Jedro

Po mnenju sodišča druge stopnje je zapustnica z omenjenimi izrazi dovolj določno označila nepremičnine, namenjene tožnici, sicer pa tudi ni mogoče pričakovati, da se bo zapustnica pri označevanju nepremičnin izražala s parcelnimi številkami, niti to ni pogoj za veljavnost oporočnih določb. Parcelne številke so praviloma zelo pomembne za pravni promet in predvsem vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa niso edini identifikacijski znak za nepremičnine, saj jih ljudje v pogovornem jeziku pogosteje označijo z drugimi opisnimi znaki.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v I. in IV. točki izreka.

Stranki sami krijeta stroške postopka s pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom pod točko I ugotovilo, da obsega lastnoročna oporoka z dne 18. 2. 2002 (v kateri je oporočiteljica zapisala, da naj tožnica - hči dobi hišo, brajde in gozd) naslednje nepremično premoženje, namenjeno tožnici, in sicer; - parc. št. 23/2.S, stanovanjska stavba v izmeri 144 m², k. o. A.B., v obsegu polovičnega solastninskega deleža zapustnice na tej nepremičnin in parc. št. 23/3.S, stanovanjska stavba v izmeri 132 m², k. o. A.B. (na obeh parc. št. stoji ena večstanovanjska hiša); - parc. št. 43/4, pašnik v izmeri 626 m² in parc. št. 43/5, sadovnjak v izmeri 773 m², oboje k. o. A.B. (po ugotovitvah sodišča prve stopnje so na teh nepremičninah bile nasajene brajde); - parc. št. 327/7, gozd v izmeri 9115 m², k. o. C. V presežnem delu glede polovičnega deleža na parc. št. 23/2.S, k. o. A.B. (do tega deleža je namreč že solastnica tožnica), vzhodnega dela parc. št. 44/1. k. o. A.B. v izmeri 109 m² in vtoževane nerazdelne povrnitve pravdnih stroškov nasproti toženki je tožbeni zahtevek zavrnilo (II. točka izreka). Pod točko III je odločilo o ustavitvi postopka glede nepremičnine s parc. št. 327/36, k. o. C., gozd v izmeri 62 m² (umik, ker ne gre za premoženje zapustnice) in glede dela nepremičnine s parc. št. 44/1, k. o. A.B., kateri brez vzhodnega dela (109 m²), obsega 96 m². Prav tako je še odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti njene pravdne stroške v znesku 3.904,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pritožuje toženec (zapustničin sin). Sodišče prve stopnje je namreč z izrekom sodbe oporoki dalo vsebino, ki je besedilo oporoke sicer nima ter s tem napačno uporabilo drugi odstavek 84. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), saj bi v dvomu moralo presojati v korist zakonitega dediča. Oporočiteljica namreč v oporoki ni določno označila parcelnih številk ali pozicije, na kateri se nahajajo hiša, gozd in brajde, sodišče prve stopnje pa je dopolnilo oporoko tako, da je temu pripisalo zemljiškoknjižne podatke in ocenilo, za kateri del nepremičnine gre. Kot pomoč pri razumevanju oporoke je uporabilo pojasnila Slovarja slovenskega knjižnega jezika (v nadaljevanju SSKJ), čeprav ni mogoče sprejeti stališča, da se je oporočiteljica pri sestavljanju oporoke nameravala sklicevati na njegovo vsebino. Glede parc. št. 23/2.S in 23/3.S, kjer stoji hiša, je toženec že pojasnil, da je oporočiteljica imela v mislih, da tožnica dobi preostanek polovice hiše, ki stoji na parc. št. 23/2.S, kar dejansko predstavlja ¼ hiše. Predmetna hiša je namreč v preteklosti bila v funkciji stanovanjske hiše (½), kjer je stanovala družina F. in poslovnih prostorov, ki so se uporabljali kot mesnica in pozneje gostinski lokal. Zato ima nepremičnina dve parcelni številki, pokojnica pa je tožnici namenila le drugo polovico hiše. Prav tako ni mogoče opredeliti, katere brajde je imela zapustnica v mislih, saj te niso bile zasajene po celotnih nepremičninah parc. št. 43/4 in 43/5, obe k. o. A.B., z brajdami so bile porasle le 50%, pa tudi izvedenec ni uspel ugotoviti, kateri del so predstavljale brajde. Enako velja za gozd pod parc. št. 327/7, saj v naravi kar 17% površine predstavlja pozidano zemljišče oz. asfaltirano cesto. Upravičen dvom o obsegu zapuščine izvira tudi iz oporoke same, saj je zapustnica zelo natančno opisala ostalo zapuščino, ki se nanaša na hlev, pritikline in zlatnino. Več kot očitno je, da besedilo oporoke ni tako jasno, da bi bilo mogoče spoznati zapustničin namen. Napačno je sodišče v celoti stroške prisodilo tožnici, saj ne drži, da je toženec uspel le s sorazmerno majhnim delom zahtevka. Predlaga, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, tožnici pa naloži plačilo pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga zavrnitev pritožbe ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti po 350. členu ZPP. Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa zatrjevana odločilna dejstva, svojo odločitev v dejanskem pogledu ustrezno logično in prepričljivo utemeljilo in na podlagi ugotovljenih dejstev tudi napravilo pravilne dejanske zaključke. Ob ugotovljenem dejanskem stanju pa je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer kakšne bistvene kršitve določb postopka pritožbeno sodišče ne najde, toženec pa tudi sicer konkretizirano ne uveljavlja nobene kršitve določb postopka. V izogib ponavljanju se zato pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na razloge sodišča prve stopnje. Glede na pritožbene navedbe pa še dodaja;

6. V predmetni zadevi je tožnica na podlagi sklepa zapuščinskega sodišča vložila tožbo na ugotovitev obsega premoženja, ki spada v zapuščino na podlagi oporoke, katere veljavnost med dediči ni bila sporna, spor pa je nastal glede razlage določbe, da tožnica dobi hišo, brajde in gozd. Pritožbeni razlogi se nanašajo predvsem na presojo razlage zapustničine oporoke in na vprašanje pravilne uporabe 84. člena ZD. Po določilu prvega odstavka 84. člena ZD je treba določila oporoke razlagati po pravem oporočiteljevem namenu. Če pa nastane dvom, se je treba po drugem odstavku istega člena držati tistega, kar je ugodneje za zakonitega dediča ali za tistega, ki mu je z oporoko naložena kakšna obveznost. Drugi odstavek citirane določbe se uporabi le, če je podan dvom o določilih oporoke. Izhodišče za razlago oporoke je torej sama vsebina oporoke oziroma zapustnikove odredbe.

7. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je vsebina oporoke jasna in nedvoumna, iz samega besedila oporoke določno izhaja namen zapustnice, da tožnica dobi hišo, gozd in brajde. Pri tem se je pravilno pri razlagi pomena omenjenih pojmov poleg ostalih izvedenih dokazov oprlo na SSKJ, katerega namen je ravno razlaga pojmov slovenskega besedja in so v njem opisani pomeni posameznih besed v običajni rabi kakor tudi v strokovni in drugi rabi. Glede na to, da je oporoka zapisana v slovenskem jeziku je povsem neutemeljena graja, da se oporočiteljica ni posebej sklicevala na SSKJ. Tudi po mnenju sodišča druge stopnje je tako zapustnica z omenjenimi izrazi dovolj določno označila nepremičnine, namenjene tožnici, sicer pa tudi ni mogoče pričakovati, da se bo zapustnica pri označevanju nepremičnin izražala s parcelnimi številkami, niti to ni pogoj za veljavnost oporočnih določb. Parcelne številke so praviloma zelo pomembne za pravni promet in predvsem vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo, vendar pa niso edini identifikacijski znak za nepremičnine, saj jih ljudje v pogovornem jeziku pogosteje označijo z drugimi opisnimi znaki.

8. Prav tako ni mogoče soglašati s pritožbo toženca, da obstaja dvom glede pravega namena oporočiteljice iz razloga, ker je natančno opisala ostalo zapuščino. Za hlev s kurami nesnicami je tako zapisala, da ga do pokoja z vsemi pritiklinami koristi toženka (bivša žena toženca), potem pa dobi hlev toženec, prav tako je opisala katero zlatnino dobi posamezen dedič. Navedene določbe oporoke, ki sicer niso sporne, namreč ne vnašajo nejasnosti v druge določbe, s katerimi je zapustnica namenila premoženje tožnici, ravno nasprotno, saj bi torej zapustnica, v kolikor bi želela da tožnica ne dobi cele hiše, gozda ali zemljišča z brajdami to gotovo v oporoki tudi zapisala, tako kot je zapisala za hlev s kurami nesnicami ali zlatnino. Namen oporočiteljice, ko je v oporoki zapisala, da tožnica dobi hišo, tudi po mnenju sodišča druge stopnje nikakor ni bil, da tožnica dobi le polovico hiše oziroma tisti del hiše, ki stoji na parc. št. 23/2.S, kjer je tožnica že solastnica do ½, kot se za to v pritožbi zavzema toženec. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi izpodbijane sodbe prepričljivo na podlagi dveh izvedenskih mnenj in zaslišanih prič ugotovilo, da je hiša le ena, z enim vhodom, v njej so urejena tri stanovanja in garaže (ni pa etažne lastnine), vendar pa stoji na dveh parcelnih številkah. Ni pa mogoče upoštevati toženčevih pritožbenih navedb, da je bila predmetna hiša v preteklosti v funkciji stanovanjske hiše do polovice, druga polovica pa se je uporabljala kot mesnica in kasneje gostinski lokal, saj slednje prvič omenja šele v pritožbi, kar pa glede na 337. člen ZPP več ni dopustno (v pritožbi namreč lahko pritožnik navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka za glavno obravnavo oziroma ob določenih pogojih do konca glavne obravnave).

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da ni mogoče opredeliti, katere brajde je zapustnica imela v mislih, saj je sodišče prve stopnje na podlagi vseh izvedenih dokazov sprejelo argumentirane zaključke, da je zapustnica z izrazom brajde gotovo želela, da dobi tožnica nepremičnine s parc. št. 43/4 in 43/5. Čeprav izvedenca nista mogla z gotovostjo ugotoviti, kateri del so predstavljale brajde, v času izdelave mnenja jih več ni bilo, pa sta tako mož tožnice kot toženka določno izpovedala, da so bile brajde zasajene na teh dveh parcelnih številkah, da pa sicer niso v celoti uspevale, kar dokazujejo tudi prazni stebri, ki na enem mestu še zmeraj stojijo. Da so na tem mestu rasle brajde, pa so izpovedale tudi druge zaslišane priče. Sicer pa iz obrazložitve izpodbijane sodbe izhaja še, da so brajde rasle po sredini obeh parcelnih številk 43/4 in 43/5 (ki sta precej ozki), zato po mnenju sodišča druge stopnje tudi izkustveno ne bi bilo sprejemljivo, da bi zapustnica dedinji namenila le ta ozek pas, na katerem stojijo brajde, preostalo zemljišče na vsaki strani pa bi se dedovalo drugače. Podobno velja tudi za parcelno številko 327/7, kjer se nahaja gozd, skozi katerega teče asfaltirana cesta. Nedvomno je zapustnica imela namen tožnici zapustiti gozd skupaj s cesto, saj je navsezadnje cesta potrebna že za uporabo gozda. Zapustnica se je le preprosto izrazila v pogovornem jeziku, oziroma tako kot je navedene nepremičnine tudi dojemala. Z navedenimi izrazi; hiša, gozd in brajde, je nedvomno imela v mislih posamezno nepremičnino kot celoto, ne pa natančno določen del zemlje, kjer raste trta oziroma so speljane brajde in kjer rastejo drevesa (gozd) oziroma le del hiše. Sodišče prve stopnje tako pri ugotavljanju parcelnih številk, s katerimi so označene nepremičnine, ki jih je zapustnica po oporoki namenila dedinji, nikakor ni dopolnjevalo oporoke, kot to poskuša prikazati toženec, temveč je le ugotovilo podatke o nepremičninah, ki sicer v oporoki niso bili navedeni, se pa nanašajo na njeno vsebino, s čimer pa v nobenem oziru ni kršilo določbe 84. člena ZD o razlagi oporoke.

10. V skladu s tretjim odstavkom 154. člena ZPP lahko sodišče odloči, da mora ena stranka povrniti vse stroške, ki jih je imela nasprotna stranka, če nasprotna stranka ni uspela samo s sorazmerno majhnim delom zahtevka, pa zaradi tega niso nastali posebni stroški. Tožnica je v predmetni zadevi uspela glede stanovanjske hiše, sodišče je zavrnilo le ugotovitev, da zapuščino predstavlja tudi solastniški delež tožnice na nepremičnini s parc. št. 23/2.S, saj je bil zahtevek v tej smeri napačno postavljen, glede na sicer pravilno zatrjevano dejstvo s strani tožnice, da je že solastnica tega dela nepremičnine. Prav tako je tožnica uspela glede večine ostalih nepremičnin (gozda in zemljišča z brajdami), kar je med drugim sklepati tudi po površini zemljišč, kjer je tožnica uspela. Brez zemljišča, kjer stoji stavba, obsegajo te 10.524 m², medtem ko je bilo zavrnjeno za 109 m² oziroma prej umaknjeno za 62 m² (parc. št. 327/36) in še 96 m² (preostanek parc. št. 44/1). Zaradi dela v katerem tožnica ni uspela oziroma je bil zahtevek umaknjen niso nastali zato nobeni posebni stroški, niti tega toženec ne zatrjuje. Pravilno je zato sodišče prve stopnje odločilo, da je toženec dolžan tožnici povrniti v celoti vse priznane stroške, saj slednja ni uspela le v neznatnem delu.

11. Vse navedeno je narekovalo zavrnitev pritožbe in potrditev sodbe sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, to je v I. in IV. točki izreka (353. člen ZPP).

12. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka v skladu s prvim odstavkom 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Prav tako tožnica krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni prispevala k rešitvi zadeve.