Jedro

Čeprav je sodišče II. stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilni del prvostopne sodbe, to samo po sebi tožniku ne bi onemogočalo, da v nadaljnjem postopku prilagaja realno vrednost svojega nezavrnjenega zahtevka morebitnim spremenjenim razmeram ob času ponovnega sojenja.

Drugostopni izrek, s katerim je delno ugodeno pritožbi tožene stranke in je delno razveljavljena sodba I. stopnje, zavrnjena pa je pritožba tožeče stranke in potrjen zavrnilni del prvostopne sodbe, mora biti med seboj v skladu. Če ni, je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. 354/II ZPP.

Izrek

Reviziji se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v izreku o zavrnitvi tožnikove pritožbe in tožnikovih stroških pritožbenega postopka razveljavi ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču druge stopnje v novo odločanje.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku znesek 1.774.110,00 SIT z zamudnimi obrestmi in mu povrniti pravdne stroške v znesku 90.496,00 SIT. Prisojeni znesek predstavlja odškodnino za gmotno in negmotno škodo, ki je nastala tožniku, ko se je z mopedom zaletel v avtomobil zavarovanke tožene stranke približno na sredini ceste v ovinku. Ugotovilo je, da sta za nesrečo odgovorna oba udeleženca. Zavarovanka tožene stranke je z levim delom avtomobila za 5 cm prešla sredino cestišča, tožnik pa je vozil preveč po sredi. Odgovornost je razmejilo tako, da odgovarja tožena stranka 70 %, tožnik sam pa 30 %. V celoti je priznalo tožnikove zahtevke za povrnitev gmotne škode v znesku 84.443,00 SIT, za strah v znesku 200.000,00 SIT in za skaženost v znesku 150.000,00 SIT, delno pa za pretrpljene telesne bolečine v znesku 500.000,00 SIT in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 1.600.000,00 SIT. Prisojene zneske je zmanjšalo sorazmerno tožnikovi odgovornosti za 30 % in mu torej prisodilo 1.774.110,00 SIT.

Proti tej sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke delno ugodilo in je razveljavilo prvostopno sodbo v obsodilnem izreku glede zneska 1.750.000,00 SIT. V tem obsegu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavzelo je stališče, da je zaradi presoje utemeljenosti zahtevkov za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti treba postopek dopolniti. V ostalem je zavrnilo pritožbo tožene stranke in v celoti tudi tožnikovo pritožbo. Potrdilo je namreč prvostopno odločitev o deležih odgovornosti vsake od pravdnih strank, prav tako pa tudi višino odškodnine za telesne bolečine in za strah.

Proti tej sodbi vlaga tožnik revizijo. Izrecno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, smiselno pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi obe sodbi v zavrnilnem delu in vrne zadevo v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče druge stopnje s svojo odločitvijo, da razveljavi prvostopno sodbo samo v obsodilnem delu, onemogočilo, da bo v nadaljnjem postopku lahko prilagodil zahtevek novim razmeram ob času sojenja. Zato bi moralo sodišče razveljaviti tudi zavrnilni izrek prvostopne sodbe.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija je utemeljena.

Čeprav je sodišče druge stopnje zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo zavrnilni del prvostopne sodbe, ugodilo pa pritožbi tožene stranke in razveljavilo obsodilni del prvostopne sodbe, to samo po sebi tožnika ne bi onemogočalo, da v nadaljevanju postopka prilagaja realno vrednost svojega nezavrnjenega zahtevka morebitnim spremenjenim razmeram ob času novega sojenja. Sodna praksa je namreč že zavzela stališče, da prilagoditev zahtevka razmeram, ki nastanejo zaradi zmanjšanja vrednosti denarja, ne pomeni nedovoljenega zvišanja zahtevka, ampak samo dovoljeno uporabo določbe 2. odst. 189. čl. ZOR (načelno stališče skupne seje Zveznega sodišča in vrhovnih sodišč republik - Poročilo o sodni praksi II/84 str. 4). V tem pogledu torej tožnik ni omejen in ta del njegove revizijske argumentacije ni utemeljen. Toda drugostopna odločba je na drug način neutemeljeno posegla v tožnikov procesni in materialno pravni položaj. Izrekla je namreč, da razveljavlja prvostopno sodbo za znesek 1.750.000 SIT in to obrazložila s tem, da je treba o odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in zaradi skaženosti ponovno odločiti. Ker je hkrati potrdila odločitev, da znaša tožnikov delež odgovornosti 30 %, je zašla v neskladje: prisojena odškodnina za navedeni postavki, upoštevajoč tožnikovo soodgovornost, znaša namreč 1.225.000,00 SIT. Spričo tega je izrek drugostopne sodbe o zavrnitvi tožnikove pritožbe in o potrditvi zavrnilnega dela prvostopne sodbe nerazumljiv. S tem je postal položaj pravdnih strank v nadaljnjem postopku negotov, naloga sodišča prve stopnje pa nerešljiva. Drži torej tožnikov revizijski očitek, da mu je onemogočeno prilagajanje zahtevka morebitnim spremenjenim razmeram glede vrednosti denarja ob ponovnem sojenju. Ta očitek pa vsebinsko meri na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. tč. drugega odst. 354. čl. ZPP. Drugostopnega izreka ni mogoče preizkusiti, ker nasprotuje razlogom. Predmet revizijskega preizkusa je sicer samo drugostopna sodba, zoper katero je tudi vložena revizija, vendar pa izreka , ki zavrača tožnikovo revizijo, ni mogoče vsebinsko ločiti od sklepa o delni razveljavitvi prvostopne sodbe na pritožbo tožene stranke. Sodba bi morala biti s tem sklepom vsklajena, ker se z obema izrekoma odloča o celoti. Ker ni tako, je bilo treba drugostopno sodbo, kolikor je z njo zavrnjena tožnikova pritožba in potrjen zavrnilni del prvostopne sodbe, razveljaviti in vrniti zadevo v tem obsegu sodišču druge stopnje v novo odločanje (1. odst. 394. čl. ZPP).

Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. čl. ZPP.