Jedro

Datum nastanka razloga ne pomeni, da delodajalec oziroma zanj njegov zastopnik (18. člen ZDR) tega razloga ne ugotovi šele enkrat po tem, ko je ta že nastal, morda celo zaradi lastne napačne presoje ali celo nepazljivosti. Tudi ne pomeni, da v primeru poslabšanja rezultatov dela (v konkretnem primeru poslabšanju rezultatov prodaje vozil) poslovni razlog nastane že takoj oziroma po enem ali dveh mesecih slabših rezultatov, saj je v takšnem primeru lahko odvisen tudi od ostalih dejavnikov v zvezi s pričakovanji poslovanja v bodoče in nenazadnje celo od odločitve delodajalca.

Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila pomemben upad prodaje šele z iztekom obdobja od januarja do maja 2009. Prav ob takšni ugotovitvi pa ni mogoče pritrditi reviziji in presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, ker je v februarju 2009 z zaposleno delavko za določen čas sklenila pogodbo o zaposlitvi z nedoločen čas. O zlorabi pravice bi morda lahko govorili le v primeru, če bi bilo že v februarju 2009 popolnoma jasno, da je delo enega od prodajalcev odveč in bi tožena stranka kljub temu sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z enim od prodajalcev, ki bi mu v nasprotnem primeru takrat (ali v kratkem času po tem) prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, takoj za tem oziroma v kratkem času po tem pa bi odpovedala pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu, ki je bil že zaposlen za nedoločen čas.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku z dne 11. 6. 2009 ter ugodilo zahtevku za reintegracijo in reparacijo ter povračilo stroškov postopka. Med drugim je obrazložilo, da tožena stranka zatrjevani odpovedni razlog ni zadosti utemeljila, pri čemer je predvsem pomembno, da je s 17. 2. 2009, ko je prodaja avtomobilov pri toženi stranki že začela upadati, z delavko M. B., ki je bila pred tem zaposlena za določen čas, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za prodajno vrsto del. Čeprav je imel tožnik takrat še sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za prodajno - vodilno vrsto del, to ne predstavlja utemeljenega razloga za zaposlovanje novih delavcev za nedoločen čas. Po prepričanju sodišča prve stopnje delodajalec ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas delavcu iz poslovnega razloga, če v obdobju, ko je tak razlog že obstajal, zaposli delavca, ki je bil pred tem zaposlen za določen čas, za nedoločen čas. Če bi se v obdobju med januarjem in majem 2009 dejansko zmanjšale potrebe po delu, tožena stranka ne bi sklepala novih pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, temveč bi v delovnem razmerju morala obdržati tožnika, ki je bil zaposlen za nedoločen čas. Drugačno ravnanje predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zahtevke tožnika zavrnilo. Svojo odločitev je obrazložilo s tem, da je tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozorila, da se je 50 % upad prodaje avtomobilov izkazal v celotnem obdobju od januarja do maja 2009 in da je tožena stranka upad prodaje ugotovila z iztekom tega obdobja. Na podlagi te ugotovitve je sprejela določene ukrepe in tožniku 11. 6. 2009 odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga. V tem času ni sklepala novih pogodb o zaposlitvi. Pogodba, ki jo je z M. B. sklenila za nedoločen čas v februarju 2009, je bila sklenjena pred iztekom obdobja, za katerega je tožena stranka ugotovila upad prodaje in pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi tožniku.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo, v kateri se sklicuje na revizijska razloga bistvenih kršitev določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče druge stopnje odločalo protispisno, saj izhaja iz določenih zaključkov, ki naj bi jih opravilo sodišče prve stopnje, vendar teh zaključkov v sodbi sodišča prve stopnje ni. Tako je sodišče druge stopnje zapisalo, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se je obseg prodaje dejansko zmanjšal, sodišče prve stopnje pa tega ni ugotovilo; izrecno je navedlo, da je bilo dokazno breme v zvezi z obstojem poslovnega razloga na strani tožene stranke, ki pa tega razloga ni dokazala. Nezakonitost izhaja že iz neobstoja poslovnega razloga. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je direktorica tožene stranke izpovedala, da so M. B. zaposlili zaradi tega, ker so ugotovili njene sposobnosti in ne zato, ker bi se kazalo povečanje prodaje in da je bil tožnik dokazano bolje usposobljen za opravljanje prodajnega dela. Če bi se v obdobju med januarjem in majem dejansko zmanjšale potrebe po delu, tožena stranka ne bi smela sklepati pogodb za nedoločen čas, temveč bi morala na delu obdržati tožnika. Pritožbeno sodišče je torej napačno tolmačilo sodbo sodišča prve stopnje in navajalo zaključke, ki ji v sodbi sodišča prve stopnje ni. V razlogih sodbe se tako o vsebini listin navaja nekaj drugega, kot je njihova dejanska vsebina. Poleg tega izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe oziroma so ti nejasni. V zvezi z zmotno uporabo materialnega prava revident navaja, da je sodišče druge stopnje obrazložilo, da upad prodaje od meseca januarja do maja 2009 ne pomeni, da tožena stranka ne bi smela sklepati novih pogodb o zaposlitvi, „saj je povsem upravičeno šteti, da se upad za to obdobje ugotovi šele v mesecu juniju“. To ne drži, saj je že v času upada prodaje tožena stranka delavki M. B. ponudila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, za prodajno vrsto del. Tudi ne gre slediti zaključku sodišča druge stopnje, češ da naj bi se upad prodaje izkazal šele ob koncu obdobja, to je po maju 2009, saj bi takšno razmišljanje omogočilo zlorabe. Tožena stranka ni dokazala utemeljenosti odpovednega razloga, poleg tega pa je tudi sama navedla, da je v obdobju, ko je z drugo delavko za isto vrsto del, ki jih je opravljal tožnik, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas, prodaja upadala.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, oziroma zoper sklep sodišča druge stopnje, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (prvi odstavek 367. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj. in prvi odstavek 384. člena ZPP, v povezavi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – v nadaljevanju ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP).

6. Revident očita sodišču druge stopnje, da je mimo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje napravilo drugačne dokazne zaključke oziroma so razlogi sodbe o vsebini listin v nasprotju z dejansko vsebino listin. V zvezi s temi očitki se revident sklicuje na to, da sodišče prve stopnje nikjer ni ugotovilo, da se je obseg prodaje dejansko zmanjšal - vendar neutemeljeno. Sodišče prve stopnje je namreč na peti strani sodbe izrecno obrazložilo, da se je prodaja pri toženi stranki v obdobju med januarjem in majem 2009 znižala za 50 % in se sklicevalo na obrazložitev odpovedi ter izpoved priče N. Š.. Tudi v nadaljevanju obrazložitve je izhajalo iz tega, da je poslovni razlog obstajal, vendar je svojo odločitev utemeljilo s tem, da tožena stranka v času dejansko zmanjšanih potreb po delu z drugo delavko ne bi smela skleniti pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas, saj to predstavlja zlorabo instituta odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku. Zato očitek protispisnosti oziroma tega, da je sodišče druge stopnje navedeno dejstvo ugotovilo mimo sodišča prve stopnje, ni utemeljen.

7. Revizijsko sodišče sicer ugotavlja, da je sodišče druge stopnje mimo dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje ugotovilo tudi, da je tožena stranka upad prodaje v obdobju od januarja do maja 2009 ugotovila šele po izteku tega obdobja in nato v juniju 2009 na podlagi te ugotovitve tožniku odpovedala pogodbo o zaposlitvi, vendar pa tožnik tega očitka v reviziji ni konkretno izrazil. V zvezi s tem le med očitki zmotne uporabe materialnega prava navaja, da je sodišče druge stopnje štelo, da je bil ugotovljen upad prodaje šele v mesecu juniju 2009 in v nadaljevanju izraža nestrinjanje s tem zaključkom, to nestrinjanje pa ponavlja na četrti strani revizije, vendar to nasprotovanje ne predstavlja nasprotovanje temu, da je sodišče druge stopnje ta zaključek napravilo mimo sodišča prve stopnje, temveč nasprotovanje dokazni oceni in v nadaljevanju pravni presoji sodišča druge stopnje. Zato revizijsko sodišče, ki revizijske razloge upošteva le, če so dovolj konkretizirani, tega ni moglo in smelo obravnavati kot očitek bistvene kršitve določb postopka, temveč le kot nasprotovanje dokaznemu zaključku sodišča druge stopnje, kar ni dovoljen revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP), in kot revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pri presoji materialnega prava pa je (ob izostanku revizijskega ugovora bistvene kršitve določb postopka) moralo izhajati iz dokaznega zaključka sodišča druge stopnje, da je tožena stranka upad prodaje v obdobju od januarja do maja 2009 ugotovila šele z iztekom tega obdobja, torej ne že v začetku ali sredini tega obdobja. To pomeni, da tega upada še ni ugotovila februarja 2009, ko je z delavko na podobnem delovnem mestu, kot je bilo delovno mesto tožnika, in ki je imela pred tem sklenjeno s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas, sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas.

8. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

9. Iz določbe šestega odstavka 88. člena Zakona o delovnih razmerjih (v nadaljevanju ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in nadalj.) izhaja, da mora delodajalec podati odpoved (kar se nanaša tudi na redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga) najkasneje v šestih mesecih od nastanka utemeljenega razloga (1).

10. Datum nastanka poslovnega razloga predstavlja dejansko ugotovitev. Predvsem je nastanek tega razloga pomemben za ugotovitev pravočasnosti odpovedi. Datum nastanka razloga ne pomeni, da delodajalec oziroma zanj njegov zastopnik (18. člen ZDR) tega razloga ne ugotovi šele enkrat po tem, ko je ta že nastal, morda celo zaradi lastne napačne presoje ali celo nepazljivosti. Tudi ne pomeni, da v primeru poslabšanja rezultatov dela (v konkretnem primeru poslabšanju rezultatov prodaje vozil) poslovni razlog nastane že takoj oziroma po enem ali dveh mesecih slabših rezultatov, saj je v takšnem primeru lahko odvisen tudi od ostalih dejavnikov v zvezi s pričakovanji poslovanja v bodoče in nenazadnje celo od odločitve delodajalca.

11. Iz sodb sodišč druge in prve stopnje ne izhaja točno, kdaj je poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožniku nastal, vendar to tudi ni bistveno, saj tožnik v reviziji ne izhaja iz tega, da je bila odpoved prepozna. Pomembno pa je, da je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je tožena stranka ugotovila pomemben upad prodaje šele z iztekom obdobja od januarja do maja 2009. Prav ob takšni ugotovitvi pa ni mogoče pritrditi reviziji in presoji sodišča prve stopnje, da je tožena stranka zlorabila institut odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga tožniku, ker je v februarju 2009 z zaposleno delavko za določen čas sklenila pogodbo o zaposlitvi z nedoločen čas. O zlorabi pravice bi morda lahko govorili le v primeru, če bi bilo že v februarju 2009 popolnoma jasno, da je delo enega od prodajalcev odveč in bi tožena stranka kljub temu sklenila pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas z enim od prodajalcev, ki bi mu v nasprotnem primeru takrat (ali v kratkem času po tem) prenehala pogodba o zaposlitvi za določen čas, takoj za tem oziroma v kratkem času po tem pa bi odpovedala pogodbo o zaposlitvi drugemu delavcu, ki je bil že zaposlen za nedoločen čas. Vendar v konkretnem primeru ni tako, saj je bilo ugotovljeno, da je tožena stranka večji upad prodaje vozil ugotovila šele po izteku obdobja januar - maj 2009 (2). Takrat se je odločila tudi za zmanjšanje prodajnega salona, ki ga je v mesecu juniju delno prevzela v najem druga družba z drugačno dejavnostjo.

12. Glede na navedeno in ugotovitev, da tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku ni sklepala novih pogodbo o zaposlitvi, ni mogoče ugotoviti zlorabe pravic in s tem nezakonitosti odpovedi.

13. Zato je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.

Op. št. (1): Gre za nekoliko spremenjeno določbo, ki je veljala v prvotnem besedilu ZDR v petem odstavku 88. člena, in po kateri je moral delodajalec podati odpoved najkasneje v tridesetih dneh od seznanitve z razlogi za redno odpoved in najkasneje v šestih mesecih od nastanka razloga.

Op. št. (2): Tožnik je bil v času sklenitve pogodbe za nedoločen čas z drugo delavko zaposlen na delovnem mestu „prodajno - vodilna.“ Tožena stranka mu je 27. 3. 2009 najprej redno odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnega razloga za to delovno mesto in šele takrat ponudila v podpis pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „prodajna - prodaja vozil.“