Jedro

Odločitev, da se hiša vrne ne le v last ampak tudi v posest, ima podlago v prvem odstavku 29. člena ZDen. Namreč med postopkom niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi predstavljale oviro za vrnitev hiše v posest v smislu drugega odstavka 29. člena ZDen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je odločilo, da se v korist denacionalizacijske upravičenke pokojne I. K. po pravnomočnosti sklepa vrne v last in posest stavbna parcela štev. 141, enonadstropna stanovanjska hiša z dvoriščem v izmeri 529 m2, vpisana v vl. št. 2481 k.o... in parcela štev. 98/2, travnik v izmeri 688 m2, vpisan v vl. št. 416 k.o..., pri čemer se premoženje, ki se vrača, izroči skrbniku za poseben primer N. L., hkrati pa prizna za uničeno gospodarsko poslopje odškodnina v znesku 6.242,00 DEM v obveznicah, ki jo mora plačati S. d.d. L. Sodišče druge stopnje je pritožbo prve nasprotne udeleženke zoper sklep sodišča prve stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in navedeni sklep potrdilo.

Revizijo zoper sklep sodišča druge stopnje je vložila nasprotna udeleženka Občina ..., ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava in predlagala, da naj se sklepa sodišč nižjih stopenj razveljavita. Navedena kršitev je po revizijskih izvajanjih podana, ker sodišči nižjih stopenj pri navajanju 6. člena kupoprodajne pogodbe nista navedli njegovega dela, ki pravi, da je pogodba prosta davka, ker nadomešča razlastitev. Taka določba je bila v korist prodajalke in ne dokazuje prisile kot zmotno menita sodišči nižjih stopenj. Pogodba je bila odplačna in ni šlo za prisilo. Zakon je kršen, ker se je nepremičnina vrnila tudi v posest in ne le v last in ker se ni ugotavljala vrednost premoženja ob podržavljenju in ob vrnitvi ter da kupnina zgolj v višini 22% ne predstavlja razloga za uporabo 5. člena ZDen.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in udeležencem postopka, ki nanjo niso odgovorili (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Po določilu 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodno odločbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Revizijsko sodišče ugotavlja, da je revidentka izrečno uveljavljala v tem primeru revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, poleg tega pa vrsto razlogov, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve in ki jih glede na določilo tretjega odstavka 370. člena ZPP (po katerem revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja) ni moglo upoštevati. Tako dejansko naravo imajo revizijske navedbe, ki govorijo o okoliščinah sklenitve sporne pogodbe z dne 21.7.1960, s katerimi se izpodbijajo ugotovitve sodišč nižjih stopenj, da je šlo pri pogodbi za diktirano ponudbo takratnega predsednika Skupščine občine ... in takratnega direktorja B., kar je tako glede same prodaje kot ponujene cene pospremila lastnica z jokom in celo kričanjem. Enake narave so revizijska izvajanja o vrednosti nepremičnine, glede katere sta sodišči nižjih stopenj ugotovili, da je bila kupnina nerealna in da očitno ni dosegla niti ene četrtinke takratne vrednosti hiše. Revizijska trditev, da sta sodišči nižjih stopenj pri navajanju vsebine 6. točke pogodbe zavestno izpustili njeno nadaljevanje o tem, da je pogodba prosta davka, pa je tudi netočna, ker se njena celotna vsebina navaja v tretjem odstavku na tretji strani sklepa sodišča prve stopnje.

Zmotna uporaba materialnega prava naj bi bila po revizijskih izvajanjih podana zato, ker da sodišči nižjih stopenj nista pravilno uporabili 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ta določa, da je upravičenec do denacionalizacije oseba, katere stvari ali premoženje so prešli v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnih organov oziroma predstavnikov oblasti. To določilo se po sodni praksi tolmači v skladu z namenom celotnega Zakona o denacionalizaciji, ki je v odpravi krivic, povzročenih s podržavljenim premoženjem na podlagi predpisov, izdanih do uveljavitve Ustave bivše federacije iz leta 1963, zaradi česar je potrebno grožnjo, silo in zvijačo v smislu 5. člena ZDen pojmovati širše, kot je to veljalo po pravilih 869. do 871. paragrafa ODZ, ki so se uporabljala v času sklenitve sporne pogodbe. Pri tem pa je po istem stališču potrebno upoštevati splošne družbene razmere, ki so veljale v času sklenitve spornih pogodb.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči nižjih stopenj predmetno zadevo celovito in materialnopravno pravilno presodili in glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno odločili o zahtevi predlagateljev. Okoliščine, ki so bile ugotovljene tako v zvezi s sklenitvijo obravnavane pogodbe kot v zvezi s tedanjimi razmerami, dalje višina kupnine, ki ni dosegala niti 1/4 tedanje vrednosti nepremičnine, in dejstvo, da bi sicer bila nepremičnina razlaščena, so utemeljevale zaključek, da je prodajalka I. K. sklenila in podpisala pogodbo pod psihičnim pritiskom, pod grožnjo razlastitve takratnih občinskih oblasti. Odločitev sodišč nižjih stopenj je bila tako v skladu z določilom 5. člena ZDen.

Sodišči nižjih stopenj sta ocenili vlogo ing. V. kot ravnanje tretjega in taka presoja ima podlago v dejanskih ugotovitvah.

Odločitev, da se hiša vrne ne le v last ampak tudi v posest, pa ima podlago v prvem odstavku 29. člena ZDen. Namreč med postopkom niso bile ugotovljene okolnosti, ki bi predstavljale oviro za vrnitev hiše v posest v smislu drugega odstavka 29. člena ZDen. Pri tem je pomembno, da revidentka v pritožbenem postopku te odločitve ni izpodbijala ne iz pravnih in ne iz dejanskih razlogov.

V skladu z zgoraj navedenimi razlogi je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo Občine ... kot neutemeljeno (četrti odstavek 384. člena v zvezi s 378. členom ZPP in drugim odstavkom 56. člena ZDen).