Jedro

Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče izvršilni postopek ustaviti, ker izvršilnega sklepa ni bilo mogoče izdati na podlagi predložene listine - kontnega izpiska. Po določilu 2. odst. 21. člena ZIP je verodostojna listina tudi izpisek iz overjenih poslovnih knjig. To pa je prav kontni izpisek.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da sklep o izvršbi z dne 25.10.1996 ostane v veljavi v 1. in 3. točki izreka in s tem ugodilo tožbenemu zahtevku na plačilo zneska 175.566,67 SIT s pripadki.

Tožena stranka je vložila pritožbo, v kateri uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 353. čl. ZPP, s predlogom, da pritožbeno sodišče izvršilni postopek ustavi, podrejeno pa vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi, pa tudi tisti ne, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti skladno z določilom 2. odst. 365. čl. ZPP/77. Zmotno je stališče pritožnika, da bi moralo sodišče izvršilni postopek ustaviti, ker izvršilnega sklepa ni bilo mogoče izdati na podlagi predložene listine - kontnega izpiska. Po določilu 2. odst. 21. člena ZIZ je verodostojna listina tudi izpisek iz overjenih poslovnih knjig. To pa je prav kontni izpisek. Četudi bi držala trditev pritožnika, pa se je zadeva vodila kot pravdni postopek tako, da je imela tožena stranka vse možnosti navajati dejstva in predlagati dokaze. Tako sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb po ZIP in ZPP. Sodišče prve stopnje je na podlagi listin, ki jih je predložila tožeča stranka, tožena pa niti ni podala pravno relevantnih dejstev in ni predložila ustreznih dokazov, odločilo po pravilu o dokaznem bremenu. Tožeča stranka je predložila izpisek iz konta, sedem računov, sporočilo o bremenitvi in izračune zakonitih zamudnih obresti, tožena stranka pa je le ugovarjala, da izračun ni jasen in da je višina neverjetna ter da listina ni verodostojna. Vse te njene trditve pa so dejansko pavšalne in niso mogle izpodbiti zatrjevanih dejstev in dokazov, ki jih je predložila tožeča stranka. Šele v pritožbi pojasnjuje dejansko stanje v zvezi s plačilom zneska 414.109,40 SIT, bolj konkretno navaja dejansko stanje v zvezi z računi in obračuni obresti, vendar bi vse te trditve morala zatrjevati pred sodiščem prve stopnje, saj bi ji sodišče druge stopnje upoštevalo lahko le ob predpostavki določeni v 496.a členu ZPP, po katerem lahko v gospodarskih sporih v pritožbi navedejo nova dejstva in prilagajo novi dokazi le, če pritožnik izkaže za verjetno, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oz.

predložiti do konca glavne obravnave. V pritožbi prilaga tudi dokaze označene z B1 do B3 in sicer pogodbi in račun, vendar gre za nove dokaze, ki v pritožbenem postopku niso dopustni. Tudi njena trditev, da po ugotovitvah tožene stranke v obrestnem obračunu ne ustrezajo niti stopnje niti način izračuna obresti, je splošna in pavšalna, saj lahko sodišče upošteva le konkretne trditve in če je tožena stranka ugotovila nepravilnosti v obračunih, bi jih morala zatrjevati in dokazovati v postopku na prvi stopnji skladno z 219. čl. ZPP.

Neutemeljeno pritožbo je bilo potrebno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje po 368. čl. ZPP.