Jedro

Glede na zakonsko ureditev lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in povračilo stroškov, ko je v celoti opravil storitev za katero je bil pooblaščen z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 330/2010 z dne 2. 2. 2011 se odpravi in se zadeva vrne pristojnemu organu za brezplačno pravno pomoč v ponoven postopek.

Toženka je tožniku dolžna povrniti 350 EUR stroškov tega postopka v 15 dneh od vročitve prepisa sodbe.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi 5. odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04-UPB1 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP) zavrnila tožnikov predlog za odmero nagrade za opravljeno pravno svetovanje in zastopanje po odločbi Okrožnega sodišča v Novem mestu opr. št. Bpp 330/2010 z dne 3. 12. 2010. V obrazložitvi sklepa navaja, da je bil tožnik z omenjeno odločbo določen za izvajanje brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja na prvi stopnji v pravdnem postopku zaradi plačila odškodnine v znesku 6.000,00 EUR. Toženka je vpogledala v predmetni sodni spis in ugotovila, da je sodišče po opravljeni glavni obravnavi sklenilo, da bo o temelju tožbenega zahtevka odločilo z vmesno sodbo. Na podlagi navedenega toženka zaključuje, da postopek na prvi stopnji še ni zaključen, saj je od odločitve pritožbenega sodišča oz. sodišča prve stopnje odvisno, ali se bo v nadaljevanju postopka odločalo še o višini tožbenega zahtevka, zato storitve brezplačne pravne pomoči ni mogoče šteti kot (v celoti) opravljene ter je tožnikov predlog preuranjen.

Tožnik je zoper navedeno toženkino odločitev vložil tožbo, v kateri navaja, da je bila storitev tožnika kot izvajalca brezplačne pravne pomoči z zaključeno glavno obravnavo opravljena, saj odobrena brezplačna pravna pomoč ni obsegala tudi zastopanja za pritožbo. Ker bi lahko toženka plačilo zavrnila samo v primeru zamude osemdnevnega roka, je zmotno uporabila 1. in 5. odstavek 40. člena ZBPP. Poleg tega je o njegovem predlogu odločala po vsebini ter zadržala napotnico, zaradi česar je tožnik izgubil pravico do povrnitve stroškov. V zadevi je ostalo tudi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bila v primeru ugoditve tožbi po temelju z zavarovalnico dogovorjena poravnava in bi tožnik tožbo umaknil, v primeru zavrnitve tožbenega zahtevka pa bi se postopek zaključil, ker prosilec za brezplačno pravno pomoč nima denarja za pritožbo. Navedeno bi tožnik lahko pojasnil, če bi ga toženka v skladu z 2. odstavkom 146. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06-UPB2, 126/07, 65/08 in 8/10, v nadaljevanju ZUP) pozvala, da se izjavi o ugotovljenih dejstvih. Sodišču zato predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka skupaj z 20% DDV.

Sodišče je tožbo vročilo toženki, ki je sodišču dostavila upravne spise, ki se nanašajo na obravnavano zadevo, na tožbo pa ni odgovorila.

K 1. točki izreka: Tožba je utemeljena.

Plačilo storitev brezplačne pravne pomoči ureja ZBPP v 30. in 40. členu. V skladu s 1. in 5. odstavkom 40. člena ZBPP mora odvetnik v roku 8 dni po opravljeni storitvi brezplačne pravne pomoči vrniti napotnico. Po 6. odstavku 30. člena ZBPP je odvetnik upravičen do nagrade in povračila stroškov stroškov v zvezi z opravljenim delom v višini, izračunani po odvetniški tarifi in v obsegu odobrene brezplačne pravne pomoči. Zakon o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/08 in 35/09, v nadaljevanju ZOdvT) v 1. odstavku 14. člena določa, da nagrade zajemajo celotno storitev odvetnika od prevzema do dokončanja zadeve, če ta zakon ne določa drugače. Odvetnik lahko prejme nagrade v isti zadevi le enkrat. V sodnem postopku lahko prejme nagrade na vsaki stopnji (2. odstavek istega člena ZOdvT).

Glede na opisano zakonsko ureditev lahko odvetnik zahteva plačilo nagrade in povračilo stroškov šele, ko je v celoti opravil storitev za katero je bil pooblaščen z odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči. V obravnavani zadevi pa je dejstvo, ali je tožnik kot izvajalec brezplačne pravne pomoči v celoti opravil to storitev, med strankama sporno.

Ni sporno, da je bil tožnik določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči v obsegu pravnega svetovanja in zastopanja v postopku na prvi stopnji, vendar pa toženka meni, da je tožnikov predlog za odmero nagrade, ki ga je ta podal po končani glavni obravnavi, na kateri je sodišče sklenilo, da bo izdalo vmesno sodbo, preuranjen, saj postopek na prvi stopnji v predmetni zadevi ni zaključen, zato storitev brezplačne pravne pomoči še ni v celoti opravljena.

Takšna odločitev toženke temelji na sklepu sodišča v predmetnem pravdnem postopku, s katerim je to po končani glavni obravnavi sklenilo, da bo o temelju tožbenega zahtevka izdalo vmesno sodbo. Navedeni sklep, ki je procesne narave, pa ne more biti zadostna podlaga za izdajo izpodbijanega sklepa. S tem sklepom sodišče namreč ni zavezano, da tožbenega zahtevka ne bi zavrnilo že po temelju ter izdalo končne sodbe. Ker bi bil s tem postopek na prvi stopnji končan, to pomeni, da bi tožnik v predmetnem postopku storitev, za katero je bil pooblaščen, dejansko v celoti opravil. Glede na navedeno tak sklep še ni dokaz, da je tožnikov predlog preuranjen.

Nepravilno je tudi toženkino stališče, da na odločitev v zadevi vpliva morebitna vložena pritožba zoper (vmesno) sodbo, saj tožnik ni bil določen za izvajalca brezplačne pravne pomoči za postopek s pritožbo. ZBPP pa plačilo storitev veže na opravljeno storitev v postopku in ne tudi na pravnomočnost tega postopka. Sodišče še dodaja, da po določbi 19. člena ZOdvT predstavlja postopek, če je zadeva vrnjena v odločanje sodišču nižje stopnje, pred tem sodiščem novo stopnjo, zato toženka tudi iz tega razloga plačila storitev ne more vezati na odločitev pritožbenega sodišča. Ker bi toženka predlog za odmero nagrade iz razloga preuranjenosti lahko zavrgla (in ne zavrnila) zgolj, če bi sodišče v predmetni pravdni zadevi tožbenemu zahtevku po temelju ugodilo in nadaljevalo še z obravnavanjem o višini tožbenega zahtevka (315. člen Zakona o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 73/07–UPB3, 45/08, v nadaljevanju ZPP), je torej za presojo, ali je bila storitev brezplačne pravne pomoči v celoti opravljena in je tožnik upravičen do plačila nagrade, bistveno, kakšna je bila odločitev sodišča prve stopnje v tem pravdnem postopku. Iz podatkov upravnega spisa in obrazložitve izpodbijanega sklepa pa ne izhaja, da bi toženka navedeno dejstvo ugotavljala, zato je ostalo v zadevi nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (2. točka 1. odstavka 237. člena ZUP). Sodišče dodaja, da bi morala toženka, če za razjasnitev teh dejstev ni imela podlage v podatkih predmetnega pravdnega spisa, postopek prekiniti do odločitve sodišča (147. člena ZUP) oz. pozvati tožnika k predložitvi ustreznih dokazil (tj. sodne odločbe oz. dokazila o umiku tožbe).

Ker toženka navedenih relevantnih dejstev v obravnavani zadevi ni ugotavljala, sodišče ugotavlja, da na podlagi dejanskega stanja, ki je bilo ugotovljeno v postopku za izdajo upravnega akta, ne more rešiti spora, ker so dejstva v bistvenih točkah nepopolno ugotovljena in je treba pravo dejansko stanje ugotoviti v upravnem postopku. Zato je, v skladu z 2. točko 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10; v nadaljevanju ZUS-1) tožbi ugodilo in vrnilo zadevo toženki v ponoven postopek.

K 2. točki izreka: Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani upravni akt odpravilo, zato je tožnik po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07; v nadaljevanju Pravilnik). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, se mu priznajo stroški v višini 350 EUR (2. odstavek 3. člena Pravilnika). V zvezi z zahtevkom za izplačilo še 20% DDV pa sodišče dodaja, da za upoštevanje okoliščine, da je tožnikov pooblaščenec zavezanec za plačilo DDV, pri odmeri stroškov v postopku ni pravne podlage v ZUS-1 ali Pravilniku. Po 3. členu Pravilnika sta namreč edini okoliščini, ki vplivata na višino povračila, ali je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, in ali je bila zadeva rešena na glavni obravnavi ali na seji. Upravičenec za povračilo stroškov je tožnik (in ne morda njegov pooblaščenec), stroški pa se povrnejo v pavšalnem znesku, kar pomeni, da povračilo ni odvisno od dejanskih stroškov oziroma okoliščin na strani tožnika ali njegovega pooblaščenca, temveč zgolj od okoliščin, ki jih taksativno našteva Pravilnik. Položaj je zato drugačen kot pri odmeri stroškov v pravdnem postopku, kjer ZPP v 2. odstavku 155. člena pri nagradi odvetniku, ki so del pravdnih stroškov (2. odstavek 151. člena ZPP) napotuje na uporabo tarife. Določba 5. člena Pravilnika namreč izrecno določa, da se pri določitvi in povrnitvi stroškov tožnikom ne uporabljajo določbe drugih predpisov, razen v primeru, če bi v postopku nastali tudi stroški prič, izvedencev in tolmačev, ko se ti povrnejo na podlagi zakona, ki ureja pravdni postopek in podzakonskih predpisov, izdanih na njegovi podlagi. Sodna taksa pa bo tožniku v skladu s c točko Opombe 6.1 taksne tarife Zakona o sodnih taksah (Uradni list RS, št. 37/08 in 97/10) vrnjena po uradni dolžnosti.

Sodišče je 15 dnevni rok za izpolnitev obveznosti določilo v skladu z 2. odstavkom 313. člena ZPP.