Jedro

Obrazložitev izpodbijane odločitve kljub svoji obširnosti, zakonskemu standardu ne ustreza. Povedano drugače: toženka je navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla ugotovljenega dejanskega stanja, to je vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev, ter katerim navedbam tožnika ne sledi in zakaj. Vsebino dokazov je pretežno samo povzela, čeprav bi jih morala obrazloženo presoditi skladno z 10. členom ZUP in se pri tem konkretno opredeliti (tudi) do vseh (tožnikovih) dokazov ter utemeljiti, zakaj posameznim od njih ni sledila. Glede na navedeno izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, odločba Ministrstva za javno upravo št. 021-123/2018/24 z dne 7. 9. 2018 se odpravi v 2. točki izreka in se zadeva v tem delu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z odločbo št. 021-123/2018/24 z dne 7. 9. 2018 (v nadaljevanju: izpodbijana odločba) je Ministrstvo za javno upravo (v nadaljevanju: toženka) pod 1. točko izreka odločilo, da je tožnik upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju: finančna pomoč) v višini 45.300,00 EUR (1. točka izreka), nato pa pod 2. točko izreka zavrnilo tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na A.A. kot osebo, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v Republiki Sloveniji. Iz izreka odločbe še izhaja, kako se izplača odobrena finančna pomoč, pod katerimi pogoji je tožnik upravičen do pridobitve celotnega odobrenega zneska finančne pomoči ter da posebni stroški v postopku niso nastali (3. do 5. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da je tožnik vložil vlogo za dodelitev predmetne finančne pomoči in po pozivu podal še dodatna pojasnila k njej. Toženka našteje listine, ki jih je predložil kot dokazila o izpolnjevanju pogojev za dodelitev finančne pomoči, ter citira določbe 17. člena Zakona o ureditvi določenih vprašanj zaradi končne razsodbe arbitražnega sodišča na podlagi Arbitražnega sporazuma med Vlado Republike Slovenije in Vlado Republike Hrvaške (v nadaljevanju: ZUVRAS). Ugotavlja, da je tožnik državljan Republike Slovenije (v nadaljevanju: RS) ter da je bil na dan 28. 6. 2017 lastnik stavbe št. ... na naslovu ..., stoječe na parceli št. ... k.o. ..., ki je v lasti RS. Nepremičnina se nahaja na ozemlju, ki na podlagi arbitražne razsodbe ni več del ozemlja RS, ampak je na ozemlju Republike Hrvaške. Na podlagi pogodbe o stavbni pravici št. 41-310/05-0/204-KZG096-DRA z dne 12. 5. 2005, sklenjene med tožnikom in RS, Skladom kmetijskih zemljišč in gozdov Republike Slovenije (v nadaljevanju: SKGZ), je bila na njej ustanovljena stavbna pravica za objekt, zgrajen leta 1967, v izmeri 150 m2, s čimer je RS tudi soglašala, da se izvrši legalizacija objekta z izdajo veljavnega gradbenega dovoljenja na ime tožnika kot investitorja. Tožnik je imel 28. 6. 2017 v navedeni nepremičnini na naslovu ..., prijavljeno stalno prebivališče. 3. V nadaljevanju toženka pojasni, da je tožnik v obravnavani vlogi navedel, da se bo skupaj z njim v nepremičnino v RS preselila njegova žena A.A., kar je okoliščina, ki vpliva na višino finančne pomoči. Pojasnil je, da je tudi žena uporabnica zgoraj navedene nepremičnine na naslovu ..., in da v njej dejansko prebiva. Toženka je ugotovila, da je A.A. državljanka RS s prijavljenim stalnim prebivališčem na naslovu .... Ker po toženkinem mnenju tožnik vlogi ni priložil dokazil, ki bi nedvoumno kazala, da sta z ženo na dan 28. 6. 2017 dejansko prebivala v nepremičnini na naslovu ..., je toženka za podatke zaprosila več organov. Upravna enota (v nadaljevanju: UE) Piran je z dopisom z dne 11. 7. 2018 sporočila, da je imel tožnik stalno prebivališče od 24. 5. 1954 do 11. 10. 2002 prijavljeno na naslovu ..., nato do 20. 11. 2002 na ... na ..., od 20. 11. 2002 do 6. 2. 2004 ponovno na naslovu ..., od 6. 2. 2004 do 20. 10. 2006 na naslovu ..., od 20. 10. 2006 dalje pa na naslovu ...; začasno prebivališče je imel od 30. 10. 2002 do 1. 11. 2003 prijavljeno na naslovu ...; njegov naslov za vročanje je .... A.A.je imela stalno prebivališče od 18. 2. 1991 dalje prijavljeno na naslovu ..., kar je tudi njen naslov za vročanje, začasno prebivališče je imela od 30. 10. 2002 do 30. 10. 2003 prijavljeno na naslovu .... Tožniku in ženi pri UE Piran ni bilo izdano gradbeno dovoljenje, niti ni bila vložena vloga zanj, je pa tožnik zaprosil za izdajo uporabnega dovoljenja po samem zakonu za objekt na parcelah ... in ... k.o. ..., potrdilo o tem v obliki odločbe mu je Ministrstvo za okolje in prostor izdalo 7. 12. 2005. Center za socialno delo (v nadaljevanju: CSD) ... je z dopisom z dne 5. 6. 2018 sporočil, da tožnik in A.A. v letih 2016 in 2017 nista uveljavljala pravic iz javnih sredstev in da tako s podatki o njunem stalnem oziroma začasnem naslovu in naslovu za vročanje ne razpolagajo. Iz dopisa Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZZZS) z dne 12. 6. 2018 izhaja, da ima tožnik prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu ..., od 20. 10. 2006 dalje, splošnega zdravnika ima izbranega z območja Občine ..., izbranega zobozdravnika pa v ...; A.A. ima prijavljeno stalno prebivališče in naslov za vročanje na naslovu ..., splošnega zdravnika ima izbranega z območja Občine ..., izbranega zobozdravnika v Ljubljani, ginekologinjo na .... Iz dopisa Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (v nadaljevanju: ZPIZ) z dne 19. 6. 2018 je razvidno, da tožnik prebiva na naslovu ..., in da je prejemnik starostne pokojnine od 18. 2. 2015 dalje, iz dopisa ZPIZ z dne 14. 6. 2018 pa izhaja, da je A.A. obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovana, v obdobju od 13. 3. 2017 do dne dopisa je bila v delovnem razmerju pri A. d.d..

4. Toženka nato povzame vsebino in priloge vloge, s katero se je tožnik odzval na poziv, da zase in za ženo predloži dokazila o prebivanju v nepremičnini na naslovu .... Pojasnil je, da sta z ženo poleti 2002 kupila razpadajoč objekt od svojcev pokojnega B.B., ki je do maja 2002 tam živel ter na posestvu obdeloval zemljo in redil koze. Ker objekt ni imel hišne številke, sta se jeseni začasno prijavila pri sosedu na naslovu ... ter začela s postopkom legalizacije, kar jima je uspelo v letu 2006, ko sta tudi dobila hišno številko. Na naslovu ..., se je stalno prijavil le tožnik, ker bi sicer žena imela težave v službi in so ji svetovali, naj zato obdrži stari naslov .... Jeseni 2016 je službo v ... izgubila, neuspešno je iskala novo na Obali, ves čas je delala na njuni kmetiji, marca 2018 je dobila stalno zaposlitev v ..., ki je, če bi imela naslov stalnega prebivališča v več kot 60 km oddaljenem kraju, ne bi dobila. Kot je še pojasnil tožnik, dokazil o plačilu vode in elektrike nima, ker je hiša oddaljena od drugih ter je brez vodovodnega in električnega omrežja, z vodo se oskrbujejo iz lastnega izvira, elektriko pa pridobivajo s pomočjo pomožnega bencinskega agregata in sonca. Toženka pojasni, da je UE ... pozvala, naj izvede postopek ugotavljanja stalnega prebivališča A.A. po določbah Zakona o prijavi prebivališča (v nadaljevanju: ZPPreb-1). UE ... je z dopisom z dne 4. 7. 2018 sporočila, da je A.A. obvestila o prijavni obveznosti, na kar se je ta odzvala z izjavo z dne 14. 6. 2018. V njej je navedla, da je hiša na naslovu ... sedaj na ozemlju Hrvaške, zato je zaprosila za pomoč pri preselitvi in ni logično, da bi si tam sedaj urejala stalno prebivališče. Sedaj biva na naslovu, kjer je imela ves čas prijavljeno stalno prebivališče. Po sklicevanju na načelo zaslišanja stranke iz 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) toženka citira še izjavi, vsebovani v zapisnikih UE Piran z dne 7. 9. 2018 o zaslišanju tožnika in A.A..

5. Po povedanem toženka zaključi, da je bil tožnik na dan 28. 6. 2017 lastnik opisane nepremičnine - stavbe na naslovu ..., v kateri je imel prijavljeno stalno prebivališče in v kateri je tudi dejansko prebival. V skladu z določbami 17. člena ZUVRAS je tako upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS, in sicer zase, torej le za eno osebo v znesku 45.300,00 EUR. Na podlagi navedenega in izvedenih dokazov je namreč utemeljeno sklepati, da A.A. ne izpolnjuje dveh od treh pogojev iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS. Je sicer državljanka RS, vendar pa dne 28. 6. 2017 ni bila lastnica, solastnica oziroma skupna lastnica ali najemnica nepremičnine ..., to je tožnikove stavbe št. 1320, niti ni imela na naslovu te nepremičnine prijavljenega stalnega prebivališča ali je v njej dejansko prebivala, bila imetnica služnosti stanovanja ali oseba, ki v stanovanju prebiva na podlagi primerljivega pravnega razmerja. Pri tem toženka citira opredelitev stalnega prebivališča iz 2. člena ZPPreb-1 in navede, da na podlagi izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je imela A.A. dne 28. 6. 2017 središče svojih življenjskih interesov na naslovu ... (izjavi ZZZS in ZPIZ). Zato je tožnikovo vlogo v delu, ki se nanaša na A.A., toženka zavrnila.

6. Tožnik je vložil tožbo v upravnem sporu, s katero odločbo toženke izpodbija (le) v 2. točki izreka, to je v delu, ki se nanaša na A.A. in v katerem je bila z njo tožnikova vloga zavrnjena. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravi in zadevo v tem delu vrne v ponovni upravni postopek, podrejeno pa, da izpodbijano odločbo spremeni tako, da se zahtevku ugodi tudi v delu, ki se glede višine nanaša na A.A., in se iz tega naslova odobri ustrezen dodatni znesek finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS, poleg v odločbi že priznanega zneska. Tožnik tudi zahteva, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da izpodbijana odločitev temelji na ugotovitvi, da A.A. ne izpolnjuje dveh od treh pogojev iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, in sicer sta se kot sporni izkazali vprašanji njenega dejanskega prebivanja ter pravnih upravičenj na predmetni nepremičnini. Ugotovitve toženke pa so napačne in v nasprotju s predpisi, ki urejajo razmerja med zakonci. Ob sklicevanju na določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR) tožnik izpostavlja, da je bila nepremičnina na naslovu ..., pridobljena v času trajanja zakonske zveze med tožnikom in A.A. (poročena sta od 2. 2. 1991) in da gre tako za njuno skupno premoženje. Tudi sicer pa bi šlo v vsakem primeru najmanj za primerljivo pravno razmerje iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS. Neutemeljen je tudi zaključek, da za A.A. ni izkazano dejansko prebivanje na naslovu .... Prvenstveno na to kaže že tamkajšnje bivanje njenega moža, torej tožnika, ki se mu dejansko prebivanje priznava oziroma drugačno stališče iz izpodbijane odločbe ne izhaja. Skupno življenje zakoncev je eden od bistvenih elementov zakonske zveze, saj je po ZZZDR zakonska zveza, ki ni bila sklenjena z namenom skupnega življenja zakoncev, neveljavna. Tožnik izpostavlja, da je že zakonodajalec imel pred očmi, da formalno prijavljeno stalno prebivališče ni nujno tudi dejansko bivališče, ter je v ZUVRAS kot pogoj za pridobitev finančne pomoči alternativno predpisal bodisi prijavljeno stalno prebivališče bodisi dejansko prebivanje v nepremičnini. Nenazadnje že pobuda toženke za postopek preverjanja prijavljenega prebivališča A.A. kaže na dvom, da uradno prijavljeno stalno prebivališče ni bilo tudi njeno dejansko bivališče. Tožnik poudarja, da je glede na zakonsko ureditev relevanten datum 28. 6. 2017 in da tako morebitna kasnejša sprememba (ki je glede na po arbitražni razsodbi nastalo situacijo logična in razumska) za odločanje ni bistvena. Meni, da je priznanje finančne pomoči zgolj za enega od zakoncev sporno tudi z vidika namena zakonodajalca oziroma tega, kaj naj bi ta finančna pomoč omogočala. Odobrena finančna pomoč za eno osebo pomeni zelo omejen znesek za zagotovitev ustrezne nepremičnine za dve osebi, ob nepriznanju finančne pomoči za ženo se tudi tožniku priznani znesek izniči, saj skupne nepremičnine v drugi državi sam niti ne more prodati. V dokaznem smislu se tožnik sklicuje na izpodbijano odločbo in listine iz upravnega spisa, predlaga tudi svoje zaslišanje in zaslišanje A.A..

8. Toženka je sodišču predložila upravne spise zadeve. V odgovoru na tožbo navaja, da je bila odločba tožniku vročena 10. 7. 2018, ter vztraja pri izdani odločbi in njenih razlogih, ki jih ponovno navaja. Meni, da je tožnik spregledal, da sta zakonsko zvezo z A.A. sklenila šele 2. 2. 1991, nepremičnina - stavba št. ... na naslovu ..., na katero se nanaša pogodba o stavbni pravici z dne 12. 5. 2005, pa je bila zgrajena že leta 1967, torej bistveno pred sklenitvijo zakonske zveze in zato ne more predstavljati v času zakonske zveze pridobljenega in s tem skupnega premoženja zakoncev. Poleg tega se po 55. členu ZZZDR pravice na nepremičninah, ki so skupno premoženje, vpišejo v zemljiško knjigo na ime obeh zakoncev kot njuno skupno premoženje po nedoločenih deležih, česar pa tožnik in njegova žena nista storila. Sicer pa toženka ponavlja, da na podlagi izvedenih dokazov (izjavi ZZZS in ZPIZ) nesporno izhaja, da je imela A.A. dne 28. 6. 2017 središče življenjskih interesov na naslovu ..., in ne .... Kot neutemeljene zavrača tudi ostale tožbene navedbe ter predlaga, da se tožba zavrne.

9. Tožba je bila vročena tudi A.A., ki se v odgovoru pridružuje tožbenim navedbam, izpostavlja, da je odgovor toženke le prepis razlogov izpodbijane odločbe, ter predlaga, da sodišče tožbi ugodi.

10. Tožnik v dne 21. 3. 2019 in 27. 3. 2019 poslanih vlogah vztraja pri tožbi in svojih navedbah. Opozarja, da je napačna navedba v odgovoru toženke, da je bila izpodbijana odločba tožniku vročena že 10. 7. 2018. Sicer pa ponavlja, da sta z A.A. v zakonski zvezi od 2. 2. 1991 in da je toženka tista, ki je očitno spregledala njegove navedbe, povzete tudi v izpodbijani odločbi, da sta z ženo objekt kupila sredi poletja 2002. Po samem zakonu gre za skupno premoženje. Izpolnjen je tudi drugi pogoj, to je pogoj dejanskega prebivanja A.A. v nepremičnini na naslovu ..., na relevantni datum 28. 6. 2017. V tej zvezi tožnik ponovno poudarja, da je zakonodajalec, glede na splošno znane težave na zadevnem območju, kot pogoj za dodelitev finančne pomoči določil tudi dejansko prebivanje in ni zahteval formalne prijave prebivališča. 11. S sklepom št. III U 260/2018-23 z dne 4. 3. 2021 je sodni senat na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

12. Pred vsebinsko presojo tožbe sodišče pojasnjuje, da je bila izpodbijana odločba glede na njen datum izdana 7. 9. 2018 in da pred tem tožniku ni mogla biti vročena; zapis datuma vročitve na vročilnici v predloženem upravnem spisu je tako tudi po presoji sodišča mogoče razumeti le v smislu, da je bila vročitev odločbe tožniku opravljena septembra 2018, in sicer 10. 9. 2018, kar izhaja tudi iz žigosanega poštnega zapisa na vročilnici. Tožba, ki je bila sodišču poslana priporočeno po pošti 9. 10. 2018, je bila torej vložena pravočasno.

K I. točki izreka:

13. Tožba je utemeljena.

14. Predmet presoje v tem upravnem sporu je pravilnost in zakonitost s tožbo izpodbijane (odločitve iz) 2. točke izreka izpodbijane odločbe, s katero je toženka tožnikovo vlogo za finančno pomoč zavrnila v delu, ki se nanaša na A.A. kot osebo, za katero je tožnik izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v RS, kar vpliva na višino finančne pomoči. 15. Materialnopravna podlaga za odločanje toženke so določbe ZUVRAS. Ta zakon v prvem odstavku 17. člena določa, da je državljan RS, ki je bil 28. 6. 2017 lastnik, solastnik oziroma skupni lastnik ali najemnik nepremičnine na ozemlju, ki na podlagi razsodbe ni več del ozemlja RS, in je imel na naslovu te nepremičnine prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebival, upravičen do finančne pomoči za nakup nepremičnine v RS. Do finančne pomoči je upravičen tudi državljan RS, ki je nepremičnino iz prejšnjega stavka podedoval, če je imel na njenem naslovu 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej takrat dejansko prebival. Z upravičenci iz prvega stavka tega odstavka je izenačen tudi imetnik služnosti stanovanja in druga oseba, ki prebiva v stanovanju na podlagi primerljivega pravnega razmerja, če je državljan RS in izpolnjuje druge pogoje iz prvega stavka tega odstavka. V skladu z drugim odstavkom 17. člena ZUVRAS se višina finančne pomoči iz prvega odstavka tega člena določi glede na število oseb, državljanov RS, ki so imeli na naslovu nepremičnine iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS na dan 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče ali so v njej dejansko prebivali, in oseb, ki so se tem osebam rodile v 300 dneh po 28. 6. 2017, in za katere upravičenec iz prejšnjega odstavka izjavi, da se bodo skupaj z njim preselile v nepremičnino v RS, na način, da se vsaka oseba pri določitvi višine finančne pomoči upošteva le enkrat. Po tretjem odstavku 17. člena ZUVRAS morata upravičenca iz prvega odstavka tega člena, ki sta v zakonski zvezi ali zunajzakonski skupnosti, in upravičenci iz prvega odstavka tega člena, ki bodo kupili isto nepremičnino v RS, vložiti skupno vlogo; upravičenci, ki vložijo skupno vlogo, so upravičeni do enega zneska finančne pomoči. Koliko znaša višina finančne pomoči, je predpisano v četrtem odstavku 17. člena ZUVRAS, in sicer finančna pomoč za eno osebo znaša 45.300 EUR, za dve osebi 67.950 EUR, za tri osebe 83.050 EUR itd. 16. Iz upravnih spisov zadeve je razvidno, da je obravnavano vlogo vložil in z njo dodelitev finančne pomoči kot upravičenec uveljavljal tožnik. V vlogi je med drugim navedel, da je lastnik nepremičnine na območju iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS; kot osebo, ki je tudi državljan RS in ki je imela na naslovu iste nepremičnine prijavljeno stalno bivališče ali je v njej dejansko prebivala ter se bo skupaj s tožnikom preselila v nepremičnino v RS, pa je navedel A.A. in pojasnil, da je to njegova žena. Toženka je v upravnem postopku presodila, da tožnik izpolnjuje predpisane pogoje iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, in v (s tožbo neizpodbijani) 1. točki izreka odločbe odločila, da je tožnik upravičen do finančne pomoči v znesku 45.300 EUR. Zaključila je, da glede A.A. zakonski pogoji niso izpolnjeni, in zato v (izpodbijani) 2. točki izreka tožnikovo vlogo zavrnila v delu, ki se nanaša na A.A., torej v delu, v katerem tožnikov zahtevek presega pod 1. točko izreka odločbe priznani znesek finančne pomoči. 17. V zadevi ni sporno, da je tožnik državljan RS, prav tako ni sporna ugotovitev toženke, da tožnik izpolnjuje iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS izhajajoči pogoj glede pravnega upravičenja do nepremičnine - stavbe št. ... z naslovom ..., stoječe na parceli št. ... k.o. ..., ki na podlagi arbitražne razsodbe ni več del ozemlja RS. Sporno tudi ni, da je imel tožnik na naslovu te nepremičnine na datum 28. 6. 2017 prijavljeno stalno prebivališče. V obrazložitvi odločbe (drugi odstavek na str. 9) je toženka navedla, da je tožnik v navedeni nepremični tudi dejansko prebival, čeprav tega ni obrazložila. Nadalje, v zadevi ni sporno, da je A.A. državljanka RS, sporno pa je, glede na navedbe toženke in tožnikove ugovore, ali je na dan 28. 6. 2017 A.A. imela pravno upravičenje v smislu določb prvega odstavka 17. člena ZUVRAS v zvezi s predmetno nepremičnino ter ali je v njej dejansko prebivala (da stalnega prebivališča tam ni imela prijavljenega, ni sporno).

18. Tožnik, glede na navedbe toženke, v zvezi z zadevno nepremičnino izpostavlja, da gre za skupno premoženje njega in žene A.A.. Da sta slednja in tožnik v zakonski zvezi, in sicer od 2. 2. 1991, tudi za toženko ni sporno. Kot sledi iz njenih navedb, pa je tožnik že v upravnem postopku navedel tudi, da je bil predmetni objekt kupljen v letu 2002, pogodba o stavbni pravici, na katero se je oprla toženka, pa sklenjena v letu 2005. Glede na navedeno mora tudi sodišče izpostaviti zakonsko ureditev, po kateri je že po samem zakonu premoženje, ki ga zakonca pridobita z delom v času trajanja zakonske zveze, njuno skupno premoženje (drugi odstavek 51. člena ZZZDR), oziroma so skupno premoženje zakoncev vse premoženjske pravice, ki so bile pridobljene z delom ali odplačno med trajanjem zakonske zveze in življenjske skupnosti zakoncev; skupno premoženje zakoncev je tudi premoženje, ki je pridobljeno na podlagi in s pomočjo skupnega premoženja oziroma iz premoženja, ki iz njega izhaja (67. člen Družinskega zakonika, v nadaljevanju: DZ). Skupno premoženje pripada zakoncema skupaj, na skupnem premoženju zakoncev deleži vsakega od njiju niso določeni (prvi odstavek 68. člena DZ); na stvareh iz skupnega premoženja imata zakonca skupno lastnino (tretji odstavek 68. člena DZ). V čem bi bila glede na opisano zakonsko ureditev relevantna navedba toženke, da je bila stavba, ki jo je toženka spoznala za tožnikovo nepremičnino v smislu prvega odstavka 17. člena ZUVRAS, zgrajena leta 1967, ni videti; prav tako samo zase ni bistveno, da pravica na nepremičnini, ki je skupno premoženje, ni vpisana v zemljiško knjigo kot skupno premoženje. Nepremičnine oziroma pravice na nepremičninah namreč sodijo v skupno premoženje zakoncev ne glede na to, ali je v zemljiški knjigi vpisan le eden od zakoncev (prim. sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2073/2016 z dne 8. 3. 2017).

19. Sicer pa - ob upoštevanju, da je z obravnavano vlogo dodelitev finančne pomoči kot upravičenec uveljavljal tožnik, A.A. pa je v vlogi navedel kot osebo, ki je dejansko prebivala v tožnikovi stavbi in ki se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v RS, ter ob ugotovitvi toženke, da tožnik je upravičenec iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS - za določitev višine finančne pomoči v konkretnem primeru, kar je sporno v zadevi (to je, ali tožniku pripada le že odobreni znesek za eno osebo v višini 45.300 EUR ali pa je treba dodeliti znesek, ki je po četrtem odstavku 17. člena ZUVRAS predviden za dve osebi, kar bi pomenilo še 22.650 EUR), niti ni bistveno, ali je A.A. solastnica oziroma skupna lastnica ali najemnica omenjene nepremičnine. Glede na predhodno citirano določbo drugega odstavka 17. člena ZUVRAS je za izpodbijano odločitev pomembno, ali je A.A. (kot oseba, za katero je tožnik kot upravičenec iz prvega odstavka 17. člena ZUVRAS izjavil, da se bo skupaj z njim preselila v nepremičnino v RS) poleg tega, da je državljanka RS (kar ni sporno), na naslovu tožnikove nepremičnine dne 28. 6. 2017 imela prijavljeno stalno prebivališče ali je v njej dejansko prebivala. Da A.A. tam ni imela prijavljenega stalnega prebivališča, kot že rečeno, ni sporno. Sporno je, ali je na relevanten datum na naslovu te nepremičnine dejansko prebivala.

20. Toženka je v izpodbijani odločbi navedla, da A.A. 28. 6. 2017 v zadevni nepremičnini ni dejansko prebivala ter da iz izvedenih dokazov nesporno izhaja, da je imela središče svojih življenjskih interesov - kar se presoja na podlagi njenih družinskih, partnerskih, delovnih, ekonomskih, socialnih in drugih vezi, ki kažejo, da med posameznikom in naslovom, kjer živi, obstajajo tesne in trajne povezave - na naslovu ..., ..., in ne na naslovu .... Pri tem se je toženka oprla na izjavi ZZZS in ZPIZ. Tudi po presoji sodišča pa njenemu navedenemu zaključku (še) ni mogoče pritrditi. Toženka namreč ni konkretno presodila tudi vseh ostalih predloženih oziroma v postopku izvedenih dokazov, med katerimi sta tudi izjavi tožnika in A.A., podani ob zaslišanju pri UE Piran dne 7. 9. 2018. Navedeni izjavi oziroma izpovedbi je sicer dobesedno prepisala v odločbo, vendar pa ju ni presodila, kot to terja načelo proste presoje dokazov iz 10. člena ZUP, po katerem se presodi vsak dokaz posebej in primerja z ostalimi dokazi ter nato združi vse dokaze v celoto in se torej o resničnosti posameznega relevantnega dejstva presodi glede na uspeh celotnega dokaznega postopka. Toženka tako tudi ni presodila (pomena) vseh listin, ki jih je predložil tožnik (npr. izpis iz registra kmetijskih gospodarstev UE ... z dne 29. 12. 2017 in zapisnik navedene UE z istega dne, poziv SKGZ z dne 7. 2. 2014). Glede na naravo zakonske zveze so pri presoji izpolnjevanja pogoja dejanskega prebivanja A.A. na relevantni datum lahko pomembne ugotovitve o okoliščinah dejanskega prebivanja tožnika, ki pa jih toženka ni konkretno ugotavljala oziroma obrazložila. Čeprav se sodišče s toženko strinja, da so iz izjav oziroma dopisov ZZZS in ZPIZ izhajajoči podatki glede A.A. pomembni za odločitev in da ti nakazujejo v smeri toženkine presoje, pa za odločitev relevantnega dejanskega stanja ni mogoče pravilno in popolno ugotoviti, ne da bi toženka opravila argumentirano dokazno oceno in pri njej upoštevala še vse druge izvedene dokaze ter se ob tem konkretno opredelila, katera zatrjevana oziroma dokazovana dejstva šteje za resnična (in zakaj) ali pa (in zakaj) jih šteje za nerelevantna. Sodišče pri tem dodaja, kot je pravilno izpostavil tožnik, da ugotovitve UE ... glede ujemanja dejanskega bivališča in naslova prijavljenega stalnega prebivališča A.A. same zase niso bistvene, ker se nanašajo na stanje v letu 2018 in ne na stanje na dan 28. 6. 2017, ki je glede na določbe 17. člena ZUVRAS pravno relevantno za odločitev v zadevi.

21. Izpodbijana odločba toženke je upravna odločba. Njena obrazložitev mora zato ustrezati standardu, ki je predpisan v prvem odstavku 214. člena ZUP. V skladu z njim mora obrazložitev odločbe obsegati: razložitev zahtevka stranke in njene navedbe o dejstvih; ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je to oprto; razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo, in razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno zahtevku stranke. Če obrazložitev nima vseh teh sestavin, stranki onemogoča učinkovito uveljavljanje sodnega varstva, sodišču pa preizkus pravilnosti in zakonitosti odločitve upravnega organa. Obrazložitev izpodbijane odločitve glede na povedano, kljub svoji obširnosti, zakonskemu standardu ne ustreza. Povedano drugače: toženka je navedla svoje zaključke, ni pa celovito navedla ugotovljenega dejanskega stanja, to je vseh konkretnih dejstev, ki jih je ugotovila v postopku, ter utemeljila, katera od njih in zakaj narekujejo njeno odločitev, ter katerim navedbam tožnika ne sledi in zakaj. Vsebino dokazov je pretežno samo povzela, čeprav bi jih morala obrazloženo presoditi skladno z 10. členom ZUP in se pri tem konkretno opredeliti (tudi) do vseh (tožnikovih) dokazov ter utemeljiti, zakaj posameznim od njih ni sledila. Glede na navedeno izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, kar pomeni absolutno bistveno kršitev pravil postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP ter je v zvezi s tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1 podlaga za odpravo izpodbijanega dela odločbe in vrnitev zadeve v tem delu v ponovni postopek.

22. Sodišče še izpostavlja, da toženka o zadevi ni odločala v skrajšanem postopku (144. člen ZUP), ampak v posebnem ugotovitvenem postopku (kot je razvidno iz upravnih spisov in tudi obrazložitve odločbe, je namreč od drugih organov pridobivala podatke oziroma listine, po zaprošeni UE Piran je bilo opravljeno tudi zaslišanje tožnika in A.A.). V takšnem primeru mora uradna oseba, ki vodi postopek, v skladu s tretjim odstavkom 146. člena ZUP stranki na ustni obravnavi ali na ustrezen način izven nje omogočiti: 1.) da se izreče o vseh okoliščinah in dejstvih, ki so bila navedena v ugotovitvenem postopku; 2.) da se izreče o predlogih in dokazih; 3.) da sodeluje pri izvedbi dokazov; 4.) da postavlja vprašanja drugim strankam, pričam in izvedencem; in 5.) da se seznani z uspehom dokazovanja in se o tem izreče. Stranko je torej treba pred izdajo odločbe seznaniti tudi z uspehom dokazovanja oziroma rezultati ugotovitvenega postopka, ker ji sicer ni zagotovljena učinkovita možnost, da se pred odločitvijo upravnega organa izreče o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah, kot to zahteva ZUP (glej še prvi in tretji odstavek 9. člena ter četrti odstavek 146. člena tega zakona). Navedene zahteve v obravnavanem primeru niso bile upoštevane, saj toženka po opravljenem ugotovitvenem postopku, pred izdajo odločbe tožnika ni seznanila s svojimi ugotovitvami in uspehom dokazovanja.

23. Ker toženka v izpodbijani odločbi omenja načelo zaslišanja stranke in pri tem povzema vsebino izjav, ki sta jih podala tožnik in A.A. ob zaslišanju pri UE Piran dne 7. 9. 2018, sodišče pojasnjuje, da zaslišanja stranke ali priče v smislu pridobitve njene izjave kot dokaznega sredstva (glej 188. člen ter 181. do 187. člen ZUP), kar je bilo glede na vsebino zapisnikov z dne 7. 9. 2018 opravljeno pred UE Piran, ni mogoče enačiti z načelom zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP kot procesno garancijo, ki ima ustavni temelj v pravici do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS in iz katerega izhajajo tudi postopkovne zahteve iz tretjega odstavka 146. člena ZUP, ki jim v obravnavanem primeru ni bilo zadoščeno. Kar pomeni, da je bila v zadevi zagrešena tudi absolutna bistvena kršitev pravil postopka iz 3. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Sodišče dodaja, da dosledno upoštevanje pravice stranke do izjave, ki se na drugi strani zrcali v dolžnosti upravnega organa, da se ustrezno izreče o vseh njenih navedbah, dokazih in stališčih, prispeva, da se pretresejo vsi za odločitev relevantni vidiki zadeve, in tako pripomore, da se v upravnem postopku v celoti pravilno ugotovi dejansko stanje in pravilno uporabi materialno pravo, izdana upravna odločba pa polno obrazloži. Še toliko bolj je to pomembno, ko gre za enostopenjski upravni postopek, v katerem ni možnosti, da bi morebitne pomanjkljivosti ob obravnavanju pritožbe odpravil drugostopenjski organ.

24. Ker je po povedanem toženka pri izpodbijani odločitvi nepravilno uporabila določbe ZUVRAS ter bistveno kršila določbe postopka, zaradi česar tudi ni mogoče zaključiti, da je bilo dejansko stanje pravilno in popolnoma ugotovljeno, je sodišče na podlagi 4. in 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo v izpodbijani 2. točki izreka odpravilo in zadevo v tem delu v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 in tožnikovim primarnim predlogom vrnilo toženki v ponovni postopek. V tem bo morala skladno s četrtim odstavkom 64. člena ZUS-1 upoštevati pravno mnenje sodišča in stališča, ki se nanašajo na postopek, ponovno odločiti o zavrnjenem delu obravnavane vloge oziroma zahteve ter svojo odločitev ustrezno obrazložiti.

25. V tem upravnem sporu je sodišče odločilo brez glavne obravnave, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijane odločbe in upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in odločbo toženke v izpodbijanem delu odpraviti, v upravnem sporu pa tudi ni sodeloval stranski udeleženec z nasprotnim interesom (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

26. Sodišče dodaja, da s to sodbo sledi stališčem, ki jih je sprejelo v podobnih zadevah v sodbah I U 2078/2018 z dne 14. 5. 2020 in III U 263/2018 z dne 16. 4. 2021. Glede na navedbe strank in zaradi ponovnega postopka pripominja, da je dokazno breme glede izpolnjevanja zakonskih pogojev, tudi pogoja dejanskega prebivanja A.A., na tožniku kot vložniku zahteve za dodelitev finančne pomoči, ki je dolžan za svoje navedbe ponuditi dokaze in jih po možnosti tudi predložiti (140. člen ZUP). Toženka pa se mora do vseh izvedenih oziroma predlaganih dokazov argumentirano opredeliti. Ustna izjava stranke v smislu 188. člena ZUP je dokaz subsidiarne narave; verodostojnost izjave stranke (in tudi priče) se presoja po načelu proste presoje dokazov. Za preverbo relevantnih okoliščin lahko toženka v skladu s preiskovalnim načelom pridobi in izvede še dodatne relevantne dokaze (o dejanskem prebivanju tožnika in o morebitnem prebivanju A.A. na naslovu njenega prijavljenega stalnega prebivališča v relevantnem obdobju, o zatrjevanih razlogih za neureditev formalne prijave prebivališča na naslovu nepremičnine ..., o primernosti le-te za dejansko prebivanje bivanje ipd.).

K II. točki izreka:

27. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v izpodbijanem delu odpravilo, je tožnik na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov tega postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Ob upoštevanju, da je bila zadeva rešena brez glavne obravnave in da je tožnika v postopku zastopal odvetnik, mu je sodišče priznalo pavšalni znesek stroškov v višini 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnik), ki se, ker je tožnikov pooblaščenec zavezanec za DDV, skladno z ustaljenimi stališči Vrhovnega sodišča poveča za 22 % DDV. Na podlagi Pravilnika določeni pavšalni znesek zajema vse stroške sodnega postopka na prvi stopnji, razen sodnih taks. Toženka je tako tožniku dolžna povrniti skupaj 347,70 EUR stroškov tega upravnega spora, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tako določenega paricijskega roka do plačila tečejo tudi zakonske zamudne obresti (313. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 ter prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika, OZ).

28. Za tožbo plačano sodno takso bo tožniku vrnilo sodišče po uradni dolžnosti (36. in 37. člen Zakona o sodnih taksah, ZST-1, ter opomba 6.1.c taksne tarife tega zakona).