Jedro

Tožena stranka (v motenjski pravdi) je z motilnim dejanjem sama prenehala, tako da ima tožeča stranka le še pravni interes, da sodišče ugotovi, da je bilo dejanje motenja posesti storjeno in toženi stranki prepove takšna ali podobna motitvena dejanja. Takšen zahtevek, ne da bi se sodišče spuščalo v presojo verjetnosti izgleda za uspeh, pa nakazuje na to, da zadeva ni življenjskega pomena za osebni in socialno ekonomski položaj tožeče stranke.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka odločila, da se prošnja prosilke A.A. (tožnice v tem sporu) za odobritev brezplačne pravne pomoči (dalje bpp) zaradi postopka pred Okrajnim sodiščem v Celju, številka P 407/2011, kjer je prosilka tožeča stranka, zavrne. Navaja, da je po vpogledu v pravdni spis P 407/2011 ugotovljeno, da prosilka nastopa kot tožnica v pravdi zaradi motenja posesti. V tem postopku predlaga, da sodišču ugotovi, da je tožena stranka B.B. prosilko motila v mirni posesti stanovanja s tem, da je dne 10. 6. 2011 v vhodnih vratih, ki vodijo na skupni hodnik do stanovanj pravdnih strank, z notranje strani pustila v ključavnici ključ ali kakšen drug predmet in na ta način onemogočila, da bi vstavila z zunanje strani svoj ključ v ključavnico in odklenila vrata na hodnik ter vstopila v svoje stanovanje. Prosilka sodišču predlaga, da razsodi, da se je toženka v prihodnje dolžna vzdrževati vsakršnih dejanj, s katerimi bi prosilko motila v mirni posesti njenega stanovanja pod pretnjo denarne kazni 2.000 EUR. Prosilka v tej pravdi zahteva le še prepoved ponovitve tovrstnih motenj in navaja odgovor na tožbo tožene stranke v tem motitvenem postopku z dne 27. 7. 2011. Tožena stranka ob upoštevanju tožbenega zahtevka prosilke v tem civilnem sporu zahteva le še ugotovitev motenja toženke in pod pretnjo plačila 2.000 EUR kazni prepoved ponovitve tožene stranke, je mnenja, da zadeva ni življenjskega pomena za prosilko in njene družinske člane. Nedokazana je tudi navedba prosilke, da je za motenje odgovorna ravno prosilka, ker bi lahko v kljuko namestil oviro kdorkoli drug. Tožena stranka meni, da je zadeva očitno nerazumna in za prosilko zadeva nima verjetnega izgleda za uspeh, zato tega postopka ni razumno nadaljevati, se ga udeleževati in vlagati pravna sredstva. Zadeva pa tudi ni pomembna za prosilkin osebni in socialno ekonomski položaj. Pri tem se sklicuje na določilo 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči ZBPP, ki določa takšen pogoj.

Tožeča stranka vlaga tožbo iz razlogov prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu, to je zaradi nepravilne uporabe materialnega prav. Navaja, da je tožena stranka pri presoji izpolnjevanja pogoja za dodelitev bpp ugotavljala in obravnavala tako imenovani objektivni pogoj in brez pravne podlage zaključila, da je zadeva očitno nerazumna in nima izgledov za uspeh. Ta zaključek je narejen zgolj na odgovoru na tožbo tožene stranke v postopku pred okrajnim sodiščem. Organ za BPP ne sme presojati zadeve v vsebinskem smislu, ker s tem poseže v sodno zadevo, ki ni v njegovi pristojnosti. Nadalje navaja navedbe iz tožbe in še dodaja, da tudi sodišče ne bo postopka zaključilo, kar po prejemu odgovora na tožbo, pač pa bo izvedlo dokazni postopek, kjer bo preverilo navedbe ene in druge stranke. Nepravilno je tudi stališče, da zadeva za tožnico ni pomembna in da ni razumna. Tožnica živi v stanovanju, v katerega ji 10. 6. 2011 zaradi „napolnjene“ ključavnice ni bil dopuščen vstop. Tu ima vse svoje stvari, tu je njen bivalni prostor. Gre za prekoračitev pooblastil, ki jih ima organ, tudi zadevo si je napačno razlagal, tako da njegovi zaključki vsebinsko sploh ne vzdržijo. Tožena stranka je prekoračila meje prostega preudarka. Zadeva je za tožnico zelo pomembna, saj ji je bilo z motilnim dejanjem preprečeno vstopiti v njeno stanovanje, kar je celo ustavno zavarovana kategorija. Tožnica je pravni laik, zato mora imeti pooblaščenca. Organ tožnice sploh ni vprašal kakšen pomen ima zanjo ta zadeva, temveč je nepravilno povzel vse nedokazane navedbe toženke iz postopka P 407/2011. Dejanje, s katerim tožnica trdi, da ji je bil onemogočen vstop v stanovanje, ni mogoče označiti za banalno. Tožnica posebej poudarja, da gre za ugotovitveni in prepovedni zahtevek, tudi pasivna legitimacija je logično opredeljena. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da prošnji tožnice za dodelitev bpp v postopku P 407/2011 ugodi v obsegu svetovanja in zastopanja po odvetnici, ki je zanjo vložila tožbo ter oprostitve plačila stroškov postopka, pri čemer prilaga še vse pokojninske odrezke, ki dokazujejo njeno finančno stanje. Sodišče je zaradi hitrosti motitvenih pravd že razpisalo narok za dne 16. 11. 2011. Podredno predlaga, da se izpodbijana odločba odpravi in zadeve vrne toženi stranki v ponoven postopek, in da tudi odloči, da je tožena stranka dolžna tožnici povrniti vse stroške tega postopka, v 15. dneh od izdaje prvostopenjske sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka paricijskega dalje in pod izvršbo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka na podlagi pravilno ugotovljenega dejanskega stanja uporabila pravilne določbe Zakona o brezplačni pravni pomoči (dalje ZBPP), zato sodišče na podlagi prvega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), dejanskih in pravnih razlogov ponovno ne navaja, ker jim v celoti sledi, v zvezi s tožbenimi ugovori pa še dodaja; neutemeljeni so tožbeni ugovori, ki se nanašajo na to, da je tožena stranka prekoračila pooblastila, ki jih ima glede odobritve bpp, ker se je v zadevo vsebinsko toliko poglabljala, da je posegla že v sodno pristojnost, pri čemer si je zadevo tudi napačno razlagala in njeni zaključki vsebinsko sploh ne vzdržijo. Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno upoštevala 2. alineo 24. člena ZBPP, ki določa, da se pri presoji dodelitve bpp kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za odobritev bpp, predvsem, da je zadeva pomembna za prosilčev osebni in socialno ekonomski položaj, oziroma je pričakovani izid zadeve za prosilca ali njegovo družino življenjskega pomena. Kot izhaja iz tožbe vložene pri Okrajnem sodišču v zadevi P 407/2011 in iz tožbenih navedb, je tožena stranka v tej pravdi z motilnim dejanjem sama prenehala, tako da ima tožnica le še pravni interes, da sodišče ugotovi, da je bilo dejanje motenja posesti storjeno in toženi stranki prepove takšna ali podobna posest motitvena dejanja. Takšen zahtevek, ne da bi se sodišče spuščalo v presojo verjetnosti izgleda za uspeh, pa nakazuje na to, da zadeva ni življenjskega pomena za prosilčin – tožničin osebni in socialno ekonomski položaj in tudi ni zanjo ali njeno družino življenjskega pomena.

Glede na navedeno je bila odločitev tožene stranke pravilna in na zakonu utemeljena, zato je sodišče tožbo, ki vsebuje tudi stroškovni zahtevek, kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.