Jedro

Ker tožena stranka pogodbe ni podpisala in tako proti njej nima učinka, tožeča stranka na tej pravni podlagi ne more zahtevati od tožene stranka plačilo stroškov, ki so posledica sklenitve pogodbe med tožečo stranko in tretjo osebo, kot zastopnico očitno ostalih etažnih lastnikov, ne pa tudi tožene stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 2. odstavku izreka glede odločitve o stroških postopka spremeni tako, da se znesek 1.627,29 EUR nadomesti z zneskom 678,59 EUR.

V ostalem se pritožba zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 2004/10953 z dne 14. 9. 2004, v 1. in 3. točki njegovega izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške v znesku 1.627,29 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Tožeča stranka je proti takšni odločitvi vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbena razloga napačne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano odločitev spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ali pa da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, naredilo napačne zaključke, ki pa ne izhajajo iz listin v spisu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka delo opravila, da je dobila izrecno navodilo zastopnice lastnikov stanovanj, s kakšnim deležem od skupnega računa naj s fakturami zahteva plačilo od tožene stranke, kar je tožeča stranka dejansko tudi storila, tožena stranka pa računov ni plačala tožeči stranki. Ugotovitev, da je tožeča stranka prejela plačilo po vtoževanih računih ne izhaja iz listin v spisu. Izpoved priče D. K. je v nasprotju z listinami. Na gradbeni pogodbi št. 238/2001, ki je podlaga za izstavitev računov, res ni podpisa tožene stranke, vendar pa jo je podpisala D. K. v imenu vseh stanovalcev, ki jih je zastopala. Na objektu Ž. 4 v Ljubljani, so se izvajala dela na podlagi dveh pogodb, pogodbe JR-4/00-LMM, po kateri so bile s strani tožene stranke poravnane vse obveznosti, in pogodbe št. 238/2001, ki pa je podlaga za izdajo vtoževanih računov. Sodišče prve stopnje ni navedlo konkretno, katero pogodbo je imelo v mislih. Nadalje tožeča stranka navaja, da je izpoved priče, da je za toženo stranko pogodbo podpisala L. d.o.o., neresnična in je nepomembno, kaj so se lastniki in upravnik L. d.o.o. dogovorili na hišnem svetu. Četudi so se dogovorili, da bo obveznosti za toženo stranko poravnal upravnik, iz pisnih navodil zastopnice, namenjenih tožeči stranki, to ne izhaja. Tožeča stranka še poudarja, da plačila s strani tožene stranke ni prejela, kar potrjuje tudi izpis njenih poslovnih knjig. Stanje terjatev z dne 18. 10. 2001 prikazuje razmerje med upravnikom in toženo stranko, ne pa plačilo terjatve tožeči stranki. Iz kontne kartice upravnika L. d.o.o. izhajajo označbe drugih faktur in ne vtoževanih, zato ta listina ne prikazuje, da bi upravnik plačal vtoževane račune tožeči stranki. Pritožba graja tudi odločitev o stroških postopka. Seštevek vseh točk za odvetniške storitve, ki jih je sodišče priznalo, skupaj z materialnimi stroški, znaša 1.232,20 točk. Upoštevajoč 20 % DDV in vrednost odvetniške točke 0,459 EUR, znašajo tako pravdni stroški tožene stranke 678,59 EUR in ne 1.627,29 EUR.

Tožena stranka na vročeno pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno utemeljena.

Obravnavani spor je spor majhne vrednosti, zato se sme sodba izpodbijati le zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da je dejanska podlaga odločitve sodišča prve stopnje hkrati neizpodbojna podlaga odločitve pritožbenega sodišča. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožeča stranka v večstanovanjski stavbi Ž. 4, Ljubljana, opravila gradbena dela. Tožena stranka je lastnica enega izmed stanovanj v tej stavbi. Tožeča stranka je za opravljena dela izstavila račune toženi stranki na podlagi pogodbe, ki je tožena stranka ni podpisala. Izpodbijana sodba res ne vsebuje natančne navedbe pogodbe o opravljanju gradbeno obrtniških del, vendar to ne predstavlja bistvene kršitve določb postopka, saj je mogoče izpodbijano sodbo preizkusiti kljub odsotnosti konkretne navedbe, za katero pogodbo gre. Glede na tožbene trditve tožeče stranke, da je tožena stranka poravnala vse obveznosti po pogodbi št. JR-4/00-LMM, ne pa tudi po pogodbi št. 238/2001, ki je podlaga za izdajo vtoževanih računov, je povsem jasno, da slednja pogodba predstavlja pravno podlago za zahtevek, ki ga tožeča stranka uveljavlja zoper toženo stranko.

Obravnavani spor torej izvira iz razmerja med izvajalcem del na skupnem delu večstanovanjske stavbe in etažnim lastnikom. Nobenega dvoma ni, da je tožeča stranka delo na tej stavbi opravila na podlagi gradbene pogodbe, vendar pa te ni podpisala tožena stranka, zato nje ne zavezuje. Tožena stranka namreč ni pogodbena stranka, zato ni dolžna plačati stroške, ki so nastali pri sanaciji skupnih prostorov v navedeni stavbi. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje tudi ne izhaja, da bi bila priča D. K. zastopnica tožene stranke, torej da bi v njenem imenu in na njen račun sklenila oziroma podpisala pogodbo, ki bi toženo stranko v takem primeru zavezovala (1. odstavek 85. člena Zakon o obligacijskih razmerjih – ZOR, Ur. l. SRS, št. 29/78 s spremembami, ki se uporablja na podlagi 1060 člena Obligacijskega zakonika – OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001). Tožeča stranka glede na ugovor tožene stranke, da pogodbe ni podpisala in da ni nikogar pooblastila za njeno sklenitev, ni dokazala, da bi bi bila D. K. njena zastopnica pri sklenitvi navedene pogodbe. Ker tožena stranka pogodbe ni podpisala in tako proti njej nima učinka, tožeča stranka na tej pravni podlagi ne more zahtevati od tožene stranka plačilo stroškov, ki so posledica sklenitve pogodbe med tožečo stranko in D. K., kot zastopnico očitno ostalih etažnih lastnikov, ne pa tudi tožene stranke. Ob navedenem se pokaže, da so nadaljnje pritožbene navedbe o tem, da iz listin v spisu ne izhaja, da bi tožena stranka ali zanjo upravnik L. d.o.o. plačala tožeči stranki vtoževane račune, ki so bili izdani na podlagi navedene pogodbe, brez pomena. Ker ne obstaja pogodbena podlaga za zahtevek tožeče stranke, tožeča stranka ni upravičena terjati od tožene stranke plačilo za opravljeno delo iz tega naslova.

Tožeča stranka bi lahko svoj zahtevek uveljavljala v smislu določb Stvarnopravnega zakonika in Stanovanjskega zakona. Skupni deli večstanovanjske stavbe so solastnina etažnih lastnikov. Če gre za posel rednega opravljanja (posel, ki je potreben, da se ohranjajo pogoji za bivanje in osnovni namen večstanovanjske stavbe kot celote oziroma posel, ki je potreben za obratovanje in vzdrževanje stvari za doseganje njenega namena; 3. odstavek 25. člena SZ-1 in 3. odstavek 67. člena SPZ) in so zanj glasovali solastniki, ki imajo več kot polovico solastniških deležev, je sklep veljaven in učinkuje, kot bi ga sprejeli vsi solastniki oziroma etažni lastniki soglasno. Vsi lastniki odgovarjajo za plačilo stroškov, ki so posledica veljavno sprejetih sklepov, ne glede na to, ali nekdo izmed njih ni glasoval za predlagani sklep. Ker pa tožeča stranka ni podala trditev v navedeni smeri, ampak je tožbena trditvena podlaga temeljila na (gradbeni) pogodbi, ki pa iz zgoraj navedenih razlogov ne zavezuje tožene stranke, je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Tožeča stranka pa utemeljeno izpodbija seštevek priznanih pravdnih stroškov tožene stranke. Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje toženi stranki priznalo 200 točk za ugovor, 350 točk za pripravljalne vloge, 500 točk za naroke, 150 točk za trajanje narokov, 20 točk na poročilo stranki in 1 % materialnih stroškov, znaša vsota tako priznanih stroškov 1232,20 točk, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,459 EUR in upoštevajoč 20 % DDV predstavlja 678,69 EUR in ne 1627,29 EUR, kot je odločilo sodišče prve stopnje. Zato je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in temu ustrezno spremenilo odločitev o stroških postopka tako, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki 678,69 EUR pravdnih stroškov (3. točka 365. člena ZPP in 358. člen ZPP). V ostalem delu pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka je uspela s pritožbo le glede odločitve o pravdnih stroških, glede glavne stvari pa je bila neuspešna, zato mora sama kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena v zvezi s 1. in 2. odstavkom 165. člena ZPP).