Jedro

Kršitev določb 2. odstavka 8. člena ZKP ni našteta v 1. odstavku 371. člena ZKP med bistvenimi kršitvami in zato ne spada med takšne kršitve po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak bi bila lahko zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo le v okviru 3. točke 1. odstavka istega člena, torej pod pogojem, da je opustitev pouka vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. H.B. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepoma, navedenima v uvodu te sodbe, je bil pravnomočno zavrnjen predlog zagovornika obd. H.B. z dne..., da se "opravljena preiskovalna dejanja razveljavijo", smiselno pa, da se izločijo zapisniki o zaslišanju obdolženca ter prič, pri katerih je bil obdolženec navzoč in se mu omogoči zagovor v njegovem, albanskem jeziku.

Zagovornik v zahtevi uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, vendar pa ne pove katerih. Tako kot v zavrnjenem predlogu in v pritožbi zoper sklep preiskovalne sodnice, s katerim je predlog zavrnila, navaja, da je bil obdolženec priveden k preiskovalnemu sodniku zaradi suma v uvodu te sodbe naštetih kaznivih dejanj, preiskovalni sodnik ga je poučil v skladu s 4. členom Zakona o kazenskem postopku (ZKP), nato pa zaslišal in odredil pripor. Poleg tega je obdolženec v preiskavi sodeloval tudi pri zaslišanjih nekaterih prič. Toda obdolženec, ki je sicer državljan Republike Slovenije, je po narodnosti Albanec in albanščina je njegov oziroma materin jezik. Slovenščine ne zna tako dobro, da bi razumel vse, kar mu je bilo povedano ali zapisano. Njegove vloge v slovenščini so, razen ene, pisali drugi. Določbe ZKP so bile prekršene, ker obdolženec ne razume slovenščine, v kateri teče postopek in ker ni bil opozorjen, da sme v postopku uporabljati albanščino kot svoj jezik. Preiskovalna dejanja so nezakonita in jih je treba ponoviti zato, da bo obdolženec lahko uporabljal svoj jezik. Določnega predloga glede izpodbijanih sklepov zahteva ne daje.

Vrhovna državna tožilka Z.C. je mnenja, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Smiselno se v njej zatrjuje kršitev 2. odstavka 8. člena ZKP, ker obdolženec pri svojem zaslišanju in pri zaslišanju prič, pri katerih je bil navzoč, ni bil poučen o pravici, da lahko uporablja albanščino kot svoj jezik in o pravici do prevajanja. Tudi vrhovno sodišče ugotavlja, da obdolženec ni bil izrečno poučen o pravicah iz 8. člena ZKP, namreč, da v postopku ne glede na državljanstvo ali narodnost uporablja pri sodnih dejanjih svoj jezik, da sodni tolmač ustno prevaja, kar obdolženec in drugi govorijo ter prevede pisno dokazno gradivo. Jezik udeleženca v postopku je praviloma materni jezik ali jezik naroda ali uradni jezik države, katerima pripada, ni pa to nujno. Jezik (ali jeziki) udeleženca je tisti, ki ga je dejansko uporabljal v vsakdanjem sporazumevanju v bivalnem, delovnem in družbenem okolju. Starši obdolženca so Albanci, rojen je bil, odraščal je in živel je na K, zato mu ni mogoče odreči utemeljenosti njegove izbire, da je njegov jezik v smislu 8. člena ZKP albanščina, da jo resnično bolje obvlada kot slovenščino, čeprav se lahko sporazumeva tudi v tem jeziku. Preiskovalni sodnik bi zato moral poučiti obdolženca tudi v skladu z 2. odstavkom 8. člena ZKP in ker tega ni storil, ima zahteva za varstvo zakonitosti prav, da je bila prekršena ta določba zakona.

Toda kršitev določb 2. odstavka 8. člena ZKP ni našteta v 1. odstavku 371. člena ZKP med bistvenimi kršitvami in zato ne spada med takšne kršitve po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP, ampak bi bila lahko zakonska podlaga za vloženo izredno pravno sredstvo le v okviru 3. točke 1. odstavka istega člena, torej pod pogojem, da je opustitev pouka vplivala na zakonitost izpodbijanih sklepov. Sklepa bi bila nezakonita, če bi bila zaradi opustitve pouka dejansko onemogočena obramba obdolženca, ker ne bi razumel, česa je obdolžen, kaj je podlaga za obdolžitve, kakšne pravice do formalne in materialne obrambe ima v postopku, kaj se ga sprašuje in kaj izpovedujejo priče. Toda iz zapisnikov o zaslišanju obdolženca in prič je vidno, da je obdolženec vse razumel, zagovarjal se je povsem razumljivo glede na obdolžitve v ovadbi in v prilogah ter glede na izpovedbe prič. Oba izpodbijana sklepa sta zato pravilno ugotovila, da je ustno sporazumevanje med obdolžencem in drugimi udeleženci v postopku teklo v slovenščini neovirano. To je bilo mogoče, ker obdolženec že približno petindvajset let pretežno živi v Sloveniji in je tudi pridobil slovensko državljanstvo. V delu, ko se v zahtevi smiselno zatrjuje, da obdolžencu, ki je v priporu, zaradi opustitve pouka ni bilo omogočeno pisno komuniciranje s sodiščem v albanščini, pa je treba opozoriti, da imajo po določbi 3. odstavka 7. člena ZKP pravico, da pišejo vloge v svojem jeziku le priprti tujci, to pa so po 1. odstavku 1. člena zakona o tujcih (Uradni list RS št. 1/91) osebe, ki niso državljani Republike Slovenije.

Opustitev pouka obdolžencu po 2. odstavku 8. člena ZKP zato ni vplivala na pravice in možnosti ustnega in pisnega komuniciranja obdolženca v postopku in s tem na njegovo obrambo. Tega zahteva za varstvo zakonitosti niti izrečno ne trdi, ampak navaja, da je "odprto vprašanje, ali razume slovenski jezik v takem obsegu, da je možna njegova ustrezna obramba".

Glede na povedano po mnenju vrhovnega sodišča izpodbijana sklepa nista nezakonito zavrnila smiselni predlog zagovornika za izločitev zapisnikov o zaslišanju obdolženca in prič na podlagi 83. člena ZKP, zato zahteva za varstvo zakonitosti zoper ta sklepa ni utemeljena.