Jedro

Glede na to, da so se po izgradnji objekta spremenile površine skupnih prostorov, s tem pa deleži lastništva posameznih etažnih lastnikov na skupnih delih, tožnica pa za svoje navedbe o odstotkih solastništva toženke ni predložila nobenega drugega dokaza kot lastnih delilnikov, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjevanih solastniških deležev ni dokazala, pravilen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožnici plačati 3.114,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od v I. točki izreka naštetih zneskov in datumov dalje do plačila in v II. točki izreka tožnici naložilo v plačilo 367,20 EUR pravdnih stroškov toženke.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožnica in priglasila pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. O pritožbi zoper sodbo je na podlagi petega odstavka 458. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP odločala sodnica posameznica, saj gre za spor majhne vrednosti, zadeva pa ni zapletena glede pravnih ali dejanskih vprašanj in od odločitve o pritožbi ni mogoče pričakovati rešitve pomembnega pravnega vprašanja, kar bi opravičevalo odločitev, da se zadeva odstopi v reševanje senatu.

6. Sodba v gospodarskem sporu majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR, prvi odstavek 495. člena ZPP) se lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zmotna in nepopolna ugotovitev dejanskega stanja ni pravno upošteven pritožbeni razlog in je pritožbeno sodišče vezano na dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje.

7. Tožnica je po pogodbi o upravljanju z dne 4. 7. 2016 upravnica poslovne stavbe, v kateri ima toženka poslovni prostor, skladišče in dve parkirni mesti v garaži. Za obračun stroškov uporablja drugačno kvadraturo stavbe, kot izhaja iz GURS (47.225,50 m², v katere so vključeni tudi skupni, torej vsi prostori v stavbi) ter kriterij solastništva posameznega lastnika, pri svojih razdelilnikih pa uporablja različne površine. Sedem vtoževanih računov iz obdobja med aprilom in septembrom 2020 se nanaša na plačilo obratovalnih stroškov in stroškov vzdrževanja, upravljanja, vodenja rezervnega sklada ter škode iz opominjanja.

8. Toženka je račune v nespornih delih plačala. Za sporni del je ugovarjala ključem delitve in izkazanost plačil dobaviteljem.

9. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je toženka vse stroške upravljanja, razen stroškov opominjanja po enem razdelilniku, že poravnala. Ker je ugotovilo, da so v tej postavki zajeti tudi stroški opominjanja, je zahtevek za plačilo stroškov opomina po tem razdelilniku zavrnilo.

10. Za uporabljene odstotke solastnih deležev toženke je sodišče prve stopnje nadalje ugotovilo, da jih tožnica ni izkazala, saj sodišče prve stopnje ni moglo ugotoviti, kako je določila ključe delitve po različnih površinah. Tožnica namreč v vtoževanih obračunih uporablja kvadraturo, nižjo od tiste v GURS. Ker je ugotovilo, da tožnica ključ delitve, ki odstopa o zakonsko določenega, uporablja brez soglasja etažnih lastnikov, površine, na podlagi katerih stroške obračunava, pa odstopajo od dejanskih in so med strankama sporne, je zahtevek že po temelju zavrnilo.

11. Pritožnica se v pritožbi sklicuje na to, da solastniški deleži na stavbi kot celoti, ki pripadajo posamezni etažni enoti, v zemljiški knjigi še niso vpisani, zato da je izhajala iz 106. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ in površino posameznih etažnih delov izračunala v razmerju do seštevka površin posameznih etažnih delov, brez površine skupnih delov.

12. Vendar pritožnica s sklicevanjem na metodologijo iz 106. člena SPZ ne more uspeti. Glede na to, da so se po izgradnji objekta spremenile površine skupnih prostorov, s tem pa deleži lastništva posameznih etažnih lastnikov na skupnih delih (prim. 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), tožnica pa za svoje navedbe o odstotkih solastništva toženke ni predložila nobenega drugega dokaza kot lastnih delilnikov, je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica zatrjevanih solastniških deležev ni dokazala, pravilen. Že sodišče prve stopnje je zato pravilno pojasnilo, da bi tožnica zatrjevane površine, ki jih uporablja pri obračunu stroškov, lahko dokazovala bodisi z izpiskom iz zemljiške knjige oziroma katastra stavb ali z izdelanim elaboratom etažne lastnine.

13. Pritožbeni očitek o neuporabi 106. in 65. člena SPZ je zato neutemeljen. Tožnica namreč v postopku ni ponudila dokazov za zatrjevana dejstva, ki bi narekovala uporabo teh materialnopravnih določb (prim. 7. člen ZPP).

14. Da je toženka lastnica enega od 74 poslovnih prostorov (izraženo v odstotkih 1,3513%), tožnica pa v tem postopku uveljavlja delež tožnice, manjši od 1/74, je tožnica prvič navedla šele v pritožbi. Višje sodišče se zato do tega pritožbenega očitka ni opredeljevalo (prvi odstavek 337. člena ZPP).

15. Ker torej pritožba ne uveljavlja dovoljenih in utemeljenih pritožbenih razlogov, podani pa niso niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

16. Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).