Jedro

V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1.Okrožno sodišče v Novem mestu je za izpodbijano sodbo obtoženo A. A. spoznalo za krivo storitve kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Na podlagi 57. člena KZ-1 in petega odstavka 58. člena KZ-1 je obtoženki izreklo pogojno obsodbo, v kateri ji je po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 ter ob uporabi omilitvenih določil po 2. točki drugega odstavka 51. člena KZ-1 določilo zaporno kazen dve leti in preizkusno dobo petih let. Na podlagi šestega v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je obtoženki izreklo stransko denarno kazen v višini 350 dnevnih zneskov po 10 EUR, to je 3.500 EUR denarne kazni. Na podlagi 48.a člena KZ-1 je obtoženki izreklo stransko kazen izgona tujca iz države za čas petih let. Odločilo je še, da se na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v (eventuelno) izrečeno zaporno kazen obtoženki všteje čas, prestan v priporu in pridržanju od 9. 9. 2024 od 5:09 ure dalje, pa tudi, da je denarno kazen obtoženka dolžna plačati v roku osem dni od pravnomočnosti sodbe in o posledicah, če se ne bo dala niti prisilno izterjati. Na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženko oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2.Zoper navedeno sodbo je vložila pritožbo okrožna državna tožilka iz razloga po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim in drugim odstavkom 374. člena ZKP, to je zaradi odločbe o kazenski sankciji, in predlagala, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da "obtoženki izreče zaporno kazen v trajanju dveh let, stransko denarno kazen v višini 250 dnevnih zneskov po 30 EUR, skupaj 7.500 EUR, odvzem telefona in stransko kazen izgona tujca iz države za pet let", podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3.Na pritožbo okrožne državne tožilke so odgovorili zagovorniki obtoženke in predlagali njeno zavrnitev ter potrditev prvostopenjske sodbe.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Sodišče druge stopnje je po proučitvi pritožbenih navedb, razlogov izpodbijane sodbe ter podatkov spisa ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v korist obtoženke prekršilo kazenski zakon, vendar ob izostanku pritožbe tožilstva v tej smeri, ko navedene kršitve sodišče druge stopnje, vsaj s procesnimi posledicami, (spremembe oziroma razveljavitve izpodbijane sodbe) ne more upoštevati po uradni dolžnosti, ter da pritožnica odločbe o izrečeni stranski denarni kazni in neizrek varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona ne izpodbija s prepričljivimi razlogi, zaradi česar je na podlagi pooblastila iz člena 391 ZKP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in izpodbijano sodbo potrdilo.

6.Sodišče druge stopnje uvodoma poudarja, da je za kaznivo dejanje, za katerega je bila obtoženka spoznana za krivo, to je kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po šestem in tretjem odstavku 308. člena KZ-1, predpisana zaporna kazen od treh do 15 let (in obligatorna stranska denarna kazen). V skladu z določbo drugega odstavka člena 58 KZ-1 se pogojna obsodba ne sme izreči za kazniva dejanja, za katera je predpisana zaporna kazen najmanj treh let, kar pomeni, da sodišče, razen v primeru procesne situacije iz petega odstavka istega zakonskega določila, ko je za primer priznanja predlagan izrek pogojne obsodbe, te sankcije opozorilne narave v obravnavanem primeru ni moglo izreči; kljub drugačni navedbi sodišča prve stopnje v sodbenem izreku je evidentno, da je tožilstvo za primer priznanja krivde na predobravnavnem naroku predlagalo izrek nepogojne zaporne kazni v trajanju dveh let, kar terja zaključek, da je sodišče prve stopnje pogojno obsodbo obtoženki izreklo v nasprotju z jasno določbo kazenske materialne zakonodaje in na ta način, v obtoženkino korist, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu.

7.Pritožnica nasprotuje izrečeni sankciji opozorilne narave, tako svojo kritiko pa utemeljuje z oceno, da razpoložljive dejanske okoliščine ne upravičujejo zaključka o pozitivni prognozi obtoženkinega prihodnjega življenja; pritožnica ne prepozna, da je prvostopenjsko sodišče z izrekom pogojne obsodbe prekršilo materialno določbo, ki določa, upoštevaje predpisano kazen, ključno merilo za vnaprej določljiv katalog kaznivih dejanj, v zvezi s katerimi je vprašanje (ne)upravičenosti pozitivnega prognoziranja sploh mogoče postaviti. Ker pritožnica tako ne izpodbija izrečene kazenske sankcije v ključnem vprašanju materialnopravne dopustnosti izrekanja glede na predpisano kazen, sodišče prve stopnje pa je prekršilo kazenski zakon v obtoženkino korist, sodišče druge stopnje prekoračitev zakonske pravice s strani prvostopenjskega sodišča le ugotavlja, v izrek izpodbijane sodbe pa v tem delu ne posega (2. točka prvega odstavka člena 383 ZKP).

8.Tudi pritožbeno prizadevanje (očitno) za zvišanje dnevnega zneska v izrečeni stranski denarni kazni ter za izrek varnostnega ukrepa odvzema mobilnega telefona sodišče druge stopnje zavrača kot neutemeljeno.

9.Sodišče prve stopnje je glede višine dnevnega zneska navedlo dovolj jasne razloge v točkah 14 in 16 obrazložitve izpodbijane sodbe, sklicujoč se zlasti na obtoženkine premoženjske in družinske razmere (brez premoženja, prejemnica otroškega dodatka v višini 800 EUR, mati osmih mladoletnih in enega polnoletnega otroka), take presoje pa pritožnica z navrženo, z ničemer podprto trditvijo, da bi obtoženka zmogla plačati več, ne more izpodbiti.

-------------------------------

1Zagovorniki v odgovoru na pritožbo v tem delu zahtevajo izločitev tistega dela pritožbenih navedb, ki naj bi temeljil na podatkih, pridobljenih v teku pogajanj. Sodišče druge stopnje pojasnjuje, da se na podlagi drugega odstavka člena 18 ZKP morejo izločiti le dokazi, na katerih (lahko) temelji sodna odločba, česar izpostavljeni domnevno sporni podatek ne predstavlja.