Jedro

Tožnik je zaradi ozkega cestišča, v trenutku, ko je pristopil k vozniku tovornjaka, stal nekaj čez sredinsko črto, ki ločuje vozna pasova – okoli 10 cm na nasprotnem voznem pasu, po katerem je v tistem trenutku pripeljala zavarovanka toženke. Škodni dogodek bi lahko preprečil, če bi k vozniku tovornjaka pristopil z desne strani. S takšnim ravnanjem je nedvomno soprispeval k škodnemu dogodku.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen 80 % in odločilo, da bo o višini tožbenega zahtevka in o pravdnih stroških sodišče odločalo v končni sodbi.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano vmesno sodbo spremeni tako, da s sodbo tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa ugotovi višjo tožnikovo odgovornost. Navaja, da je sodišče prve stopnje premalo upoštevalo ugotovljeno dejstvo, da je tožnik stal poleg ustavljenega tovornega vozila na voznem pasu, ki je bil namenjen vožnji vozilom iz nasprotne smeri in po katerem je v tistem trenutku pripeljala voznica (zavarovanka toženke). Ta ni mogla pričakovati, da bo tam stal človek, to je v nasprotju s pravili cestnega prometa, ki bi jih tožnik moral spoštovati. Voznica je smela pričakovati, da bodo drugi udeleženci v prometu spoštovali prometne predpise in ni mogla pričakovati, da se bo pred njo, na njenem vozišču, nenadoma pojavil človek (2. odstavek 95. člena Zakona o varnosti cestnega prometa – ZVCP). Upoštevati je potrebno tudi, da je bila vidljivost zmanjšana, saj je do dogodka prišlo v nepreglednem ovinku, v temačnem in meglenem zimskem jutru (ob 7.10 uri). Sodišče navaja, da je težjo zaznavo tožnika povzročil tožnik sam, ki se je v času dogodka nahajal za prižganimi prednjimi lučmi na tovornjaku. Tožnik bi nesrečo lahko preprečil, če bi z voznikom tovornjaka govoril na desni strani, zato je tožnik tisti, ki je kritično situacijo povzročil. Zavarovanka toženke ni kršila prometnih predpisov, vozila je celo počasneje kot je bilo dovoljeno in je s tem svojo vožnjo prilagodila stanju na cesti, tako da sploh ni vzročne zveze med ravnanjem voznice in nastalo škodo.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je dne 24.12.2007 v jutranjih urah (med 7.10 in 7.30) vozil osebno vozilo po cesti iz smeri I. proti K. Pred njim je vozilo tovorno vozilo, ki je ogrožalo ostale udeležence v cestnem prometu, ker je železni drog izpod tovornega vozila segal čez sredino vozišča. Tožnik je to opazil, prehitel tovorno vozilo in ga ustavil, stopil do voznika ter ga opozoril na nevarnost. V tem trenutku je iz smeri I. pripeljala voznice osebnega vozila (zavarovanka toženke), trčila v tožnika ter ga lažje poškodovala. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo odločilo, da je tožbeni zahtevek po podlagi utemeljen v višini 80 % - ugotovilo je torej soodgovornost zavarovanke toženke za tožniku nastalo škodo v višini 80 % in soodgovornost tožnika za nastalo škodo v višini 20 %. Takšen zaključek pritožbeno sodišče sprejema.

6. Odgovornost zavarovanke toženke temelji na pravilih o objektivni odgovornosti, torej na določbah 149. in 150. člena Obligacijskega zakonika – OZ. Za škodo nastalo v zvezi z nevarno stvarjo se šteje, da izvira iz te stvari, razen če se dokaže, da ta ni bila vzrok. Ker je do tožnikovih poškodb prišlo ravno v posledici trka vozila, ni mogoče govoriti o tem, da nevarna stvar ni bila vzrok za nastalo škodo. Imetnik nevarne stvari je prost odgovornosti, če dokaže, da izvira škoda iz kakšnega vzroka, ki je bil izven stvari in njegovega učinka in ki ga ni bilo mogoče pričakovati, se ga izogniti ali ga odvrniti ali če dokaže, da je škoda nastala izključno zaradi dejanja oškodovanca ali koga tretjega, ki ga ni mogla pričakovati in se njegovim posledicam ne izogniti ali jih odstraniti (prvi in drugi odstavek 153. člena OZ). Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo, da teh oprostilnih razlogov toženka ni uspela izkazati. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o višji sili, pa tudi ne, da voznica osebnega vozila (nevarne stvari) na potek dogodkov ni mogla vplivati, da škode ni mogla preprečiti.

7. Je pa sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je toženka uspela dokazati, da je deloma prosta odgovornosti, ker je oškodovanec (tožnik) prispeval k nastanku škode (tretji odstavek 153. člena OZ). Za določanje odškodnine v primeru deljene odgovornosti povzročitelja škode in oškodovanca, je ugotavljanje krivde povzročitelja, ki je sicer objektivno odškodninsko odgovoren, pomembno samo v zvezi z ugotavljanjem deleža sokrivde oškodovanca. Tožnikov prispevek je sodišče prve stopnje ocenilo na 20 %, kar pritožbeno sodišče, kot rečeno, sprejema. Tožnik je zaradi ozkega cestišča, v trenutku, ko je pristopil k vozniku tovornjaka, stal nekaj čez sredinsko črto, ki ločuje vozna pasova – okoli 10 cm na nasprotnem voznem pasu, po katerem je v tistem trenutku pripeljala zavarovanka toženke. Škodni dogodek bi lahko preprečil, če bi k vozniku tovornjaka pristopil z desne strani. S takšnim ravnanjem je nedvomno soprispeval k škodnemu dogodku. Tožnica je ustavljeno vozilo tožnika, s prižganimi varnostnimi utripalkami, opazila na razdalji 100 m – upravičeno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je imela v tistem trenutku razlog, da lahko pričakuje vse (prometno nesrečo, odbito vozilo na svoji strani cestišča, ležečega pešca na svoji strani ceste...). Glede na to bi morala svojo hitrost zmanjšati na najmanjšo možno mero, najmanj kar je, pa bi se morala umakniti proti desnemu robu vozišča, s čimer bi trk preprečila (57. člen, 25. člen, 30. člen v času nesreče veljavnega ZVCP). Upoštevaje bistveno – da odgovornost zavarovanke toženke temelji na pravilih o objektivni odgovornosti in opisano ravnanje udeležencev nesreče, pritožbeno sodišče ocenjuje, da je zaključek sodišča prve stopnje o 20 % soprispevku tožnika za nastalo mu škodo, pravilen.

8. Glede na povedano je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

9. Stroški tega pritožbenega postopka so sestavni del pravdnih stroškov, zato bo tudi o njihovi povrnitvi odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).