Jedro

Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je postala parc.št. ... družbena lastnina po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58), ker se je nahajala v ožjem gradbenem okolišu. Z odločbo Oddelka za urbanizem in gradbene zadeve z dne 25.12.1974 je bila ta parcela odvzeta iz posesti in uporabe prejšnjima imetnikoma te pravice ter dodeljena v posest in uporabo tožniku. Odločba je bila izdana na podlagi 2. odst. 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72). Tožnik je tako pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču, ki ga je že preje užival in na katerem stoji po podatkih odločbe tudi del njegove hiše. Prejšnji lastniki nacionaliziranega stavbnega zemljišča po izdaji odločbe niso imeli na tem zemljišču nikakršnih pravic več. Zato pravica uporabe ni mogla biti predmet dedovanja in tudi ne predmet brezplačnega razpolaganja, na katerega se sklicuje toženec.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo v znesku 10.000,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo tožencu, da izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino, na podlagi katere se bo lahko tožnik vknjižil kot imetnik pravice uporabe na parc.št. ... Kar je tožnik več zahteval, je zavrnilo.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Izpodbijali sta odločitev o glavni stvari, tožeča pa tudi izrek o pravdnih stroških. Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank v glavni stvari zavrnilo, ugodilo pa je pritožbi tožeče stranke proti odločitvi o pravdnih stroških tako, da je toženi stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov v znesku 11.323,00 SIT.

Tožena stranka je vložila proti sodbi sodišča druge stopnje revizijo, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da tožnikov tožbeni zahtevek zavrne. V obrazložitvi revizije navaja, da je primarni pridobitni način za pridobitev lastninske pravice in tudi stvarne pravice uporabe vpis v zemljiško knjigo. Toženec je tako pravico pridobil na podlagi veljavnega pravnega naslova, v dobri veri in na predpisan pridobitni način. Tožnik pa ni bil dovolj skrben, ker svoje pravice ni pravočasno vknjižil. Z odločitvijo obeh nižjih sodišč so bile kršene določbe 33. čl. ZTLR in paragrafa 431 ODZ.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru izpodbija toženčeve revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije. Poudarja, da je imel tožnik sporno parcelo v posesti že od leta 1963, pravni naslov pa je pridobil najkasneje leta 1974. Pravni temelj za vknjižbo toženčeve pravice uporabe sploh ni podan.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354.čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo. Tudi uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan. Po ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje je postala parc.št. ... družbena lastnina po Zakonu o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (Uradni list SFRJ, št. 52/58), ker se je nahajala v ožjem gradbenem okolišu. Z odločbo Oddelka za urbanizem in gradbene zadeve z dne 25.12.1974 je bila ta parcela odvzeta iz posesti in uporabe prejšnjima imetnikoma te pravice ter dodeljena v posest in uporabo tožniku. Odločba je bila izdana na podlagi 2. odst. 18. člena Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Uradni list SRS, št. 27/72). Tožnik je tako pridobil pravico uporabe na spornem zemljišču, ki ga je že preje užival in na katerem stoji po podatkih odločbe tudi del njegove hiše. Prejšnji lastniki nacionaliziranega stavbnega zemljišča po izdaji odločbe niso imeli na tem zemljišču nikakršnih pravic več. Zato pravica uporabe ni mogla biti predmet dedovanja in tudi ne predmet brezplačnega razpolaganja, na katerega se sklicuje toženec. Sodišči prve in druge stopnje sta z ugoditvijo tožnikovemu zahtevku pravilno uporabili materialno pravo. Toženčeve revizijske navedbe o nepravilni uporabi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in ODZ se nanašajo na pridobivanje lastninske pravice na podlagi pravnega posla, za kar pa v konkretnem primeru ni šlo. Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (393. čl. ZZP). Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določbah 1. odst. 154. čl. in 1. odst. 166. čl. ZPP.