Jedro

Pravilni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da gre med pravdnima strankama za navidezno solastnino oziroma za dejansko etažno lastnino, ki kot takšna uživa pravno varstvo etažne lastnine, temelji na ugotovitvah, da je med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine in da so solastniki predhodno v naravi nepremičnine oziroma nepremičnino že razdelili (toženka npr. koristi pretežni del prostorov „stolpiča C“ in nekaj parkirišč in ima na tem delu dejansko izključno lastnino). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje, ker gre za nepremičnino z več kot osmimi posameznimi deli in več kot dvema solastnikoma, pravilno zaključilo še, da morajo etažni lastniki določiti upravnika, kar šteje za posel rednega upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), da morajo ustanoviti rezervni sklad (119. člen SPZ), da je sporna pogodba med S. d.d. in dejanskimi etažnimi lastniki z aneksom veljavna (podpisala jo je več kot ena polovica lastnikov po solastniških deležih), da je S. d.d. upravnik in zastopnik tožnikov (etažnih lastnikov) ter kot takšen upravičen vložiti tožbo zoper toženko za vplačilo v rezervni sklad. Navedeni razlogi so jasni in si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku sodbe.

Nenazadnje je v prevladujoči sodni praksi uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo (in sklepom1) razsodilo, (I.) da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 85797/2016 z dne 2.9.2016 glede prve in druge tožnice v 1. in 3. odstavku izreka razveljavi in se tožbeni zahtevek po tožbi prve in druge tožnice (za plačilo 1.871,11 EUR in 148,00 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe) zavrne; (II.) omenjeni sklep v 1. in 3. odstavku izreka, v delu, s katerim preostali tožniki zahtevajo plačilo (skupaj) 1.742,50 EUR in 137,83 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so podrobneje opredeljeni v izpodbijani sodbi, vzdržalo v veljavi; (III.) zavrnilo presežni tožbeni zahtevek ostalih tožnikov (omenjeni sklep je v ustreznem delu razveljavilo in zavrnilo presežno zahtevanih 128,61 EUR in 10,17 EUR izvršilnih stroškov, oboje s pripadki, ki so razvidni iz izpodbijane sodbe) in (IV.) odločilo o povrnitvi stroškov, in sicer, da je toženka dolžna tožnikom v 8 dneh plačati 285,26 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

2. Zoper predmetno sodbo oziroma zoper II. in IV. točko izreka sodbe je toženka vložila pravočasno pritožbo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma tožbeni zahtevek v celoti zavrne. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, glede odločilnih pravno relevantnih dejstev pa sodba nima razlogov oziroma so ti nejasni ali med seboj v nasprotju. Toženka je ugovarjala aktivno legitimacijo. Obširno je pojasnjevala, da gre za solastnino in ne etažno lastnino in da ni razvidno pooblastilo družbi S. d.d. ter odvetnici B. P. Tožeča stranka, tudi če bi šlo za dejansko etažno lastnino, ni podala predloga po tretjem odstavku 76. člena ZPP za priznanje posebne procesne sposobnosti. Sodišče prve stopnje se je odločilo za kombinacijo obojega, kar ni dopustno, in tega ni pojasnilo oziroma si razlogi nasprotujejo. Ostale tožnike je štelo kot samostojne stranke in hkrati navajalo, da so etažni lastniki, ter ni ugotavljalo njihove subjektivitete. Za prvi dve tožnici se je postavilo na stališče, da sta solastnika, ki nista izkazala upravičenj, da jima gredo vtoževana sredstva. Sodišče prve stopnje bi moralo najprej preveriti, če sta pravilno zastopana po odvetnici B. P. Če pooblastil ni, bi moralo tožbo zavreči. Enako velja tudi za ostale tožnike. Ni razvidno, da bi pooblastili odvetnico B. P. Sodišče ni pojasnilo, zakaj je za prvi dve tožnici sledilo toženki, da gre za solastnino. Toženka je opozarjala, da tudi ostali tožniki niso izkazali, da so solastniki. Sodišče prve stopnje tega ni preverjalo, ampak jih je enostavno štelo kot etažne lastnike in jim priznalo kot posameznikom pravdno sposobnost. Tega se ne da preizkusiti. Logično bi moralo slediti, da tudi ostali tožniki niso solastniki. Obrazložitev, da gre za dejansko etažno lastnino in za vplačila v rezervni sklad, ne pojasni, zakaj so ostali tožniki upravičeni terjati od toženke plačilo, prvi dve tožnici pa ne. Materialno pravo je napačno uporabljeno, saj gre enkrat za solastnino, drugič pa za navidezno solastnino oziroma dejansko etažno lastnino. Posledično so tudi procesna pravila napačno uporabljena. Sodišče prve stopnje ni preverjalo, kdo je sploh tožeča stranka in ali so izkazane vse predpostavke (podpisi, pooblastila). Tožbeni zahtevek je neizvršljiv, saj ni jasno komu lahko toženka veljavno izpolni.

3. Tožniki so v odgovoru na pritožbo predlagali zavrnitev neutemeljene pritožbe. Strinjali so se z razlogi sodišča prve stopnje in med drugim izpostavili, da je v teku nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine in da sta bili dopolnitev tožbe in prva pripravljalna vloga vloženi po zakonitem zastopniku tožnikov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma velja opozoriti, da se sme po prvem odstavku 458. člena ZPP odločba v sporu majhne vrednosti, kakršen je tudi obravnavani spor, izpodbijati samo iz razlogov absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (drugi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne uporabe materialnega prava. Povedano drugače, predmetna sodba se ne more izpodbijati iz razlogov relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka (prvi odstavek 339. člena ZPP) in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer zadnje vključuje tudi zmotno dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožbeno sodišče zato ni upoštevalo vseh pritožbenih očitkov, ki od navedenega okvira kakorkoli odstopajo. Prav tako s pritožbo v sporu majhne vrednosti ni mogoče preko očitka zmotne uporabe materialnega prava uveljavljati kršitev v zvezi z nepopolno ugotovljenim dejanskim stanjem. Gre za opcijo, ki jo ima v sporu majhne vrednosti, ob ugotovitvi, da gre za zmotno uporabo materialnega prava, ki je rezultirala v nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, le pritožbeno sodišče samo (drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitek absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen. Sodbo sodišča prve stopnje je vsekakor mogoče preizkusiti in v njej ni mogoče najti nasprotja med izrekom in obrazložitvijo, podani pa so tudi zadostni razlogi o odločnih dejstvih, ki niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Pravilni materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da gre med pravdnima strankama za navidezno solastnino oziroma za dejansko etažno lastnino, ki kot takšna uživa pravno varstvo etažne lastnine, temelji na ugotovitvah, da je med pravdnima strankama v teku nepravdni postopek za vzpostavitev etažne lastnine in da so solastniki predhodno v naravi nepremičnine oziroma nepremičnino že razdelili (toženka npr. koristi pretežni del prostorov „stolpiča C“ in nekaj parkirišč in ima na tem delu dejansko izključno lastnino). Na tej podlagi je sodišče prve stopnje, ker gre za nepremičnino z več kot osmimi posameznimi deli in več kot dvema solastnikoma, pravilno zaključilo še, da morajo etažni lastniki določiti upravnika, kar šteje za posel rednega upravljanja (118. člen Stvarnopravnega zakonika (SPZ)), da morajo ustanoviti rezervni sklad (119. člen SPZ), da je sporna pogodba med S. d.d. in dejanskimi etažnimi lastniki z aneksom veljavna (podpisala jo je več kot ena polovica lastnikov po solastniških deležih), da je S. d.d. upravnik in zastopnik tožnikov (etažnih lastnikov) ter kot takšen upravičen vložiti tožbo zoper toženko za vplačilo v rezervni sklad. Navedeni razlogi so jasni in si ne nasprotujejo ter ne nasprotujejo izreku sodbe.

7. S. d.d. je tožnike (etažne lastnike) upravičen zastopati ne samo na podlagi zakona (118. člen SPZ), ampak tudi na podlage veljavne pogodbe o upravljanju z aneksom. V tem okviru je bil upravičen pooblastiti odvetnico B. P., ki je vložila (le) predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine. Ker je dopolnitev tožbe in 1. pripravljalno vlogo vložil upravnik, pravzaprav ni jasno, kaj želi pritožba doseči z obširnim izpostavljanjem zanemarljive vloge, ki jo je v tej pravdi imela (pravilno, s strani upravnika) pooblaščena odvetnica. Nenazadnje je v prevladujoči sodni praksi uveljavljeno stališče, da se na kršitev iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP lahko sklicuje le stranka, ki se jo taka kršitev tiče, ne pa tudi njen nasprotnik. Namen navedene zakonske določbe je namreč izključno v tem, da so v postopku varovani interesi nepravilno zastopanih in ne morda interes nasprotne stranke, da se v primeru zanjo neugodnega izida postopka lahko sklicuje na morebitne procesne kršitve. Če je domnevno nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev s takšno kršitvijo obremenjenega sklepa, tudi če bi ta bila podana.2 Vseeno velja poudariti, da (dejanski) etažni lastniki (in njihov upravnik) ne potrebujejo priznanja posebne procesne sposobnosti po tretjem odstavku 76. člena ZPP, kar bi tudi sicer lahko pomenilo v sporu majhne vrednosti le neupoštevno relativno procesno kršitev določb pravdnega postopka.

8. Sodišče prve stopnje je toženki pravilno pojasnilo, da bi predmetno tožbo lahko vložil že en sam etažni lastnik, vsekakor pa jo je lahko v imenu etažnih lastnikov vložil upravnik (S. d.d.). Ker je toženka (le v zvezi z vprašanjem pooblastil) konkretno navedla in izkazala, da prvi dve tožnici nista solastnici nepremičnine, je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek v tem obsegu pravilno zavrnilo, saj prva in druga tožnica tako nista navidezni solastnici oziroma dejanski etažni lastnici. Ker glede ostalih tožnikov toženka konkretnih in zato še upoštevnih ugovorov v tej smeri ni zmogla (glede tretje tožnice je celo priznavala, da je solastnica) in ker lahko tožbo za vplačilo v rezervni sklad vloži že posamični navidezni solastnik, se sodišče prve stopnje pravilno ni (po uradni dolžnosti) ukvarjalo z ugotavljanjem (ne)lastništva prav vseh preostalih tožnikov, ki jih zastopa zakoniti zastopnik (upravnik). Ta status je bil namreč v zadostni meri nesporen.

9. Neutemeljeni so tudi očitki toženke, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv. Tožbeni zahtevek izhaja iz izvršbe na podlagi verodostojne listine, in sicer (dejanski) etažni lastniki (oziroma v njihovem imenu upravnik) zahtevajo vplačilo toženke v rezervni sklad (na konkreten transakcijski račun), zato ni mogoče slediti dvomom toženke, komu naj izpolni. Povedano drugače, izpolni naj etažnim lastnikom z vplačilom dolgovanega zneska v rezervni sklad.

10. Po ugotovitvi, da v pritožbi niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi, niti po uradni dolžnosti preizkušene kršitve materialnega in procesnega prava, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. O stroških pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu s prvim odstavkom 165. člena ter prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, medtem ko tožniki stroškov za odgovor na pritožbo niso priglasili.

1 S sklepom, ki s pritožbo ni izpodbijan, je zavrnilo predlog tožeče stranke za prekinitev postopka. 2 Glej tudi odločbe Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 112/2012, II Ips 70/2013 in II Ips 33/2014.