Jedro

Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru pojasnjuje zgolj to, da vrednostni razlog za dovolitev revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, ker je bilo revidentki s prvostopenjsko odmerno odločbo, ob upoštevanju odločbe drugostopenjskega davčnega organa, odmerjeno 18.566,73 EUR davka, kar je manj od mejnega zneska 20.000 EU za dovolitev revizije po navedeni določbi, znesek odmerjenih obresti pa se pri določitvi vrednosti spora ne upošteva.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. S pravnomočno sodbo, navedeno v uvodu tega sklepa, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper delno odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada Velenje, št. DT 0610-154/2009,13-1603-039 z dne 23. 6. 2010. S to je navedeni davčni organ, potem ko je predhodno 16. 6. 2010 izdal sklep o obnovi postopka davčnega inšpekcijskega nadzora pravilnost in pravočasnosti plačevanja davka na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) za obdobje december 2006, v I. točki izreka odpravil točko I/5 predhodne odmerne odločbe (s katero je revidentki naložil v plačilo DDV) in v II. točki izreka določil, da se revidentki dodatno odmeri DDV za obdobje december 2006 v znesku 56.117,22 EUR in pripadajoče obresti. Ministrstvo za finance je z odločbo, št. DT 499-16-237/2010-3 z dne 26. 6. 2013 revidentkino pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo zavrnilo (3. točka izreka drugostopenjske odločbe), vendar je ob tem odpravilo sklep o obnovi postopka z dne 16. 6. 2010 (1. točka izreka drugostopenjske odločbe) in odločilo, da se črta I. točka izreka prvostopenjske odločbe z dne 23. 6. 2010, II. točka izreka pa spremeni tako, da se revidentki za obdobje december 2006 dodatno odmeri DDV v višini 18.566,73 EUR in pripadajoče obresti (2. točka izreka drugostopenjske odločbe).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Glede dovoljenosti revizije se sklicuje zgolj na razlog iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 in navaja, da je vrednost spornega predmeta v predmetni zadevi 60.193,93 EUR kot znaša seštevek odmerjenega davka in pripadajočih obresti). Uveljavlja revizijska razloga bistvene kršitev določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena ZUS-1 in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in vrne zadevo prvostopenjskemu davčnemu organ v ponovni postopek, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje prvostopenjskemu sodišču. Priglaša revizijske stroške.

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Vrhovno sodišče v obravnavnem primeru pojasnjuje zgolj to, da vrednostni razlog za dovolite revizije iz 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen, ker je bilo revidentki s prvostopenjsko odmerno odločbo, ob upoštevanju odločbe drugostopenjskega davčnega organa, odmerjeno 18.566,73 EUR davka, kar je manj od mejnega zneska 20.000 EU za dovolitev revizije po navedeni določbi, znesek odmerjenih obresti pa se pri določitvi vrednosti spora ne upošteva.

6. Vrhovno sodišče je revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 7. Izrek o stroških temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavke 154. člena Zakona o pravdnemu postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.