Jedro

Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami, ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1857/98-6 z dne 24.11.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 19.11.1998. Z navedeno odločbo, izdano v revizijskem postopku, je tožena stranka po uradni dolžnosti odpravila odločbo Upravne enote K. z dne 24.10.1997, in odločila, da se tožnici status in pravice žrtve vojnega nasilja ne priznajo. Z odločbo prvostopnega upravnega organa je bil tožnici priznan status žrtve vojnega nasilja - begunke za čas od 15.10.1941 do 3.11.1944 in pravice, izvirajoče iz tega statusa.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na določbo 1. člena in 2. člena Zakona o žrtvah vojnega nasilja (Uradni list Republike Slovenije, št. 63/95, 8/96, 44/96, v nadaljevanju ZZVN). Po oceni sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in ima podlago tako v ugotovljenem dejanskem stanju kot v materialnem predpisu. Obdobje, za katerega se osebi prizna status žrtve vojnega nasilja, mora biti povezano z obdobjem, ko je bila oseba izpostavljena nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev oziroma ji je dejansko grozilo vojno nasilje ali prisilna izselitev, pred katerim je pobegnila. Ugotavlja, da v upravnem spisu ni podatkov, ki bi kazali na to, da je tožničini družini dejansko grozil takšen prisilni ukrep okupatorja. Tožničina družina ni evidentirana v poročilih o beguncih in kartotekah odseljencev, niti v popisnih listih o zaplembi posesti. V upravnem spisu tudi ni podatkov o tem, da bi družinskim članom grozili ukrepi okupatorja zaradi sodelovanja tožničinega očeta v NOV, saj se je družina vrnila na svoj dom še v času okupacije (dne 3.11.1944). Po mnenju sodišča je sicer nesporno, da je tožnica z materjo (oče je ostal doma in tudi ni bil izseljen) in ostalimi brati in sestrami odšla od doma (iz nemškega izselitvenega območja) in se naselila pri sorodnikih v K. pri K. (na italijanskem okupacijskem območju). Ne more pa slediti tožbenim navedbam, da bi bila v primeru, da ne bi odšla od doma, družina prisilno izgnana oziroma bi se nad njo izvajala nasilna dejanja, ki jih predvideva ZZVN za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja. Upoštevati je treba, da že celotno obdobje druge svetovne vojne samo po sebi predstavlja obdobje nasilja in strahu. Vendar pa ni namen ZZVN, da vse osebe, ki so preživele obdobje druge svetovne vojne, pridobijo status žrtve vojnega nasilja. Za izpolnjevanje pogojev iz 1. in 2. člena ZZVN je potrebno v vsakem primeru posebej ugotoviti izpostavljenost nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov, ki morajo biti dejansko podani, kar pa v tem primeru ni izkazano.

Tožnica v pritožbi zoper izpodbijano sodbo uveljavlja razloge bistevene kršitve določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe materialnega prava. Smiselno ponovi tožbene navedbe, da je družini B., tudi zaradi sodelovanja očeta A.B. v NOV, grozila mnogo hujša sankcija nasilja, kot ostalim prebivalcem na izseljeniškem območju. Zaradi sodelovanja tožničinega očeta v NOV je bila družina prisiljena bežati, saj ji je grozilo celo iztrebljenje ne samo izselitev. Kot družinski član udeleženca NOV je morala bežati in je kot otrok prenašala gorje vojnega nasilja.

Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita. Obrazložitev, v kateri je zavrnilo tožbene ugovore in razlogi, ki jih je navedlo, so v skladu z vsebino odločbe tožene stranke, izvedenimi dokazi in v skladu z ostalimi podatki in listinami v upravnih spisih, ter imajo podlago v določbah ZZVN.

Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo za svojo odločitev, in jih ne navaja ponovno.

V času odločanja tožene stranke je ZZVN kot žrtve vojnega nasilja opredelil državljane Republike Slovenije, ki so bili v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljeni nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Med žrtve vojnega nasilja zakon šteje tudi osebe, ki so morale zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov pobegniti pred vojnim nasiljem (begunec). Begunec je po določbi 2. odstavka 2. člena ZZVN tudi oseba, ki je pobegnila pred prisilno izselitvijo. Za priznanje statusa begunca mora biti izkazano konkretno in neposredno vojno nasilje, pred katerim je oseba pobegnila. Splošne okoliščine vojne, s posledicami (taborišča, internacije, prisilno delo, izgoni), ki osebe niso neposredno ogrožale, še ne morejo biti podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja.

V obravnavanem primeru, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v upravnih spisih, tožnica ni izkazala in dokazala, da ji je neposredno grozil prisilni ukrep ali nasilno dejanje okupatorja iz razlogov po 2. členu ZZVN in da je pred takšnim prisilnim ukrepom pobegnila.

Zgolj navedba, da je tožničin oče sodeloval v NOV in je bila zato družina prisiljena bežati, ker ji je grozila izselitev in celo iztrebljenje, tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne more vplivati na drugačno uporabo materialnega predpisa. Zato tožnica s takšnim pritožbenim ugovorom (ki je po vsebini enak tožbenemu ugovoru), ne more uspeti. Pritožbeno sodišče ga zavrača in se pri tem sklicuje na razloge, navedene v izpodbijani sodbi.

Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/2000) in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.