Jedro

Mentorstvo športni ekipi na mednarodnih tekmovanjih je v povezavi s tožničinim poklicem, ki ga opravlja v Osnovni šoli A., to je s poklicem profesorice športne vzgoje, zato so njena dodatna strokovna dela brez dvoma povezana s tožničinim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu oziroma delodajalcu. Pogoj povezanosti strokovnih del z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu je potrebno razlagati v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Pravilnika, v skladu s katerim se vrednoti in točkuje tisto dodatno strokovno delo, ki je opravljeno na področju, na katerem je bil strokovni delavec zaposlen v času, ko je dodatno strokovno delo opravil. Iz slednje določbe je razvidno, da je vrednotenje in točkovanje strokovnega dela vezano na področje dela, ki ga strokovni delavec opravlja pri delodajalcu, in ne na zavod, v katerem je strokovni delavec zaposlen.

Izrek

I. Tožbi se ugodi, izpodbijana odločba Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport št. 10051-1786/2016/6 z dne 5. 10. 2017 se odpravi in se zadeva vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega upravnega spora v višini 347,70 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Toženka je z v uvodu navedeno odločbo zavrnila predlog ravnatelja Osnovne šole A. za izredno napredovanje tožnice v naziv svetovalka. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je imela tožnica več kot 4 leta delovne dobe, da je pri svojem delu nadpovprečno uspešna, vendar ni predložila ustreznih dokazil o opravljenem dodatnem strokovnem delu, s katerim bi izkazala najmanj 18 točk, ki jih je v skladu s 1. alinejo č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika mogoče vrednotiti z najmanj tremi točkami. Po pozivu k ustrezni dopolnitvi je tožnica z dodatnimi dokazili glede mentorstva športni ekipi, ki je osvojila eno izmed prvih treh mest na mednarodnih turnirjih (Budimpešta leta 2009, Dunaj leta 2010, Bratislava leta 2011, Ljubljana leta 2012 in Zagreb leta 2013) izkazala, da so tekmovali udeleženci iz najmanj petih držav, ni pa razvidno, da so tekmovali udeleženci s statusom učenca. Po stališču tožene stranke v skladu s 1. alinejo č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika o napredovanju zaposlenih v vzgoji in izobraževanju v nazive (Uradni list RS, št. 54/02, 123/08, 44/09 in 18/10; v nadaljevanju: Pravilnik) zato ni mogoče ovrednotiti mentorstva športni ekipi, ki je osvojila eno izmed prvih treh mest na mednarodnih turnirjih (Budimpešta leta 2009, Dunaj leta 2010, Bratislava leta 2011, Ljubljana leta 2012 in Zagreb leta 2013), niti ni kot dodatno strokovno delo mogoče upoštevati dela, ki ga je tožnica kot trener opravila v klubu ali za klub, vse udeleženke tekmovanj pa so bile članice različnih klubov (npr. B., C., Č.) in niso tekmovale kot predstavnice Osnovne šole A., češ da se lahko vrednoti le delo strokovnega delavca, ki je mentor učencem, ki se šolajo v zavodu in tekmujejo za zavod, v katerem je strokovni sodelavec zaposlen. V skladu s Pravilnikom mentor prejme določeno število točk za vsakega učenca, vsake tri učence ali druge udeležence tekmovanja oziroma vsako ekipo. Besedna zveza vsak učenec, vsaki trije učenci ali drugi udeleženci izobraževanja oziroma vsaka športna ekipa po stališču tožene stranke ne pomeni, da gre za kateregakoli učenca, drugega udeleženca izobraževanja ali športno ekipo, temveč predstavlja otroke in mladostnike, ki imajo status učenca ali dijaka določene šole. Termin učenci po Zakonu o organizaciji in financiranju vzgoje in izobraževanja (ZOFVI) pomeni predstavnike šole. Ker po ugotovitvi tožene stranke tožnica ob vložitvi predloga za napredovanje ni izpolnjevala vseh pogojev kumulativno, je predlog za njeno napredovanje v naziv svetovalka zavrnila.

2. Tožnica v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne uporabe Pravilnika, kršitve določb postopka in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Povzema izpodbijano odločbo in s tem v zvezi pojasnjuje, da je v dopolnitvah pojasnila, da so tekmovalke v ekipi, ki jo je trenirala tožnica, imele status dijakinj oziroma učenk, da je delo trenerke ekipe D.na turnirju petih mest opravljala kot oseba, ki je bila s strani E. pooblaščena za izvajanje projekta in ne kot trenerka kluba B.. Tožnica očita nepravilno uporabo Pravilnika, saj toženka ni upoštevala, da se s štirimi točkami točkuje dodatno strokovno delo strokovnega delavca, povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, ki mentorira športno ekipo. Edina mentorica oziroma trenerka odbojkarske ekipe D. na turnirju petih mest je bila tožnica. Za izbor v odbojkarsko ekipo D. so lahko kandidirale zgolj dijakinje srednjih šol na območju .... Tekmovalke niso tekmovale kot predstavnice šole, v katero so bile vpisane, temveč so bile združene v eni ekipi, in sicer v skupni ekipi D., ki so jo zastopale mladostnice s statusom učenke ali dijakinje. Dejstvo, da niso nastopale kot ekipa specifične šole, skladno z določili Pravilnika ni pogoj za pridobitev točk. Prav tako v skladu s Pravilnikom ali zakonom ni pogoj za pridobitev točk zaposlitev v vzgojno-izobraževalnem zavodu, ki predstavlja športno ekipo, ali v vzgojno-izobraževalnem zavodu, iz katerega je prihajala kakšna izmed članic odbojkarske ekipe D.. Toženki očita, da je nepravilno zavzela stališče, da se lahko vrednoti zgolj dodatno strokovno delo, ki ga mentor opravi le v vzgojno-izobraževalnem zavodu, v katerem je zaposlen. Pravilnik namreč govori zgolj o dodatnem strokovnem delu, povezanem z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Tožnica poudarja, da je kot trenerka, izbrana s strani izvajalca, skrbela za dodatno športno vzgojo v osnovnih in srednjih šolah na območju ..., s čimer je nedvomno izvajala dodatno strokovno delo, povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v šolah na območju .... Toženki očita, da ni opredelila pojma športna ekipa in se ni opredelila do navedb tožnice v dopolnitvi vloge v zvezi z dejstvom, da so ekipo D. zastopale zgolj mladostnice s statusom dijaka iz območja .... Izpodbijani odločbi očita, da se je ne da preizkusiti, saj se toženka ni opredelila do obstoja in statusa športne ekipe, odbojkarske ekipe D. in ni obrazložila, zakaj ni možno upoštevati trenerstva takšne športne ekipe. Prav tako se toženka ne izreče o dejstvu, da je bilo tekmovanje na turnirju petih mest, še pred tem pa tudi treningi in ostale dejavnosti, izvedene na podlagi izvajanja dodatne športne vzgoje, ki je bila vodena in sofinancirana s strani E.. Iz odstavka obrazložitve v izpodbijani odločbi, kjer toženka razlaga besedno zvezo mentorstva za vsakega učenca, vsake tri učence oziroma športno ekipo in navede definicijo učenca, ni jasno, kaj je toženka želela navesti in zakaj navaja definicije, ki jih nato z ničemer ne poveže v pravno utemeljitev sprejete odločitve. Toženki očita, da ni pravilno ugotovila dejanskega stanja, in sicer v zvezi z dejstvom, da so tekmovalke nastopale pod imenom Odbojkarska ekipa D. in zato niso imele statusa dijakinj. Nepopolno je bilo ugotovljeno dejstvo, da je tožnica delo trenerke opravljala v sklopu kluba in ne kot zaposlena v osnovni ali srednji šoli, saj je bila tožnica zavezana izvajati delo v povezavi z delom v srednjih in osnovnih šolah, kot zagotavljanje dodatne športne vzgoje na območju .... Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovni postopek. Priglaša stroške postopka.

3. Toženka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe tožnice, obsežno povzema tožbene navedbe in izpodbijano odločbo. Dodatno pojasnjuje, da je tožnica zaposlena v Osnovni šoli A. kot učiteljica športa in učiteljica v podaljšanem bivanju. Tožnica je kot trenerka sodelovala v projektu E., ki jo je E. kot izvajalec projekta pooblastil za izvajanje projekta, ne pa s strani svojega delodajalca v okviru svojega dela v vzgojno-izobraževalnem zavodu, ki ni neposredno povezan z njenim delom kot učiteljice športa in učiteljice v podaljšanem bivanju. Sklicuje se na določila 2., 10. in 20. člena Pravilnika, iz katerih izhaja, da se lahko vrednoti samo dodatno strokovno delo strokovnega delavca, ki je povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. Nadalje meni, da zaposleni v vzgojno izobraževalnih zavodih lahko napredujejo samo, če poleg drugih, s pravilnikom zahtevanih pogojev, dosežejo tudi zahtevano število točk z dodatnim strokovnim delom v okviru svojega dela v zavodu. V delovnem razmerju je lahko tožnica mentorica izključno dijakom, ki se šolajo v zavodu in tekmujejo za zavod, v katerem je zaposlena. Meni, da tožnica ne izpolnjuje pogoja opravljenega dodatnega strokovnega dela, saj ni izkazala, da je le-to opravila v povezavi z njenim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, ker gre v konkretnem primeru za projekt E. in ne za projekt Osnovne šole A. , kjer je sama zaposlena, češ da se dodatno strokovno delo lahko vrednoti, če so kumulativno izpolnjeni pogoji, in sicer, da gre za mentorstvo športni ekipi, ki je sestavljena iz učencev konkretne šole in se ta ekipa uvrsti na prva tri mesta na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav; člani ekipe morajo biti predstavniki šole, v kateri je strokovni delavec zaposlen. Za vrednotenje mentorstva športni ekipi učencev, ki je nastopala na turnirju petih mest, bi morala tožnica izkazati, da gre za športno ekipo učencev, ki je nastopala na mednarodnem turnirju, in da je ta nastop povezan z delom tožnice v Osnovni šoli A., kjer je le-ta zaposlena. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne kot neutemeljeno.

4. Tožnica je podala dodatna stališča še v treh nadaljnjih pripravljalnih vlogah. Navaja, da toženka nedopustno in nezakonito oži pogoje, s tem ko z razlago Pravilnika omejuje opravljanje strokovnih del zgolj na zavod, v katerem je delavec zaposlen. Iz določb Pravilnika je kot pogoj določeno mentorstvo vsaki športni ekipi in ne mentorstvo športni ekipi zavoda, v katerem je delavec zaposlen, kot to nepravilno in restriktivno razlaga toženka. Dodatno strokovno delo tožnice v obliki mentorstva dekliški odbojkarski ekipi D. je povezano z opravljanjem njenega poklica učiteljice športne vzgoje in kot tako povezano z njenim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. V zvezi s ključnim vprašanjem za rešitev obravnavanega upravnega spora sodišču predlaga, naj presodi, ali pogoj povezanosti dodatnega strokovnega dela strokovnega delavca z njegovim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu pomeni, da mora biti delo opravljeno v imenu zavoda.

5. Toženka v dveh nadaljnjih pripravljalnih vlogah dodatno pojasnjuje svoja stališča v odgovoru na tožbo, češ da ni mogla vrednotiti mentorstva športni ekipi D., ker vodenje takšne športne ekipe ni neposredno niti posredno povezano z izvajanjem nalog in del za tožničinega delodajalca, Osnovno šolo A., na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, saj Pravilnik ustrezno vrednoti samo tista dela, ki so neposredno povezana z delovnim mestom oziroma nalogami, ki jih opravi strokovni delavec. Navaja še, da se upoštevajo zgolj naloge, ki jih opravi strokovni delavec na delovnem mestu, ki ga zaseda, ne pa tudi dejavnosti, ki jih izvaja v svojem prostem času, čeprav so te dejavnosti po vsebini podobne delu, ki ga strokovni delavec opravlja na delovnem mestu.

K točki 1:

6. Tožba je utemeljena.

7. V skladu s prvim odstavkom 10. člena Pravilnika lahko v naziv svetovalec, za kar gre v obravnavani sporni zadevi, izjemoma napreduje strokovni delavec, ki ima najmanj 4 leta delovne dobe, je nadpovprečno uspešen pri svojem delu in je opravil različna dodatna strokovna dela in zbral najmanj 18 točk za dodatna strokovna dela, ki so v skladu s Pravilnikom ovrednotena s tremi ali več točkami.

8. Sodišče uvodoma pojasnjuje, da je neutemeljen tožbeni ugovor glede bistvene kršitve določb postopka, češ da izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti, saj je iz celotne obrazložitve izpodbijane določbe namreč jasno razviden razlog, zakaj se je toženka odločila za zavrnitev predloga oziroma kakšno je njeno materialno-pravno stališče, ki je sporno v obravnavani zadevi glede (ne)izpolnjevanja pogoja iz 1. alineje č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika.

9. Po vpogledu tožbe in odgovora na tožbo sodišče ugotavlja, da med strankama niso sporna sledeča relevantna dejstva: - da je (bila) tožnica pri delodajalcu Osnovna šola A. (v nadaljevanju: OŠ A. oziroma delodajalec) zaposlena kot profesorica športne vzgoje in profesorica popoldanskega bivanja; - da je kot dodatno strokovno delo navedla mentorstvo za športno ekipo D. v letih 2009 do 2013, ki ni bilo opravljeno za delodajalca, OŠ A.; - da mentorstvo športni ekipi D. ni projekt tožničinega delodajalca, pač pa E.; - da tekmovalke niso tekmovale za šole, v katere so bile vpisane in - da je vseh navedenih pet tekmovanj potekalo na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav.

10. V obravnavani zadevi tako ostaja sporno, ali tožnica izpolnjuje enega od pogojev za napredovanje v naziv svetovalke, to je pogoj, ali je z opravljenimi dodatnimi strokovnimi deli zbrala predpisano zadostno število najmanj 18 točk. Pri tem toženka tožnici ni priznala nobenih točk iz naslova dodatnih strokovnih del, ki so v izpodbijani odločbi našteta in natančno opredeljena, predvsem zato, ker je izhajala iz stališča, da se na podlagi 1. alineje č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika lahko vrednoti le delo strokovnega delavca v vlogi mentorja učencem, ki se šolajo v zavodu in tekmujejo za zavod, v katerem je strokovni sodelavec zaposlen. Prvi odstavek 20. člena Pravilnika določa, da mora biti dodatno strokovno delo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu, kar toženka po presoji sodišča preozko razlaga tako, da se lahko prizna le tista dela, ki so opravljena v okviru dela strokovnega delavca v zavodu oziroma delodajalcu, kar je v tej zadevi sporno. Med strankama tega spora je namreč sporno vprašanje, kdaj se šteje, da je neko dodatno strokovno delo povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu oziroma delodajalcu. V zvezi s tem spornim vprašanjem pa se je že izoblikovala oziroma ustalila sodna praksa, saj je sodišče v primerljivi zadevi opr. št. I U 402/2010 z dne 15. 12. 2010, ki ji sodišče sledi v tej zadevi, zavzelo stališče, da je mentorstvo športni ekipi, ki je dosegla eno od prvih treh mest na mednarodnem tekmovanju, dodatno strokovno delo, ki je povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu. V konkretnem primeru gre namreč za isto strokovno področje, ki ga tožnica opravlja v zavodu, to je poučevanje športne vzgoje. Mentorstvo športni ekipi na mednarodnih tekmovanjih je nedvomno v povezavi z njenim poklicem, ki ga opravlja v Osnovni šoli A., to je s poklicem profesorice športne vzgoje, zato so njena dodatna strokovna dela brez dvoma povezana s tožničinim vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu oziroma delodajalcu. Pogoj povezanosti strokovnih del z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu je potrebno razlagati v povezavi s prvim odstavkom 14. člena Pravilnika, v skladu s katerim se vrednoti in točkuje tisto dodatno strokovno delo, ki je opravljeno na področju, na katerem je bil strokovni delavec zaposlen v času, ko je dodatno strokovno delo opravil. Iz slednje določbe je razvidno, da je vrednotenje in točkovanje strokovnega dela vezano na področje dela, ki ga strokovni delavec opravlja pri delodajalcu, in ne na zavod, v katerem je strokovni delavec zaposlen. Povedano drugače, za vrednotenje in točkovanje dodatnega strokovnega dela je bistveno, da gre pri opravljanju dodatnega strokovnega dela za isto področje, kot ga strokovni delavec opravlja v zavodu, kjer je zaposlen. Glede na obrazloženo sodišče meni, da je v konkretnem primeru toženka preozko razlagala pogoj povezanosti z vzgojno-izobraževalnem delom v zavodu s tem, ko je omejila priznanje opravljenih strokovnih del zgolj na tista, opravljena v zavodu, v katerem je tožnica zaposlena. Po prepričanju sodišča je torej napačno stališče toženke, da morajo biti člani športne ekipe predstavniki šole, v kateri je strokovni delavec zaposlen. V prvem odstavku 20. člena Pravilnika namreč ne piše, da bi moralo biti dodatno strokovno delo strokovnega delavca povezano z vzgojno-izobraževalnim delom v zavodu na tak način, da bi morale iste osebe, ki obiskujejo zavod, biti udeležene v vzgojno-izobraževalnih aktivnostih izven šole, pač pa 1. alineja č) razdelka prvega odstavka 20. člena Pravilnika določa, da se s štirimi točkami točkuje mentorstvo za vsako športno ekipo, ki se uvrsti na prva tri mesta na tekmovanju na mednarodni ravni med predstavniki najmanj petih držav, pri čemer ni določeno, da se kot športno ekipo upošteva zgolj tisto, katere člani se šolajo v istem zavodu, v katerem poučuje kandidat za napredovanje. Zato je potrebno v konkretnem primeru Pravilnik razlagati tako, da je športna ekipa lahko sestavljena tudi iz članov, ki ne obiskujejo zavoda, v katerem tožnica poučuje. Pri tem je bistvenega pomena to, da opravlja strokovni delavec dodatna strokovna dela na svojem poklicnem področju. V zvezi z izpolnjevanjem pogoja pa ni relevantno, ali so pri teh dejavnostih vključeni tisti, ki zavod obiskujejo. Pomembno je predvsem to, da se strokovni delavec čim bolj strokovno izpopolnjuje na svojem poklicnem področju, s tem pa je bolj uspešen tudi pri svojem vzgojno-izobraževalnem delu v zavodu.

11. Ker je sodišče tožbi ugodilo že zaradi zmotne uporabe materialnega prava, se do preostalih navedb tožnice ni posebej opredeljevalo.

12. V ponovljenem postopku se bo morala toženka obrazloženo opredeliti do vseh dejstev in dokazov tožnice, pri čemer je zavezana, v skladu s četrtim odstavkom 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), upoštevati stališče sodišča v zvezi z uporabo materialnega prava, to je Pravilnika, in v skladu s tem ponovno preveriti, ali je tožnica z dodatnimi strokovnimi deli zbrala dovolj točk in ali s tem izpolnjuje kriterij iz 3. alineje prvega odstavka 10. člena Pravilnika. Ker je toženka zmotno uporabila materialno pravo, je sodišče tožbi ugodilo in na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 izpodbijano odločbo odpravilo, ter v skladu s tretjim odstavkom 64. člena ZUS-1 zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.

13. Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov ugotovilo, da je potrebno tožbi ugoditi (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), tožnica pa v tožbi in pripravljalnih vlogah tudi ni predlagala izvedbe glavne obravnave.

K II. točki izreka:

14. Če sodišče tožbi ugodi, se tožeči stranki, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je bila zadeva rešena na seji, tožnico pa je v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, se ji priznajo stroški v znesku 285,00 EUR (drugi odstavek 3. člena Pravilnika), povečani za 22 % DDV. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo.