Jedro

Če obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana pravnomočna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču v ponovno odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, Inšpektorat Republike Slovenije za delo, Območna enota Postojna je z odločbo o prekršku z dne 5. 3. 2010 storilki prekrška pravno osebo M. d. o. o, in odgovorno osebo J. M. spoznal za odgovorni prekrška po 19. točki prvega odstavka 56. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD). Pravni osebi je izrekel globo v višini 1.251,88 EUR, odgovorni osebi pravne osebe pa globo v višini 208,56 EUR. Okrajno sodišče v Idriji je zahtevo za sodno varstvo pravne in odgovorne osebe zavrnilo kot neutemeljeno. Prekrškovni organ in sodišče sta storilkama prekrška naložila plačilo sodne takse.

2. Zoper navedeno odločbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve določb prvega odstavka 90. in četrtega odstavka 114. člena Zakona o prekrških (ZP-1). V zahtevi navaja, da je zagovornik osumljenk v zahtevi za sodno varstvo zahteval, da se obrambo obvešča o izvajanju dokazov in stanju postopka, da se bodo lahko izvajanj dokazov udeležili in pri njih sodelovali. Sodišče je dopolnilo dokazni postopek in kot pričo zaslišalo zdravnika, obdolženk in njunega zagovornika pa ni obvestilo o zaslišanju, čeprav je to obramba v zahtevi za sodno varstvo izrecno zahtevala. Sodišče je sodbo, s katero je zavrnilo zahtevo za sodno varstvo, v odločilni meri oprlo na izpovedbo zdravnika, s čimer je kršilo pravico obdolženk do učinkovite obrambe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano pravnomočno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 vročilo storilkama prekrška, ki sta se o njej po svojem zagovorniku izjavili in poudarili, da sta prejeli sodbo presenečenja, ki temelji na dokaznem postopku, o katerem nista bili obveščeni.

B.

4. V prvem odstavku 90. člena ZP-1 je opredeljena obdolženčeva pravica do materialne obrambe, in sicer ima obdolženec pravico, da se zagovarja, predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Obdolženčeva pravica do materialne obrambe je nato izpeljana (tudi) v določbi četrtega odstavka 114. člena ZP-1, po kateri ima obdolženec pravico biti navzoč pri izvajanju dokazov, sodišče pa ga mora na njegovo zahtevo povabiti k posameznim procesnim dejanjem. Kadar sodišče opravi ustno obravnavo, mora za podlago sodbe vzeti (praviloma) le tista dejstva, ki jih je zaznalo neposredno na ustni obravnavi, ko je izvajalo in ocenjevalo izvirne dokaze. S tem je sodišču omogočeno, da si neposredno ustvari vtis o dokazni vrednosti posameznega dokaza. S tako procesno določbo pa se obdolžencu tudi zagotavlja pravica do učinkovite obrambe. Izvajanje slednje bi mu bilo onemogočeno, če bi sodba o prekršku lahko temeljila na dejstvih, ki se niso obravnavala v kontradiktornem postopku na ustni obravnavi, ali na dokazih, ki niso bili izvedeni na ustni obravnavi, tako da bi se obdolženec lahko z njimi soočil. Po določbi 22. člena Ustave Republike Slovenije je vsakomur zagotovljeno enako varstvo njegovih pravic v postopku pred sodiščem, ki odloča o njegovih pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih. Ta zagotavlja (tudi) pravico do izjave, ki obdolžencu v postopku o prekršku omogoča, da se izjavi o vseh dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Obdolženec mora imeti tudi zadostno možnost izpodbijati obremenilne izjave in v zvezi z njimi zasliševati njihovega avtorja v trenutku, ko so bile dane, ali pa pozneje. Tedaj, kadar obdolženec ni mogel uveljaviti svoje pravice do zaslišanja obremenilnih prič, se obsodilna sodba ne sme izključno ali v odločilni meri opreti na njihove izjave.

5. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbe IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008, IV Ips 78/2008 z dne 28. 10. 2008, IV Ips 117/2008 z dne 24. 2. 2009 in druge) navedlo, da morajo biti storilcu tudi v postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka, zlasti mu morajo biti dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka oziroma, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov položaj (22. člen v povezavi z 29. členom Ustave Republike Slovenije). Eno izmed temeljnih jamstev poštenega kaznovalnega postopka, ki izhaja iz druge alineje 29. člena Ustave, je namreč tudi pravica obdolženca, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Pri tej pravici ne gre zgolj za fizično prisotnost obdolženca na sodišču, ki odloča o obtožbi zoper njega, temveč tudi za zagotavljanje možnosti njegove aktivne obrambe.

6. V obravnavanem primeru je storilkin zagovornik v zahtevi za sodno varstvo, ki jo je vložil zoper odločbo prekrškovnega organa, zahteval, da sodišče o izvajanju dokazov in o stanju postopka obvešča storilki in njuno obrambo, da se bodo izvajanja dokazov lahko udeležili in pri njem sodelovali.

7. Okrajno sodišče v Idriji je v postopku odločanja o zahtevi za sodno varstvo dne 12. 5. 2010, ne da bi o tem obvestilo storilki prekrška in njunega zagovornika, zaslišalo pričo D. F., dr. med., ter na njegovo izpovedbo v odločilni meri oprlo odločitev o odgovornosti storilk prekrška. Sodišče je v izpodbijani sodbi navedlo, da je pacient E. P. na pregledu zdravniku povedal, da se je poškodoval na delu in da mu delodajalec noče dati prijave o poškodbi pri delu. Ker delodajalec delavcu E. P. ni predložil prijave o poškodbi pri delu, mu je D. F., dr. med., izdal bolniški list, da gre za poškodbo izven dela.

8. Sodišče je pri zaslišanju priče D. F., dr. med., spregledalo izrecno zahtevo storilkinega zagovornika iz zahteve za sodno varstvo, da želi biti obveščen o izvajanju dokazov in pri njem sodelovati. Izpovedba navedene obremenilne priče, ki jo je sodišče zaslišalo v nenavzočnosti J. M. in brez vednosti obrambe pravne in odgovorne osebe, ne more biti dokaz v procesnem smislu, na katerega bi se smela v odločilni meri opreti sodba o prekršku, saj v smislu 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 predstavlja nedovoljen dokaz.

9. Vrhovno sodišče je zaradi kršitve določb prvega odstavka 90. člena in četrtega odstavka 114. člena ter 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 v zvezi z drugo alinejo 29. člena Ustave izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo v odločanje sodišču prve stopnje, ki bo moralo v ponovnem postopku storilki prekrška in njunega zagovornika pravilno povabiti na zaslišanje priče ter tako storilkini obrambi omogočiti navzočnost in sodelovanje pri izvajanju dokazov.