Jedro

Povečanje solastniškega deleža tožnikov posega tudi v pravice drugih solastnikov sporne nepremičnine, zato bi tožnika s tožbo morala zajeti vse solastnike.

Ker je toženka solastniški delež na nepremičnini pridobila originarno na javni dražbi, tožnika proti njej ne moreta uspešno uveljavljati zatrjevane močnejše pravice, pridobljene pred tem na originaren način z ustvaritvijo nove stvari v času veljavnosti ZTLR.

Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic, ampak ima enako pravno usodo kot zemljišče. Sporna garaža je sestavina parcele 185/10.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. S sklepom je sodišče dopustilo spremembo tožbe (točka I izreka). S sodbo pa je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je ta zahtevala, da se ugotovi, da sta tožnika solastnika v idealnem deležu 86/500 in sicer prvi tožnik do 43/500 in druga tožnica do 43/500 pri nepremičnini z ID znakom 0000-185/10-0, parc. št. 185/10, vpisane v vl. št. 2387 k.o. X., na toženo stranko, kar v naravi predstavlja garažo, preurejeno v poslovni prostor v izmeri 25 m2, stoječo na parc. št. 185/10 (točka II izreka). Zavrnilo je tudi podrejeni tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je vknjižba solastninske pravice v deležu 86/500 od celote pri nepremičnini z ID znakom 0000-185/10-0, parc. št. 185/10, vpisane v vl. št. 2387 k.o. X, v korist tožene stranke, neveljavna in da se pri solastniškem deležu tožene stranke v deležu 86/500 od celote pri nepremičnini z ID znakom 0000-185/10-0, parc. št. 185/10, vpisane v vl. št. 2387 k.o. X, vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje z vpisom solastninske pravice v korist prve tožnice v deležu 43/500 od celote in solastninske pravice druge tožeče stranke v deležu 43/500 od celote (točka III izreka). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna v roku 15 dni po prejemu te sodbe povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 2.254,56 EUR, v primeru zamude z zakonsko določenimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka prostovoljnega roka za izpolnitev do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper sodbo in odločitev o stroških postopka (točke II, III in IV izreka) se je pritožila tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP1). Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku, podrejeno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Navaja, da v tej pravdi zatrjuje, da je bila garaža postavljena z ustvaritvijo nove stvari, saj sta postavila ugotovitveni zahtevek in zahtevata originarno pridobitev lastninske pravice, ne pa na podlagi pravnega posla, z izstavitvijo zemljiškoknjižne listine, kar je izvedena pridobitev lastninske pravice. Posledično veljavnost pravnega naslova in razpolagalna pravica prodajalca A. ni relevantna. Tožeča stranka je s tem želela pojasniti, da je bila garaža samostojna enota, ki je bila kupljena kasneje kot stanovanje in ne more biti predmet izvršbe. Iz ugotovitev sodišča izhaja, da je na parc. št. 185/10 k.o. X več zgradb, ki so trajno spojene z zemljiščem, nepremičnina je sestavljena iz dvorišča z obsegom 266 m2, stanovanjske stavbe v obsegu 85 m2 in garaže 25 m2. Prav za to garažo tožeča stranka trdi, da je njeno premoženje na podlagi ustvaritve nove stvari. Garažo sta tožnika spreminjala, prenavljala in dosegla tudi njeno legalizacijo, da ni več črna gradnja. Garaža je bila vpisana kot z.k. telo II, kar tudi sodišče ugotavlja, ni pa bila vknjižena lastninska pravica tožeče stranke posebej, kar pa ne vpliva na pridobitev lastništva na podlagi originarnega pravnega naslova z ustvaritvijo nove stvari. Ni pravilno stališče sodišča, da bi morala tožeča stranka s svojim zahtevkom zajeti vse solastnike parcele št. 185/10 k.o. X in ne le toženko. Tožnika zahtevata priznanje solastninske pravice na garaži v izmeri 25 m2, glede na celoto (291 m2) pa znaša njun solastninski delež 8,60% oziroma 65/500, kar odpade na vsakega od tožnikov 43/500. Sodišče ni imenovalo izvedenca gradbene stroke, da bi ocenil vlaganja in če je dejansko prišlo do povečanja, da bi lahko zavzeli stališče, kot ga je sodišče prve stopnje. Dejansko stanje zato ni popolno ugotovljeno. Tožnika v tem trenutku lahko vložita tožbeni zahtevek le napram toženki, ki je na javni dražbi kupila nepremičnino, saj zahtevata le delež garaže, ki odpade na celotno nepremičnino. Ali gre za povečanje solastniškega deleža napram ostalim solastnikom, tožnika ne moreta vedeti niti tega ne zahtevata. Sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ko se sklicuje na 48. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ2), saj sta tožnika svoj zahtevek vložila na podlagi 57. člena SPZ, do česar se sodišče ni opredelilo. Potrebna bi bila tudi postavitev geometra, da bi se naredila parcelacija in tožnikoma odmeril pripadajoči del zemljišča. Vlaganja so bila opravljena v solastniški delež, ki je odpadel na tožnika, le v kolikor bi tožnika zatrjevala vlaganja v celotno nepremičnino in bi iz naslova vlaganj uveljavljala višji solastniški delež od tistega, ki je vpisan v zemljiški knjigi, bi morala s tožbo zajeti vse zemljiškoknjižne solastnike. Tožnika trdita, da je sodišče izpeljalo postopek prodaje celotne nepremičnine, tudi garaže, kar tudi izhaja iz cenitvenega poročila, to pa je nepravilno. Tudi vrednost navedena v cenitvi brez garaže je zadoščala za poplačilo terjatve. Do teh trditev se sodišče ni opredelilo, zato je podana bistvena kršitev določb postopka. Sodišče bi moralo tehtati, kdo ima močnejšo pravico, česar pa ni storilo in gre za odsotnost razlogov o odločilnih dejstvih. V času gradnje je veljal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR3), sodišče pa se ni opredelilo, kateri zakon je treba uporabiti v danem primeru. Garaža, ki je preurejena v poslovni prostor 3,6 x 8 m2, je bila samostojna nepremičnina in nikakor ni bilo mogoče izvesti prodaje garaže v izvršilnem postopku skupaj s stanovanjem, saj ni bila del stanovanja. Vknjižba sklepa o domiku, kljub izostanku aktivnosti tožnikov v tej smeri, je protipravna, zato je tudi neutemeljena zavrnitev izbrisne tožbe, saj je vknjižba tožene stranke na podlagi sklepa izvršilnega sodišča neveljavna zaradi materialno pravnega razloga. Odsotnost vknjižbe pravic tožnikov glede sporne garaže v zemljiški knjigi ni posledica ravnanj tožnikov oziroma opustitve tožnikov. Delež, ki sta ga zahtevala tožnika, ne posega v upravičenja ostalih solastnikov, prav tako v kolikor bi se ocenila vlaganja in izvedla parcelacija na podlagi sedanjega solastniškega deleža garaže, to ne pomeni delitve solastnine. Ker je sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo neutemeljeno, tožnika toženi stranki nista dolžna povrniti pravdnih stroškov. Odločitev o odmeri stroškov je pavšalna in neobrazložena, zaradi česar je ni mogoče preizkusiti, zato ji tožeča stranka v celoti nasprotuje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe ugotovilo, da je na parc. št. 185/10 k.o. X več zgradb, ki so trajno spojene z zemljiščem. Nepremičnina je sestavljena iz dvorišča z obsegom 266 m2, stanovanjske stavbe v obsegu 85 m2 in garaže 25 m2. Za to slednjo garažo sta tožnika trdila, da je njuno premoženje na podlagi ustvaritve nove stvari.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ta garaža ni bila vpisana kot dodatno z.k. telo II in na tem telesu posebej lastninska pravica tožnikov (ki naj bi jo pridobila z ustvaritvijo nove stvari). Pri sporni nepremičnini (parc. št. 185/10 k.o. X) je bilo in je še sedaj vknjiženih več solastnikov in ne zgolj tožena stranka. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da povečanje solastniškega deleža tožnikov posega tudi v pravice drugih solastnikov sporne nepremičnine, zato bi tožnika s tožbo morala zajeti vse solastnike. To povečanje ne more iti na račun enega solastnika, ki je na javni dražbi kupil tisto, kar je bilo predmet prodaje. Tožnika v pritožbi neutemeljeno trdita, da z zahtevkom ne posegata v pravni položaj drugih solastnikov, saj sama trdita, da sta vtoževani solastniški delež izračunala glede na velikost celotne nepremičnine (291 m2). Trditve tožnikov o tem, zakaj sta tožbo lahko vložila le zoper toženo stranko, pa pritožbenemu sodišču niso razumljive. Ker ni podana pasivna legitimacija tožene stranke, tudi postavitev izvedenca gradbene ali geodetske stroke ni bila potrebna, kot je pravilno pojasnilo sodišče prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno zaključilo tudi, da je do tega, da garaža v velikosti 25 m2 ni bila ustrezno upoštevana pri velikosti solastniških deležev tožnikov, prišlo zaradi opustitve ustreznega ravnanja tožnikov samih.

7. Toženka je z nakupom solastniškega deleža v višini 18/50 parcele št. 185/10 k.o. ... na javni dražbi na originaren način z odločbo državnega organa pridobila tisto, kar je bilo predmet prodaje v skladu z javnimi zemljiškoknjižnimi podatki. Izvršilnemu sodišču ni mogoče očitati nobene napake. Sporna garaža v izmeri 25 m2 je bila predmet cenitve izvedenke v izvršilnem postopku in tudi solastniški delež na garaži kot sestavini nepremičnine je toženka pridobila z nakupom na javni dražbi. Gre za originaren način pridobitve lastninske pravice z nakupom na javni dražbi v izvršilnem postopku, zato je neutemeljena trditev pritožnikov, da je toženka solastniški delež na nepremičnini pridobila brez pravnega naslova oziroma protipravno. Glede na določbo 193. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ4) tudi morebitne nepravilnosti v izvršilnem postopku ne vplivajo na pridobljene pravice kupca, ki razpolaga s pravnomočnim sklepom o izročitvi nepremičnine, pri čemer pa v obravnavnem primeru sploh ni prišlo do razveljavitve ali spremembe sklepa o izvršbi ali katerega koli drugega sklepa v izvršbi. Zato se tožnika (dolžnika v izvršilnem postopku) ne moreta uspešno sklicevati na nepravilnosti, ki naj bi se zgodile v izvršilnem postopku, sodišču prve stopnje pa neutemeljeno očitata, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih (o tem, da je tudi vrednost navedena v cenitvi brez garaže zadoščala za poplačilo terjatve).

8. Ker je toženka solastniški delež na nepremičnini pridobila originarno na javni dražbi, tožnika proti njej ne moreta uspešno uveljavljati zatrjevane močnejše pravice, pridobljene pred tem na originaren način z ustvaritvijo nove stvari v času veljavnosti ZTLR. Sodišče prve stopnje je primarni in podredni tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo, za takšno odločitev pa je navedlo tudi vse razloge o odločilnih dejstvih, pravilno in popolno pa je ugotovilo tudi dejansko stanje.

9. Vse, kar je po namenu trajno spojeno ali se nahaja na, nad ali pod nepremičnino, je sestavina nepremičnine, razen če SPZ ne določa drugače (8. člen SPZ). Gre za načelo superficies solo cedit, ki ne velja zgolj glede etažne lastnine in stavbne pravice. Zemljišče je samostojna (glavna) stvar, medtem ko vse, kar je na, nad ali pod njim, ni samostojna stvar in v skladu z načelom specialnosti iz 7. člena SPZ ne more biti predmet stvarnih pravic, ampak ima enako pravno usodo kot zemljišče.5 Glede na navedeno je sporna garaža sestavina parcele 185/10. Pritožnika ne trdita, da garaža kot objekt naj ne bi bila trajno spojena z zemljiščem. Zato sta neutemeljeni trditev pritožnikov, da bi sodišče moralo pri odločanju uporabiti 57. člen SPZ, saj se ta določba nanaša na premičnine in trditev, da je garaža samostojna enota, ki ne bi smela biti prodana v izvršbi.

10. Glede na odločitev o glavni stvari, je pravilna tudi odločitev o stroških postopka, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti njene pravdne stroške. Odmera pravdnih stroškov tožene stranke je razvidna iz točke 20 obrazložitve sodbe v povezavi s stroškovnikom na list. št. 76 spisa, zato je odločitev sodišča dovolj obrazložena in jo je mogoče preizkusiti, bistvena kršitev določb postopka pa ni podana.

11. Ker pritožbeni razlogi niso podani, prav tako pa tudi ne tisti, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (1. odst. 154. člena in 1. odst. 165. člena ZPP), tožena stranka pa sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj ta ni bistveno prispeval k razjasnitvi zadeve (1. odst. 155. člena ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami 2 Ur. l. RS, št. 87/2002 s spremembami 3 Ur. l. SFRJ št. 6-88/1980 s spremembami 4 Ur. l. RS, št. 51/98 s spremembami 5 Tako M. Tratnik v Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana, 2004, str. 83