Jedro

Šlo je za družbeno pogodbo, ki so jo urejala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), zlasti v paragrafih 1175 - 1216. Na podlagi vloženega v skupno korist se po teh pravilih pridobi lastnina oziroma solastnina (paragraf 1181). Nastala stvar je premoženje družbe, družbeniki pa so solastniki (paragraf 1182). Takšno pravno razmerje je tako nastalo ne le na zgrajenih vodovodnih napravah, marveč tudi na zajeti vodi. Naprave so bile zgrajene prav z namenom zajemati vodo iz izvira na svetu tožeče stranke. Ali je sam izvir v lasti tožnikov, kot to trdita v reviziji, ali pa ga je potrebno obravnavati, kar je druga skrajnost, kot lastnino republike, ki jo zakon kar počez razglaša za vse naravne vire (Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96; naravni viri so obnovljive ali neobnovljive naravne prvine, ki so posredno ali neposredno gospodarsko izkoristljive - pojmi, 3.2. točka 5. člena; voda, mineralne surovine ... so lastnina republike - naravni viri prvi odstavek 17. člena) za rešitev obravnavanega spora ni pomembno.

Gotovo je, da je šla tožnikoma pred zgrajenim zajetjem najmanj pravica (upo)rabe izvira in to pravico sta vložila v skupnost v smislu prej navedenih pravnih pravil. Dogovor o gradnji vodovodnih naprav je nujno zajel tudi uporabo vodnega izvira. V nasprotnem primeru bi bil dogovor nesmiseln.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni zahtevek, da ne obstaja služnost zajemanja vode in uporabe vodovoda v breme vsakokratnega lastnika parcele številka 906 vl. št. 33 k.o..., ki je last tožeče stranke, kakor tudi podredni, da je takšna služnost kot nepotrebna prenehala. Ugotovilo je, da sta toženca in poprej njuna pravna prednica uporabljali vodo in vodovod od leta 1959 do septembra 1992, na podlagi dogovora, ki ni bil spremenjen. Toženca imata ekonomski interes za uporabo te vode tudi po tem, ko sta se priključila na javni vodovod.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnikov zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Sprejelo je kot pravilno na nižji stopnji sojenja ugotovljeno dejansko stanje, le pravno ga je presodilo kot skupno gradnjo tožnikov in pravnih prednikov tožencev. Tako je prednica tožencev pridobila solastninsko pravico z ustvaritvijo nove stvari - z zgraditvijo rezervoarja in drugih delov vodovoda. Tožena stranka zaradi solastnine ni bila nikoli imetnica služnostne pravice. Lastninske pravice pa tožena stranka oziroma njena pravna prednica ni opustila.

Tožeča stranka v reviziji proti tej sodbi uveljavlja razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj vrhovno sodišče sodbo spremeni, tako da ugodi tožbenemu zahtevku. Poudarja, da tožba nič ne govori o rezervoarju, marveč o zajemanju vode. Na vodi ni solastnine in izvir je last tožnikov. Leta 1975 je lastnina na vodovodni napeljavi od rezervoarja do hiše tožnikov prenehala, ker ni pravna prednica tožencev nič prispevala k novim cevem. V tej zadevi gre za služnost in ne solastnino. Odškodnina za pridobljeno služnost je bila v soprispevku h gradnji napeljave in rezervoarja. Če bi šlo za solastnino, bi lahko šlo za delitev stvari, vsak sodnik pa bi predlog za to delitev v takšnem primeru zavrnil, ker bi šlo za izigravanje služnostne pravice.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

S pravnomočno odločbo je bilo ugotovljeno dejansko stanje, na katerega so v revizijskem postopku vezani tako stranka kakor tudi sodišče (arg. iz tretjega odstavka 385. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tako je bilo ugotovljeno, da so tožnika in pravna prednika tožencev leta 1959 zgradili rezervoar in vodno napeljavo do hiš obeh družin. S to gradnjo je bil zajet izvir na zemljišču tožnikov. Prispevek obeh strani k sami gradnji je bil enak. Vodo iz tega zajetja sta uporabljali obe kmetiji. Iz teh dejanskih ugotovitev je mogoče sklepati o pravnem razmerju, ki je nastalo. Pozitivnih predpisov, ki bi jih bilo mogoče uporabiti za nastali položaj, v času gradnje ni bilo, zato je potrebno poseči po splošnih načelih civilnega prava. Našteti udeleženci so združili sredstva in delo zato, da bi se oskrbeli z vodo. Šlo je za družbeno pogodbo, ki so jo urejala pravna pravila Občnega državljanskega zakonika (ODZ), zlasti v paragrafih 1175 - 1216. Na podlagi vloženega v skupno korist se po teh pravilih pridobi lastnina oziroma solastnina (paragraf 1181). Nastala stvar je premoženje družbe, družbeniki pa so solastniki (paragraf 1182). Takšno pravno razmerje je tako nastalo ne le na zgrajenih vodovodnih napravah, marveč tudi na zajeti vodi. Naprave so bile zgrajene prav z namenom zajemati vodo iz izvira na svetu tožeče stranke. Ali je sam izvir v lasti tožnikov, kot to trdita v reviziji, ali pa ga je potrebno obravnavati, kar je druga skrajnost, kot lastnino republike, ki jo zakon kar počez razglaša za vse naravne vire (Zakon o varstvu okolja (Uradni list RS, št. 32/93 in 1/96; naravni viri so obnovljive ali neobnovljive naravne prvine, ki so posredno ali neposredno gospodarsko izkoristljive - pojmi, 3.2. točka 5. člena; voda, mineralne surovine ... so lastnina republike - naravni viri prvi odstavek 17. člena) za rešitev obravnavanega spora ni pomembno. Gotovo je, da je šla tožnikoma pred zgrajenim zajetjem najmanj pravica (upo)rabe izvira in to pravico sta vložila v skupnost v smislu prej navedenih pravnih pravil. Dogovor o gradnji vodovodnih naprav je nujno zajel tudi uporabo vodnega izvira. V nasprotnem primeru bi bil dogovor nesmiseln. Kot pravilna se torej pokaže pravna presoja v izpodbijani sodbi, da gre za solastninsko pravico pravdnih strank na zajetju in potemtakem ne za služnost. Solastninska pravica jo namreč izključuje (arg. iz prvega odstavka 49. člena in tretjega odstavka 58. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih).

Sicer pa revidenta sama priznavata pravni prednici tožencev solastnino na vodovodni napeljavi, vendar menita, da je ta prenehala, ker prej ni sodelovala pri obnovi napeljave. Ne zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, ne pravna pravila pred njim niso določala prenehanja (so)lastnine na nepremičnini zaradi dejstva, ker solastnik ni sodeloval pri njenem vzdrževanju. Tožnika bi pač lahko posegla po pravnih sredstvih za ureditev nastalega razmerja, ki so jih nudila pravna pravila o družbeni pogodbi, solastnini in nepravdnem postopku, ne pa da sta kratkomalo štela, da družbeniku oziroma solastniku solastninska pravica ne gre več.

Na revizijski pomislek v zvezi s pomanjkanjem vode za obe gospodarstvi pravdnih strank velja odgovoriti, da tudi ta okoliščina ne pomeni, da je izključena opredelitev razmerja med strankama, kot da gre za solastninsko razmerje. Gotovo je problematično pomanjkanje vode, toda to lahko družbeniki oziroma solastniki rešijo s pravili o družbeni pogodbi in o solastninskih razmerjih, kar pa ni predmet te pravde.

Reviziji po povedanem ni mogoče pritrditi v nobenem stališču. Ker torej ni šlo oziroma ne gre za služnostno pravico tožencev, je pritožbeno sodišče pravilno zavrnilo zahtevka za ugotovitev, da služnost ne obstaja, ali da je kot nepotrebna prenehala. Uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti, je revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta za zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).