Jedro

V individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se v skladu z drugim odstavkom 24. člena ZOdvT vrednost predmeta določi izključno po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, zato se znesek odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR pri določitvi vrednosti predmeta spora ne upošteva.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

II. Tožnik sam krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka tako, da je toženi stranki naložilo, da plača nastale stroške v skupnem znesku 2.109,98 EUR v 8 dneh od prejema sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne zamude dalje do plačila in sicer tako, da pravdne stroške odvetnice A.A., kjer je bil odobren BPP v znesku 1.076,16 EUR, nakaže na TRR Delovnega sodišča v Mariboru, pravdne stroške odvetnika B.B. v znesku 1.033,82 EUR pa nakaže na njegov račun (točka I izreka). Odločilo je, da tožena stranka po določilu člena 38 ZDSS-1 sama nosi svoje pravdne stroške (točka II izreka).

2. Zoper odločitev v točki I izreka se je pravočasno pritožil tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sklepa spremeni tako, da zahtevku glede pravdnih stroškov v celoti ugodi ter toženi stranki naloži v plačilo pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datuma izdaje sodbe do plačila, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sklepa razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pri svoji odločitvi upoštevalo napačno pravno podlago, prav tako tudi ni upoštevalo napotkov iz razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1231/2014 z dne 29. 10. 2014. Tožnik je v celoti uspel s tožbenim zahtevkom glede nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi in delno z zahtevkom za plačilo odškodnine (po 118. členu ZDR-1), zato bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spora glede nezakonite odpovedi upoštevati zadnjih šest bruto plač, glede zahtevka za odškodnino pa postavljen oziroma prisojen znesek. Sodišče prve stopnje pa pri odločitvi ni upoštevalo odškodnine, ampak samo zahtevek za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Nadalje navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 36. člen ZOdvT, saj stroškov postopka ne bi smelo prisoditi glede na določila o brezplačni pravni pomoči, ampak bi moralo uporabiti Odvetniško tarifo. Zato bi morala biti nagrada za postopek, za narok in za redno pravno sredstvo, ter drugi odvetniški stroški, bistveno višja. Ne strinja se tudi s stališčem v izpodbijanem sklepu, da se tožniku ne priznajo potni stroški. Če bi imel tožnik pooblaščenca bližje, bi sodišče prve stopnje te stroške priznalo. Navaja, da je tožnika skrbela pristranskost odvetnika v domačem kraju, odločitev pa je tudi v nasprotju z načelom svobodne izbire pooblaščenca. Oddaljenost tožnika od sedeža sodišča, kot tudi njegovega pooblaščenca iz C., ni takšna, da ne bi bil upravičen do potnih stroškov. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99, s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP, pa tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni kršilo določb pravdnega postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v novem postopku v celoti upoštevalo napotke iz razveljavitvenega sklepa Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 1231/2014 z dne 29. 10. 2014. V navedenem sklepu je sodišče prve stopnje zavzelo tudi naslednji stališči: - v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju pogodbe o zaposlitvi se v skladu z drugim odstavkom 24. člena Zakona o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008 in nadalj.) vrednost predmeta določi izključno po znesku zadnjih šestih bruto dohodkov, ki so bili stranki izplačani pred nastankom nagrade, zato se znesek odškodnine zaradi sodne razveze pogodbe o zaposlitvi po 118. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) pri vrednosti predmeta spora ne upošteva; - če za stranko v postopku nekatera procesna opravila opravi pooblaščenec po odločbi BPP, druga pa pooblaščenec, ki ga stranka sama določi, mora biti izrek odločitve o plačilu stroškov postopka oblikovan na način, da je nasprotna stranka dolžna povrniti stroške, ki so stranki nastali, pri čemer je del stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja po odločbi BPP, dolžna plačati na transakcijski račun sodišča, preostalo pa neposredno stranki oziroma njenemu pooblaščencu.

6. V novem postopku je sodišče prve stopnje upoštevalo zgoraj navedene napotke oziroma stališča. Pri vrednosti spornega predmeta je glede na določbo drugega odstavka 24. člena ZOdvT pravilno upoštevalo (zgolj) znesek zadnjih šestih bruto plač, ki so bile tožniku izplačane pred nastankom nagrade, ne pa tudi zneska zahtevane odškodnine po 118. členu ZDR. Na podlagi podatkov v spisu je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bruto plača tožnika v aprilu 2011 znašala 1.091,93 EUR, v maju 2012 1.626,41 EUR in v juniju 2011 1.408,37 EUR. Ker sodišče prve stopnje ni razpolagalo z ostalimi podatki o tožnikovi plači, je vrednost spornega predmeta pravilno določilo ob upoštevanju povprečnega zneska tožnikove plače. Povprečna tožnikova plača je znašala 1.387,67 EUR, vrednost spornega predmeta pa torej znaša šestkratnik tega zneska, torej 8.326,02 EUR. Glede na zgoraj navedeno so v celoti neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje pri določitvi vrednosti spornega predmeta upoštevati tudi znesek odškodnine, ki jo je tožnik uveljavljal v skladu s 118. členom ZDR.

7. Nadalje je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo, da je pooblaščenka A.A. na podlagi odločbe o brezplačni pravni pomoči vložila tožbo, zato je na podlagi 36. člena ZOdvT tožniku po tar. št. 3100 priznalo nagrado za postopek v znesku 204,10 EUR, dve nagradi za narok po tar. št. 3102 (dvakrat 188,40 EUR) v višini 376,80 EUR in nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210 v višini 251,20 EUR, skupaj s pavšalom po tar. št. 6002 in DDV-jem v višini 22 %, skupaj v znesku 1.076,16 EUR. Pravilno je tudi priznalo stroške, ki pripadajo pooblaščencu B.B., za katerega tožnik ni imel pridobljene odločbe o brezplačni pravni pomoči in sicer nagrado za pritožbeni postopek po tar. št. 3210, za pritožbo z dne 2. 4. 2013 pavšal v višini 20,00 EUR in za fotokopije in 22 % DDV. Izrek izpodbijanega sklepa je tudi pravilno oblikovan na način, da je tožena stranka dolžna povrniti tožniku stroške, ki so mu nastali, s tem da je del stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja po odločbi BPP, dolžna plačati na transakcijski račun sodišča, preostalo pa neposredno pooblaščencu tožnika.

8. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da je bila tožniku s tem, ko mu niso bili priznani potni stroški pooblaščenca iz C. do D., kršena pravica do svobodne izbire pooblaščenca. Kot potrebni stroški za pravdo se ne upoštevajo stroški prevoza pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža stranke oziroma sodišča. Tožnik si namreč lahko svobodno izbere pooblaščenca, vendar pa se v takem primeru potni stroški pooblaščenca ne štejejo za nujne stroške postopka v smislu določbe 154. člena ZPP, zato jih sodišče ne prizna.

9. Ker niso podani razlogi, ki jih tožnik navaja v pritožbi in tudi ne tisti, na obstoj katerih mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in v skladu z 2. točko 365. člena ZPP potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

10. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP).