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 12. 2021 dalje (I. točka izreka) ter izvršilne in pravdne stroške v višini 11.001,07 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da višje sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, vse s stroškovno posledico za tožečo stranko. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev. Priglasila je pritožbene stroške in zahtevala njihovo povrnitev, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V tej pravdi tožeča stranka od tožene zahteva plačilo predloženih obračunov oziroma računov, ki so bili izdani za nakupe blaga ob uporabi plačilne kartice ... po Prodajni pogodbi št. 1318/19 z dne 18. 1. 2018, skupaj s stroški opominov in zamudnih obresti do dne 2. 12. 2021. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je terjatev tožeče stranke do vložitve predloga za izvršbo dne 3. 12. 2021 zapadla v plačilo, saj tožena stranka ni dokazala zatrjevanega dogovora o odloženem plačilu. Zavrnilo je dokazni predlog z zaslišanjem tožene stranke v zvezi z domnevnim dogovorom o odložitvi plačila, saj je tožena stranka navedbe v zvezi s tem podala na povsem pavšalni ravni, zato gre za informativni dokaz.

6. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je bilo zadosti konkretno navedeno, da sta se stranki dogovorili za odlog plačila (dokler si tožena stranka ne uredi financiranja) in da bo vse okoliščine v zvezi s tem pojasnil direktor tožene stranke. Sodišču prve stopnje očita, da je zato napačno štelo, da ni prišlo do spremembe zapadlosti in je tako sodba napačna.

7. Pritožbeno sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni (dovolj konkretno) navedla okoliščin o sklenitvi domnevnega dogovora. Tožena stranka je v pripravljalni vlogi z dne 28. 3. 2022 v zvezi z dogovorom navedla zgolj, da sta se stranki dogovorili, da bo tožena stranka tožeči poravnala svoje obveznosti, ko si uredi financiranje, torej, ko bo imela sredstva za poplačilo (okvirno je bilo dogovorjeno, da bo to najpozneje do konca aprila 2022). Drugih okoliščin v zvezi z dogovorom tožena stranka ni navedla. Prav tako dokazni predlog ni bil substanciran, saj ni pojasnila, v zvezi s čim konkretno sploh predlaga zaslišanje tožene stranke, temveč je zaslišanje zgolj navedla med (ostalimi) predlaganimi dokazi. Pravilna je zato ocena sodišča prve stopnje, da bi predlagano zaslišanje predstavljalo nedovoljen informativni dokaz.1

8. Tudi sicer je tožena stranka v pripravljalni vlogi navedla, da je bilo okvirno dogovorjeno, da bo poravnala svoje obveznosti najpozneje do konca aprila 2022. Skladno s prvim odstavkom 311. člena ZPP sme sodišče toženi stranki naložiti, naj opravi določeno dajatev, če je ta zapadla do konca glavne obravnave. Ker je sodišče zadnjo glavno obravnavo izvedlo 2. 6. 2022, bi torej terjatev tudi v primeru zatrjevanega dogovora o odložitvi do konca aprila 2022 do konca glavne obravnave že zapadla.

9. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je vtoževana terjatev zapadla in tožbenemu zahtevku ugodilo. Pritožba tožene stranke zato ni utemeljena in ker pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), jo je zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka, mora pa tožeči stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP). Le-te je pritožbeno sodišče odmerilo po priglašenem stroškovniku, v skladu z Odvetniško tarifo (OT). Potrebni stroški tožene stranke znašajo 3.000 točk za nagrado za odgovor na pravno sredstvo (tar. št. 22/1 OT), 2 oziroma 1 odstotek materialnih stroškov (tretji odstavek 11. člena OT) in 22 odstotkov DDV na odvetniške storitve, skupaj torej 2.225,28 EUR. Pritožbeno sodišče pa ni priznalo nagrade za končno poročilo stranki v višini 50 točk, saj ne gre za samostojno storitev po tar. št. 43, ampak je to že zajeto v nagradi za odgovor na pritožbo.

1 Primerjaj VSRS sklep II Ips 104/2021 (točka 18), Sodba II Ips 889/2006 (točka 9).