Jedro

V individualnem delovnem sporu, v katerem tožnik izpodbija zakonitost sklepa o izrečenem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, ki je pogojno odložen, sodišče odloči o stroških postopka na podlagi 2. odst. 22. člena ZDSS, saj gre tudi v takem primeru za spor o prenehanju delovnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je umik tožbe vzelo na znanje in postopek ustavilo ter odločilo, da tožena stranka nosi stroške postopka sama. Zoper sklep o stroških vlaga tožena stranka pritožbo ter predlaga, da se izpodbijani sklep spremeni tako, da se odmeri toženi stranki stroške postopka skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopnega sklepa dalje do plačila. Po mnenju pritožnika določba 22. člena ZDSS je splošna določba, ki v zadevi itak ni upoštevna, ker ne gre za spor zaradi prenehanja delovnega razmerja, saj tožniku delovno razmerje ni prenehalo, ampak mu je bil izrečen pogojni disciplinski ukrep. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje glede stroškov postopka. Zakon o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Ur.l. RS št. 19/94) v 2. odst. 22. člena določa, da v sporih o prenehanju delovnega razmerja delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. Navedena določba ZDSS je specialni predpis, ki odstopa od splošnega načela priznavanja stroškov postopka po uspehu, ki velja za pravdni postopek in tudi odstopa od ureditve priznavanja stroškov postopka v primeru umika tožbe po 158. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP/99 - Ur.l. RS št. 26/99) v primerih, ko tožnik umakne tožbo v sporih, v katerih izpodbija odločitev delodajalca o njegovem prenehanju delovnega razmerja. V konkretnem primeru je tožnik umaknil tožbo, s katero je zahteval razveljavitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, ki je bil pogojno odložen. Upoštevajoč 2. odst. 22. člena ZDSS je prvostopenjsko sodišče povsem pravilno odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka. Pravno neupoštevna je pritožbena navedba, da v konkretnem primeru ni mogoče izhajati iz 2. odst. 22. člena ZDSS, ker tožniku sploh ni prenehalo delovno razmerje, saj mu je bil izrečeni disciplinski ukrep pogojno odložen. Citirana določba vsebuje posebno pravilo o dopustnem odstopanju sodišča od odločanja o stroških postopka po načelu uspeha v individualnih delovnih sporih o prenehanju delovnega razmerja. Navedena zakonska dikcija ima v mislih vse spore, v katerih delavec izpodbija delodajalčeve odločitve o prenehanju delovnega razmerja, torej vse tiste odločitve, s katerimi delodajalec poseže v delovnopravni status delavca tako, da takoj izgubi zaposlitev ali pa, da mu grozi izguba zaposlitve. Izpodbijanje zakonitosti disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja, pa čeprav disciplinski organi njegovo izvršitev pogojno odložijo, po zaključku pritožbenega sodišča spada med take individualnem delovne spore, v katerih delodajalec trpi sam svoje stroške postopka, ne glede na izid postopka. V disciplinskem postopku je delavcu izrečen najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Izvršitev disciplinskega ukrepa pa se lahko odloži pogojno le v primeru pozitivne prognoze, kar pomeni, da se lahko utemeljeno pričakuje, da delavec v prihodnje ne bo več kršil delovne obveznosti. Preizkusna doba je določena največ eno leto, kar pomeni, da se disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja ne more izvršiti, če delavec v preizkusni dobi ni storil nove hujše kršitve delovne obveznosti. Trajanje preizkusne dobe je odvisna od značaja in teže kršitve in od osebnosti delavca (1. odst. 90. člena Zakona o delovnih razmerjih - ZDR, Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Tudi pri pogojno odloženi izvršitvi disciplinskega ukrepa delavcu preti nevarnost izgube zaposlitve, saj se po 2. odst. 90. člena citiranega zakona pogojno odložena izvršitev disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja lahko prekliče, če delavec v preizkusni dobi stori novo hujšo kršitev delovne obveznosti. Ker je pri pogojno odloženem disciplinskem ukrepu prenehanja delovnega razmerja, zaradi zagroženega preklica možna posledična izguba zaposlitve, ima delavec še kako velik pravni interes, da vloži tožbo, s katero izpodbija zakonitost pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa, če meni, da mu je bil tak ukrep nezakonito izrečen, čeprav le pogojno odložen. Zato ni utemeljena pritožbena navedba, da v sporu, kjer delavec izpodbija zakonitost pogojno izrečenega disciplinskega ukrepa, sodišče ni dolžno upoštevati 2. odst. 22. člena ZDSS zgolj iz razloga, ker do prenehanja delovnega razmerja ni prišlo. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (odločitev o stroških postopka).