Jedro

Tožnica je v postopku delno uspela, saj ji je bila na podlagi sklenjene pravnomočne sodne poravnave izplačana vsota denarnih sredstev na njen bančni račun. Država je tožnici z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je v zadevnem postopku uspela, zato zakon za tak primer določa subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka. Tožnica pa se je na navedeni sodni poravnavi zavezala, da bo sama nosila svoje stroške postopka in se s tem odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka ter s tem preprečila nastop subrogacije terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države. To pa pomeni, da je tožnica sama postala glavna zavezanka napram državi za obveznost vračila stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, in sicer do celotne višine izplačanih stroškov.

Izrek

Tožba se zavrne.

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka na podlagi 48. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP, Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08) odločila, da je tožnica dolžna povrniti sredstva, ki so bila izplačana iz naslova brezplačne pravne pomoči na podlagi odločbe Bpp 1560/2005 z dne 12. 10. 2005 v višini 1.624,94 EUR, in sicer v 15 dneh od prejema tega sklepa, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka paricijskega roka do plačila (točka 1); z izrekom pod točko 2 pa je še odločila, da je potrebno navedeni znesek nakazati na transakcijski račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, ki ga navaja v nadaljevanju. V obrazložitvi ugotavlja, da je bila z odločbo tožene stranke št. Bpp 1560/2005 z dne 12. 10. 2005 tožnici dodeljena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku zaradi izstavitve ZK listine pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II P 1019/2005, za izvajanje katere je bila določena odvetnica A.A. Izvajalki brezplačne pravne pomoči je bilo izplačanih 1.624,94 EUR s sklepom o stroških št. Bpp 1560/2005 z dne 20. 11. 2006 za zastopanje tožnice kot upravičenke v postopku opr. št. II P 1019/2005, za katerega je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč in je bil pravnomočno končan dne 29. 5. 2006 s sodno poravnavo, sklenjeno med tožnico in B.B. na podlagi katere je imenovani dolžan plačati tožnici C.C. znesek v višini 20.000.000,00 SIT (83.358,53 EUR) na njen bančni račun pri banki E. Tožnica je navedeni znesek prejela dne 16. 6. 2006, kar je razvidno iz naloga za prenos, ki ga je izvedla banka D. d.d. Na podlagi 48. člena ZBPP je upravičenec, če je delno ali v celoti uspel v postopku in mu je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča prisojeno premoženje oziroma dohodki, razen premoženja iz 47. člena tega zakona, dolžan povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu s 46. členom tega zakona. Upravičenec do brezplačne pravne pomoči ni dolžan povrniti stroškov postopka, če je dobil preživnino ali odškodnino za izgubljeno preživljanje zaradi smrti tistega, ki je dolžan dajati preživljanje, v nobenem primeru pa se od upravičenca ne sme terjati več, kot je v postopku dejansko dobil. S tem ko upravičenec do brezplačne pravne pomoči plača znesek, ki ga državi dolguje nasprotna stranka, preide nanj terjatev, ki jo je imela država do nasprotne stranke. Tožena stranka glede na navedeno v svoji obrazložitvi zaključuje, da je navedeni znesek v višini 1.624,94 EUR potrebno nakazati na transakcijski račun tožene stranke v danem roku, v nasprotnem primeru pa v skladu s 5. odstavkom 43. člena ZBPP navedeni znesek izterja pristojni davčni organ po določbah zakona, ki ureja prisilno izterjavo davkov, pri čemer je sklep pristojnega organa za BPP izvršilni naslov.

Tožnica v tožbi uveljavlja tožbeni ugovor zastaranja terjatve tožene stranke ob sklicevanju na 346. člen Obligacijskega zakonika, po katerem terjatve zastarajo v petih letih, če ni z zakonom določen za zastaranje drugačen rok. Ker ZBPP nima specialnejše določbe glede zastaranja po mnenju tožnice pride v konkretnem primeru v poštev petletni zastaralni rok glede na to, da je bila tožnici z odločbo tožene stranke z dne 12. 10. 2005 dodeljena brezplačna pravna pomoč v postopku opr. št. II P 1019/2005, ki je bil pravnomočno končan s sodno poravnavo opr. št. II P 1019/2005 z dne 29. 5. 2006, na podlagi katere je tožnica dne 16. 6. 2006 prejela znesek 83.358,53 EUR, kar pravilno ugotavlja tožena stranka v izpodbijanem sklepu in to dejstvo med strankama ni sporno. Vendar po mnenju tožnice na podlagi 1. odstavka 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je imel upnik pravico terjati izpolnitev, torej od 16. 6. 2006, zastaranje pa nastopi, ko izteče zadnji dan z zakonom določenega roka v smislu 337. člena OZ, kar pomeni pet let od dne, ko bi tožena stranka lahko zahtevala vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova brezplačne pravne pomoči, to je dne 17. 6. 2011. Tudi v primeru, da se petletni zastaralni rok šteje od dneva izplačila sredstev za opravljene storitve brezplačne pravne pomoči na račun izvajalke le-te, ki so ji bila navedena sredstva nakazana 19. 3. 2007, je že potekla doba, ki je potrebna za zastaranje, in sicer dne 20. 3. 2012, to je pet let od dneva, ko bi tožena stranka lahko zahtevala povračilo izplačanih sredstev. Tožnica meni, da je na podlagi podanega ugovora zastaranja potrebno izpodbijani sklep tožene stranke odpraviti.

Hkrati s tožbo v skladu z 2. odstavkom 32. člena ZUS-1 vlaga zahtevo za izdajo začasne odredbe, da se izvršitev izpodbijanega akta odloži do izdaje pravnomočne odločbe. Tožnica namreč meni, da bi se z izvršitvijo izpodbijanega sklepa njej prizadela težko popravljiva škoda, medtem ko v skladu z načelom sorazmernosti korist nasprotne stranke ne bo prizadeta, saj gre za majhen znesek za državo in velik znesek za tožečo stranko. Dodatno še navaja, da je zahtevek tožeče stranke v celoti izkazan in utemeljen, saj je sama terjatev tožene stranke zastarana, zato bi v primeru takojšnje izvršitve izpodbijanega akta tožeča stranka morala zahtevati vrnitev izplačanih sredstev, kar pa je zanjo časovno in stroškovno neugodno. Sodišču iz navedenih razlogov predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter zadevo vrne toženi stranki v ponovno presojo ter ji hkrati naloži povrnitev stroškov tega postopka v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Istočasno predlaga izdajo začasne odredbe, da se do izdaje pravnomočne odločbe zadrži izvršitev izpodbijanega sklepa.

Tožena stranka posebnega odgovora na tožbo in začasno odredbo ni vložila, pač pa je sodišču dne 30. 8. 2012 predložila predmetne upravne spise.

K točki 1: Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnici odobrena brezplačna pravna pomoč za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem prve stopnje v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani opr. št. II P 1019/2005 in za njeno izvajanje določena uvodoma imenovana odvetnica z odločbo št. Bpp 1560/2005 z dne 12. 10. 2005, ki so ji bila izplačana iz naslova storitev brezplačne pravne pomoči sredstva v višini 1.624,94 EUR, zadevni postopek pa je bil pravnomočno končan s sklenjeno sodno poravnavo Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. II P 1019/2005 z dne 29. 5. 2006, na podlagi katere je tožnica dne 16. 6. 2006 prejela znesek 83.458,53 EUR, kar izrecno potrjuje v tožbi kot nesporno dejstvo. Za tožnico pa je sporno ali mora prejeto brezplačno pravno pomoč vrniti, pri čemer ni sporno, da so bila izvajalki brezplačne pravne pomoči s sklepom tožene stranke št. Bpp 1560/2005 z dne 20. 11. 2006 odmerjena denarna sredstva v navedenem znesku (1.624,94 EUR) ter na račun izvajalke brezplačne pravne pomoči nakazana dne 19. 3. 2007. Po določbi 1. odstavka 36. člena ZBPP se nujna brezplačna pravna pomoč, za kar je tožnica zaprosila s svojo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči z dne 7. 10. 2005, ki ji je priložila odločbo CSD Ljubljana-Šiška št. 020-60-552-590/97-17 z dne 26. 5. 2005, dodeli ne glede na določbe ZBPP o pogojih in postopku za odobritev brezplačne pravne pomoči v primeru, če bi zaradi odločanja o prošnji za brezplačno pravno pomoč ali zaradi postopka za sestavo in vložitev prošnje prosilec zamudil rok za kakšno pravno dejanje in bi zaradi tega izgubil pravico opraviti to dejanje. Po določbi 2. odstavka 12. člena ZBPP se v primeru, če prosilec na podlagi odločbe pristojnega organa prejema denarno socialno pomoč pomoč po določbah zakona, ki ureja socialno-varstvene dajatve (izredna brezplačna pravna pomoč), finančni položaj prosilca v postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči ne ugotavlja. Po določbi 1. odstavka 48. člena ZBPP, na katerega se je pri svoji odločitvi oprla tožena stranka, mora upravičenec do brezplačne pravne pomoči, ki je delno ali v celoti uspel v postopku in je na podlagi pravnomočne odločbe sodišča ali na podlagi izvensodne ali sodne poravnave pridobil premoženje oziroma dohodke, povrniti Republiki Sloveniji razliko med stroški, ki so bili dejansko plačani iz naslova brezplačne pravne pomoči in zneskom, ki ga je povrnila nasprotna stranka iz naslova stroškov postopka oziroma tistim zneskom, ki ga je Republika Slovenija izterjala od nasprotne stranke v skladu z določbo 46. člena ZBPP. Glede na navedeno zakonsko določbo je po presoji sodišča odločitev tožene stranke pravilna. Tožena stranka je pravilno ugotovila, da je tožnica v postopku delno uspela, saj ji je bila na podlagi sklenjene pravnomočne sodne poravnave izplačana vsota denarnih sredstev v višini 20.000.000,00 SIT oziroma 83.458,53 EUR na njen bančni račun pri banki E., navedeni znesek pa je tožnica prejela dne 16. 6. 2006, kar je tožena stranka ugotovila na podlagi vpogleda naloga za prenos, ki ga je izvedla banka D. d.d., tožnica pa navedeno dejstvo v tožbi izrecno potrjuje. Na podlagi pravilne ugotovitve o tem, da je tožnica v zadevnem postopku delno uspela, je tožena stranka pravilno ugotovila tudi, da je tožnica Republiki Sloveniji dolžna vrniti stroške, ki so bili dejansko izplačani iz naslova prejete brezplačne pravne pomoči izvajalki le-te odvetnici A.A. iz Ljubljane na podlagi sklepa o stroških št. Bpp 1560/2005 z dne 20. 11. 2006 v višini 1.624,94 EUR. Država je tako tožnici z brezplačno pravno pomočjo omogočila, da je v zadevnem postopku (pretežnem delu) uspela, zato zakon za tak primer določa subrogacijo terjatve iz naslova stroškov postopka. Tožnica pa se je, kot izhaja iz podatkov v listinah predloženega upravnega spisa, na navedeni sodni poravnavi opr. št. II P 1019/2005 z dne 29. 5. 2006 zavezala, da bo sama nosila svoje stroške postopka in se s tem odpovedala zahtevku za povrnitev stroškov postopka ter s tem preprečila nastop subrogacije terjatve iz naslova stroškov postopka v korist države. To pa tudi po presoji sodišča pomeni, da je tožnica sama postala glavna zavezanka napram državi za obveznost vračila stroškov, izplačanih za brezplačno pravno pomoč, in sicer do celotne višine izplačanih stroškov.

Glede na navedeno ugotovitev o tožničini odgovornosti za vračilo sredstev iz naslova brezplačne pravne pomoči sodišče zavrača tožbeni ugovor domnevnega zastaranja terjatve, ki ga tožnica utemeljuje s sklicevanjem na 346. člen OZ, ker naj bi že potekel petletni zastaralni rok, saj v konkretnem primeru v pravnem razmerju med tožečo in toženo stranko, kar se tiče uvodoma navedene izpodbijane odločbe ne gre za obligacijsko razmerje v smislu 1. odstavka 1. člena in 3. člena Obligacijskega zakonika, pač pa je izpodbijana odločba izdana v okviru upravno-pravnih pooblastil in pristojnosti, ki jih je toženi stranki podelil zakonodajalec z določili Zakona o brezplačni pravni pomoči (člen 37 in 31), torej ne gre za razmerja, ki bi jih prosto urejali udeleženci tovrstnih postopkov, temveč jus cogens. o čemer se je večkrat že izreklo tudi Vrhovno sodišče RS, med drugim v sodbi X Ips 141/2007 in I Up 1090/2004. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo tožeče stranke na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.

K točki 2: Sodišče je zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo iz naslednjih razlogov: Na podlagi 2. odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Čeprav je tožba v upravnem sporu praviloma nesuspenzivno pravno sredstvo zoper dokončne upravne akte, ki so po določilih 2., 4. in 5. člena ZUS-1 dopusten predmet presoje sodišča v upravnem sporu, ker sodišče po določilu drugega odstavka oziroma tretjega odstavka 32. člena ZUS-1 lahko odloži izvršitev izpodbijanega upravnega akta do izdaje pravnomočne odločbe. Sodišče pa je o tožbi odločilo s sodbo v 1. točki izreka in sodba postane pravnomočna z vročitvijo stranki, zato niso (več) izkazani formalni pogoji (procesne predpostavke) za izdajo predlagane začasne odredbe. Zato je sodišče v 2. točki izreka zavrglo zahtevo za izdajo začasne odredbe po določbi drugega odstavka 34. člena ZUS-1. K točki 3: Odločitev o stroških temelji na določilu četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka v primeru, kot je obravnavani, če sodišče tožbo zavrne, kot tudi, če jo zavrže ali se postopek ustavi.