Jedro

Visokošolski učitelji torej prejemajo plačo za delo, ki ga opravljajo v okviru z zakonom določene tedenske obremenitve. Za izvrševanje programov, ki presegajo predpisani obseg del, pa tudi sodišče, kolikor gre za delo, ki je po svoji naravi avtorsko delo, ne najde ovir za sklenitev avtorskih pogodb.

Izrek

Tožbi se delno ugodi. Odločba Glavnega urada Davčne uprave Republike Slovenije št. ... z dne 6. 7. 2001 se odpravi v delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti, naloženih v točkah I/1 do 1/16 izreka odločbe prve stopnje, in na v plačilo naložene obveznosti pod točko I/2 za znesek 24.715.452,00 SIT, pod točko I/3 za znesek 14.953.473,00 SIT, pod točko I/4 za znesek 6.135.748,00 SIT, pod točko I/5 za znesek 135.064,00 SIT, pod točko I/6 za znesek 96.474,00 SIT, pod točko I/7 za znesek 8.537.951,00 SIT, pod točko I/8 za znesek 6.135.748,00 SIT, pod točko I/9 za znesek 57.884,00 SIT, pod točko I/10 za znesek 96.474,00 SIT, pod točko I/11 za znesek 511.312,00 SIT in pod točko I/12 za znesek 15.830.301,00 SIT in zadeva v tem obsegu vrne toženi stranki v ponovni postopek. V ostalem se tožba zavrne. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo pritožbi tožeče stranke zoper odločbo Davčne uprave Republike Slovenije, Davčnega urada A, št. ... z dne 21. 6. 2000 delno ugodila tako, da je prvostopno odločbo v točki I/1, po kateri se tožeči stranki nalaga plačilo davka od dobička pravih oseb za leto 1998 z zamudnimi obrestmi, odpravila in zadevo v tem obsegu vrnila prvostopnemu organu v ponoven postopek, v ostalem pa pritožbo kot neutemeljeno zavrnila in s tem potrdila odločbo prve stopnje v delu, po katerem se tožeči stranki nalaga plačilo dajatev od osebnih prejemkov za leto 1998 z zakonitimi zamudnimi obrestmi (nalogi pod točkami I/2 do 16 izreka odločbe prve stopnje) v roku 30 dni (II. točka izreka).

V obrazložitvi zavrnilnega dela svoje odločbe tožena stranka pritožbeni ugovor, da se obveznost pod točkama I/4 in I/8 podvaja oziroma da se tožniku ista dajatev zaračunava dvakrat, zavrne kot neutemeljen. V točki I/4 se tožniku nalaga plačilo prispevka za zdravstveno zavarovanje iz OD, v točki I/8 pa prispevka za zdravstveno zavarovanje na OD. Oba prispevka temeljita na določbah Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju, kar natančno pojasnjuje že organ prve stopnje na 22 strani svoje odločbe.

Kot neutemeljeno zavrača pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na izplačila avtorskih honorarjev. V tej zvezi ugotavlja, da je tožeča stranka imela v letu 1998 z zaposlenimi pedagoškimi delavci in zunanjimi izvajalci študijskega procesa sklenjene avtorske pogodbe in sklepe o imenovanju komisij za zagovor diplomskih nalog, na podlagi katerih je izplačevala avtorske honorarje. Gre za izvajanje vaj pri predmetih rednega študija in konzultacij pri rednem in izrednem študiju, za opravljanje izpitov pri rednem in izrednem študiju, za mentorstvo in članstvo v komisijah za zagovor diplomskih nalog rednih in izrednih študentov, za sodelovanje pri pregledu seminarskih nalog, pri izvedbi kolokvijev ter izpitov in za izvajanje obveznega raziskovalnega in pedagoškega dela katedre.

Zakon o avtorski in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95, v nadaljevanju ZASP) v 1. odstavku 5. člena opredeljuje avtorska dela kot individualne intelektualne stvaritve s področja književnosti, znanosti in umetnosti, ki so na kakršenkoli način izražene, če ni s tem zakonom drugače določeno. Avtorsko delo mora predstavljati osebno, originalno duhovno kreacijo avtorja na navedenih področjih. Pravilno je po presoji tožene stranke stališče prvostopnega organa, da tudi v primeru, če je delo rezultat intelektualnega napora določene osebe, ni nujno, da je tudi originalno oziroma da gre za avtorsko delo. Vendar pa tožena stranka meni, da tudi v primeru, ko bi tem delom lahko priznali značaj avtorskega dela, zanje v konkretnih primerih ne bi bilo mogoče izplačati avtorskih honorarjev, saj gre za dela, ki v skladu z Zakonom o visokem šolstvu in po Sklepu o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu (Uradni list RS, št. 39/92) spadajo med visokošolsko dejavnost, ki obsega vse oblike in vsebine dela, pedagoškega kot tudi temeljno znanstveno raziskovalnega oziroma umetniškega, potrebnega za spremljanje razvoja stroke in vzdrževanja osebne strokovne kontinuitete, ki jo opravljajo pedagoški delavci v polnem delovnem času. Iz navedenega izhaja, da so pedagoški delavci delo opravili v polnem delovnem času, oziroma v določenih primerih v času, ki je presegal redni delovni čas, kar pa je delodajalec dolžan urediti z nadurnim delom. Poleg tega sklenjene avtorske pogodbe ne opredeljujejo zaščite avtorskega dela oziroma prenosa avtorske pravice, kar je bistvenega pomena za obstoj avtorstva, saj so s tem povezane tudi določene pravice avtorja. Stališče prvostopnega organa, da teh del ni mogoče šteti za avtorska dela, izplačil na tej osnovi pa ne za izplačila avtorskih honorarjev, je zaradi navedenega pravilno. V postopku je bilo namreč ugotovljeno, da je tožeča stranka z zaposlenimi delavci sklenila avtorske pogodbe in jim na tej podlagi izplačevala avtorske honorarje, in sicer za predavanja (za izredne študente), za izdelavo znanstvenih del, elaboratov, učbenikov in učnih pripomočkov, monografij, pisanje člankov. Gre za dela, kot je razvidno iz Opisov del in nalog na fakulteti z dne 4. 5. 1987, ki bi jih zaposleni morali opraviti v okviru svojega delovnega časa in za katera imajo sklenjene pogodbe o zaposlitvi, povezana so z delavnostjo delodajalca in so se opravljala z njegovimi sredstvi. Zaradi tega izplačil po avtorskih pogodbah tudi po mnenju tožene stranke ni mogoče šteti za izplačila avtorskih honorarjev. Ugovor tožeče stranke, da po sklenjenih pogodbah o zaposlitvi predmet pogodb niso dela, ki se ne nanašajo na nacionalni program, zavrača kot neizkazan, tako v prvostopnem, kot tudi v pritožbenem postopku.

Predavanja (za izredne študente), izdelava znanstvenih del, elaboratov, učbenikov in učnih pripomočkov, monografij in pisanje člankov so avtorska dela, vendar pa gre za avtorska dela iz delovnega razmerja v smislu 101. člena ZASP, po katerem se šteje, da so materialne avtorske pravice in druge pravice avtorja na avtorskem delu, ki ga je delojemalec ustvaril pri izpolnjevanju svojih obveznosti ali po navodilih delodajalca, izključno prenesene na delodajalca za 10 let od dokončanja dela, če ni s pogodbo drugače določeno. V primeru avtorskih del iz delovnega razmerja in v primeru del, ki niso avtorska, je status izvajalcev enak - bili so v rednem delovnem razmerju, navedena dela so dolžni opravljati na podlagi tega razmerja, zato gre pri teh izplačilih za prejemke iz delovnega razmerja - plačo iz 1. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh.

V primeru opravljanja vaj, konzultacij, izpitov, mentorstva in članstva v komisijah za zagovor diplomskih nalog ter sodelovanja pri pregledih seminarskih nalog s strani zunanjih izvajalcev ne gre za avtorska dela in bi morale biti sklenjene pogodbe o delu. Izplačila na tej podlagi predstavljajo prejemke, dosežene na podlagi pogodbe o delu iz 3. alinee 1. odstavka 15. člena ZDoh.

Po vpogledu v dopis BBB z dne 18. 2. 2000, ki ga je v postopku predložila tožeča stranka, tožena stranka ugotavlja, da je dr. CC pri svojem izvajanju izhajal iz podatkov, ki mu jih je posredovala tožeča stranka, in ne iz dejanskega stanja, kot je bilo ugotovljeno v postopku inšpekcijskega pregleda, oziroma z resničnega dejanskega stanja. Med drugim je navedeno tudi, da iz pogodb o zaposlitvi (za izvajanje nacionalnega programa), ki jih imajo izvajalci izrednega študija sklenjene z univerzo, ne izhaja njihova obveznost za poučevanje pri izrednem študiju. V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je predložil (pri)tožnik sicer res ni navedena obveznost poučevanja pri izrednem študiju, je pa izrecno navedeno, da delavcu za delo izven nacionalnega programa pripada plača v skladu z internimi pravili članic oziroma organizacijske enote univerze.

Ker so pritožbeni ugovori po presoji tožene stranke v tem delu neutemeljeni, tožena stranka po preizkusu odločbe po uradni dolžnosti odločbo prve stopnje v točkah I/2 do 16 potrjuje.

Tožeča stranka odločbo izpodbija s tožbo v upravnem sporu iz razlogov nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in kršitev pravil procesnega zakona. Prvostopna odločba v delu, ki se nanaša na izplačane avtorske honorarje zunanjim sodelavcem, ni obrazložena. Tudi izpodbijana odločba obravnava ločeno le avtorske honorarje zaposlenih za reden in izreden študij, glede zunanjih sodelavcev pa prvostopno odločbo potrdi brez obrazložitve. Davčni organ z vnaprejšnjim stališčem, da se avtorske pogodbe sklepajo v izogib (višjim) davčnim obveznostim, iz katerega je v postopku izhajal in ga izvajal, izniči voljo zakonodajalca, da z nižjim obdavčenjem stimulira intelektualno in umetniško delo. Gre za osnovni vprašanji: kaj je avtorsko delo in kaj so fakultetni učitelji dolžni opraviti za plačo oziroma za katero delo so lahko plačani posebej. Iz odločbe izhaja, da davčni organ za avtorska dela ne šteje vaj, konzultacij, izpitov, mentorstva, članstva v komisijah, sodelovanja pri pregledu nalog in pri izvedbi kolokvijev, ki so jih opravljali zaposleni in zunanji sodelavci. Razvidno je nadalje, da predavanjem, znanstvenim delom, elaboratom, učbenikom, učnim pripomočkom, monografijam, člankom smiselno priznava značaj avtorskih del, jih pa davčno obravnava kot plačo zaposlenih. Odločitev o davčni obravnavi izplačil zunanjim sodelavcem kot pogodbenega dela v tem delu ni obrazložena, je pa sama po sebi nelogična, ker davčni organ pri zunanjih sodelavcih tudi dela, ki jih sam opredeljuje kot avtorska (predavanja, vaje, izpiti, kolokviji, učbeniki, elaborati, znanstvena dela, monografije, itd.) davčno obravnava kot pogodbeno delo. Zunanji sodelavci so namreč opravljali popolnoma enaka dela kot zaposleni po avtorskih pogodbah. S sklepom, da vse delo za dodiplomski in podiplomski študij sodi v redno delovno obveznost zaposlenih profesorjev in so ga ti dolžni opravljati za plačo ne glede na to, ali gre za delo, ki je po naravi avtorsko delo ali ne (izvzeti so le nekateri tečaji, ki kljub temu pri obračunu obveznosti iz osnove niso izvzeti), je kršena temeljna človekova pravica enakosti pred zakonom in pravice do ustvarjalnosti iz 60. člena Ustave RS. Hkrati se z njim posega v avtonomnost univerze, saj se ji odreka pravica sklepanja avtorskih pogodb z zaposlenimi ter odreka avtonomnost odločanja o načinu sodelovanja z avtorji. To ni davčno vprašanje, zato davčna uprava nima pravice stranke siliti v določeno obliko poslovanja. V primeru fakultet pa gre dodatno še za vprašanje standardov in običajev v davčnem tretmanu. Glede vprašanja, kaj sodi v redno delo profesorjev (kaj so dolžni opraviti za svojo plačo) je tožeča stranka svoje kriterije jasno predstavila: v pogodbah o redni zaposlitvi so zajeti le programi, ki so javno financirani. To je tudi skladno s stališči financerja. Sklenjene sporne avtorske pogodbe so bile v celoti plačane iz drugih prilivov. Koncept davčnega organa je zato skregan z načeli proračunskega financiranja in predpisi o tem. Stališče, da bi z zunanjimi sodelavci morala biti sklenjena pogodba o zaposlitvi, pa zdrži samo v primeru, če res ne gre za avtorska dela. Naslednje je vprašanje sorazmernosti, saj je tožeča stranka trdno prepričana, da je ravnala skladno s predpisi in ne z namenom davčne zatajitve. Trdi pa tudi, da gre za vprašanja, ki jih je treba rešiti enotno in sistemsko na ravni države, ker bo sicer ogroženo izvajanje podiplomskega študija. Univerze in ostale šole v Sloveniji so taka dela od nekdaj obravnavale kot avtorska. Davčni organi jim v preteklosti niso oporekali upravičenosti izplačil po avtorskih pogodbah. Relevantni predpisi se v tem obdobju niso spreminjali, zato so zavezanci avtorske pogodbe sklepali v dobri veri. Če je davčni organ v tem času svoje mnenje spremenil, bi to moral zavezancu skladno z načelom davčne predvidljivosti in pravne varnosti sporočiti, da bi lahko poslovanje prilagodil spremenjeni situaciji. Davčni organ je načeloma priznal, da je intelektualno delo profesorja avtorska storitev, potem pa pogodbenim profesorjem za celovito izvedbo študijskega programa določenega predmeta avtorske stvaritve ne prizna. Poudarja, da naj bi pri storitvi šlo tudi za dejanja, ki niso avtorska. Tudi če bi to bilo točno, ne pomeni, da delo, ki je bilo opravljeno, ne predstavlja avtorskega dela. Avtorsko delo namreč predstavlja celotna storitev honorarnega profesorja kot nosilca predmeta. Gre za kompleksno avtorsko stvaritev - izvedbo predavanj z uspešnim zaokroženjem celotnega predmetnega cikla. Pogodba je sklenjena za enovito in nedeljivo celoto, in ta predstavlja avtorsko stvaritev - izvedbo določenega predmeta. Z izvajalci je bila sklenjena pogodba o izvedbi študijskega programa, ki ga je določila tožeča stranka. Podredno prvostopni organ ni popolno ugotovil dejanskega stanja s trditvijo, da so se opravljala tudi dela, ki niso avtorska. Tožena stranka, ki navedbe prvostopnega organa zgolj povzema, torej hkrati zatrjuje, da so določena dela bila avtorska in da določena dela niso bila avtorska. Ob takšni ugotovitvi dejanskega stanja pa ni mogoča kvalifikacija celotnega dela kot pogodbenega dela. Prvostopni organ v postopku ni konkretno ugotavljal, katera dela naj bi bila avtorska in katera ne. Predavanja naj bi bila nesporno avtorska dela. Morebiti bi utegnili biti sporni izpiti, ki jih davčni organ izrecno izpostavlja. Vendar so tudi pisni izpiti (koncipiranje izpitnih vprašanj) avtorska dela. Prvostopni organ ne navede, katera so tista dela, ki jih kot avtorska dela ne prizna. Tožena stranka se v izpodbijani odločbi sklicuje na opis, po katerem naj bi vrsta del ne sodila med avtorska. To kaže vsaj na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, saj bi moral davčni organ ugotoviti, pri katerih delih morebiti ni šlo za avtorska dela oziroma v kakšnem razmerju gre za avtorska in v kakšnem razmerju za dela, ki niso avtorska. - Glede vprašanja avtorskih del profesorjev v rednem delovnem razmerju za dela, ki presegajo redno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi, temelji odločba na napačni uporabi materialnega in procesnega prava. Procesnega zato, ker je odločba v tem delu sama s seboj v nasprotju, ko delu priznava značaj avtorskega dela, nato pa mu, ker gre za delovno obveznost pedagoških delavcev, odreka avtorskopravno zaščito. V tej zvezi tožnik najprej opozarja na ustavno in zakonsko ureditev varstva avtorskih pravic, ki je davčni organ ni upošteval in je zaradi tega napačno ugotovil dejansko stanje in napačno uporabil materialno pravo. Davčni organ bi se moral jasno izjaviti o tem, za kakšen očitek pravzaprav gre in zakaj je obdavčil prejemke kot plače. Ali iz razloga, ker ni dokazov, da je avtorsko delo opravljeno, ali iz razloga, ker ni avtorsko delo, ali pa morda iz razloga, ker za avtorska dela po njegovem pravnem naziranju v delovnem razmerju ni mogoče izplačati avtorskega honorarja temveč le osnovno plačo morebiti povečano za delovno uspešnost. Po drugi strani temelji odločba na napačni pravni kvalifikaciji plačil v davčne namene, ta pa na napačni uporabi prava, češ, da zaposlenemu poleg plače ni mogoče izplačati še avtorskega honorarja, ne glede na to, da gre za ustvarjeno avtorsko delo. Za kvalifikacijo avtorskega dela je irelevantno, ali gre za tipsko avtorsko pogodbo in ali je podobno delo zajeto tudi v morebitni pogodbi o zaposlitvi. Predavanja npr. so nedvomno avtorsko delo in predstavljajo del delovne obveznosti profesorja. Ta obveznost je določena z Zakonom o visokem šolstvu in predstavlja 4-6 ur. Kolikor opravi več predavanj, kot je to določeno v njegovi zaposlitvi, ta predavanja ne sodijo več v okvir delovne obveznosti in imajo naravo avtorske stvaritve. Navedeno izhaja tudi iz tožbi priloženega strokovnega mnenja. Prekvalifikacija izplačanih avtorskih honorarjev v plače je napačna. Davčni organ bi jo lahko opravil le, če bi davčni predpis to zahteval, ker bi npr. določil, da se avtorski honorarji davčno obravnavajo kot plače. Vendar pa ZDoh tega ne določa. Nasprotno, določa različno obdavčitev honorarjev za avtorska dela in plače. S trditvijo, da je tožeča stranka z avtorskimi honorarji dejansko izplačevala plače, davčni organ v bistvu opredeljuje, da je šlo za simuliran pravni posel z namenom zavajanja davčnega organa. Ugotovitev davčnega organa, da gre za prikrito izplačilo plač je neutemeljena. Za to pa ni nobene dejanske ali pravne podlage, tega davčni organ prve stopnje in tožena stranka ne ugotavljata. Delavci tožeče stranke so za redno delo prejemali normalne plače. Za delo, ki presega dogovorjen obseg dela s pogodbo o zaposlitvi, pa je bil dogovorjen avtorski honorar za opravljeno avtorsko delo, česar kolektivna pogodba dejavnosti vzgoje in izobraževanja ne omejuje. Zakon o delovnih razmerjih je avtorsko pravico celo izrecno zaščitil z določbo, da v primeru, ko je mogoče skleniti avtorsko pogodbo, sklenitev pogodbe o delu ni dovoljena. Davčni urad je odločil v nasprotju z navedenimi zakonskimi določbami. Tožnik celo meni, da je sklepanje avtorskih pogodb dovoljeno tudi za dela, ki se opravljajo med delovnim časom in imajo vse elemente avtorskega dela, kolikor obstoji za sklenitev takega posla pogodbena volja strank. Ta dispozicija pa s 101. členom ZASP, še manj pa z določili ZOR, ni izključena. ZASP v 101. členu jasno pove, da je mogoče vprašanje avtorskih pravic po tem členu s pogodbo urediti drugače. Na tej podlagi tožeča stranka predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo tožene stranke in odločbo prvostopnega organa odpravi in postopek ustavi, toženi stranki pa naloži, da tožeči stranki povrne stroške postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in predlaga zavrnitev tožbe.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je svojo udeležbo v postopku kot zastopnik javnega interesa prijavilo z vlogo št. ... z dne 5. 10. 2001. Tožba je deloma utemeljena.

V delu, ki se nanaša na obračun in plačilo zamudnih obresti, je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo v točkah I/2 do 16 glede odločitve o obrestih odpravilo. Po odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-356/02 z dne 23. 9. 2004 zamudne obresti od davčnih obveznosti, ki so stranki naložene z odločbo davčnega organa, v zadevah iz 406. člena Zakona o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 54/04), torej tudi v obravnavani zadevi, tečejo šele od dneva izvršljivosti prvostopne odločbe.

Sodišče se strinja z opredelitvijo vprašanj, ki jih kot pravno relevantna za odločitev o stvari, navaja tožeča stranka. Da gre za ključni vprašanji tudi po mnenju davčnega organa, je razvidno tudi iz obrazložitve tako prvostopne odločbe, kot tudi odločbe tožene stranke. Stališče tožeče stranke, da izpodbijana odločba in pred njo odločba organa prve stopnje temelji na vnaprejšnjem stališču, da se avtorske pogodbe sklepajo v izogib (višjim) davčnim obveznostim, nima podlage v podatkih upravnih spisov. Davčni organ je v okviru ugotavljanja pravilnosti in zakonitosti obračuna in plačila davkov in prispevkov, torej z vidika izpolnjevanja davčnih obveznosti, pristojen poslovne dogodke (v obravnavanem primeru izplačane avtorske honorarje) obravnavati po njihovi vsebini (ZASP) in skladno z davčno zakonodajo (ZDoh).

Tožbeni ugovor, da izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izplačila zunanjim sodelavcem, ni obrazložena, ni utemeljen. Iz zapisnika o inšpekcijskem pregledu, dopolnilnega zapisnika ter obrazložitve prvostopne odločbe, ki jo v (pretežnem delu) v svoji obrazložitvi povzema tožena stranka, je razvidna ugotovitev, da je tožeča stranka zunanjim sodelavcem po sklenjenih avtorskih pogodbah izplačevala avtorske honorarje za dela, ki v 5. členu ZASP niso opredeljena kot avtorska. Gre za vaje, konzultacije, izpite ter sodelovanje pri pregledih seminarskih nalog in pri izvedbi kolokvijev in izpitov, za katera so bili zunanjim sodelavcem izplačani avtorski honorarji na podlagi v odločbi navedenih avtorskih pogodb (stran 24 izpodbijane odločbe) ter za mentorstvo in članstvo v komisijah za zagovor diplomskih nalog, za katere so bili avtorski honorarji izplačani na podlagi sklepov o imenovanju komisij. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da v davčnem postopku med strankama o pravni naravi navedenih del niti ni bilo spora, saj se stališča davčnega organa prve stopnje in tudi tožene stranke ne razlikujejo od stališč, ki jih je o pravni naravi posameznih del zavzela BBB (g. CC) v svojem strokovnem mnenju z dne 18. 2. 2000, ki ga je skupaj s pripombami na zapisnik predložila tožeča stranka in se nanj sklicevala tudi v pritožbi, kot njen sestavni del. Prvostopni organ je zato v dopolnilnem zapisniku in obrazložitvi svoje odločbe izčrpneje utemeljeval svoja stališča le v delu, ki se nanaša na izpite (oblikovanje pisnih izpitnih vprašanj) in obveznega raziskovalnega in pedagoškega dela katedre (povzeto na strani 36 izpodbijane odločbe), pri čemer slednje ni bilo predmet pogodb, sklenjenih z zunanjimi sodelavci. S stališči, ki jih do navedenih vprašanj zavzema, se sodišče v celoti strinja. Navedba, da je davčni organ obveznost obračunal in naložil v plačilo tudi od prejemkov (izplačil) zunanjim sodelavcem za dela, ki jim sam davčni organ priznava naravo avtorskih del in iz tega razloga zatrjevana nesklepčnost odločbe, je protispisna, pavšalna in v celoti neizkazana. Ker tožeča stranka navedeno dejstvo prvič navaja šele v upravnem sporu, čeprav je imela možnost ta dejstva navajati v postopku pred izdajo akta, gre hkrati gre za nedopustno tožbeno novoto, zato je sodišče pri odločanju ni upoštevalo. Ker je izpodbijana odločba v delu, ki se nanaša na izplačila po sklenjenih avtorskih pogodbah z zunanjimi sodelavci po navedenem pravilna in zakonita, tožba v tem delu pa neutemeljena, sodišče pa tudi v delu, v katerem se z odločbo nalagajo dajatve za zunanjim sodelavcem izplačana povračila stroškov, ki ga tožeča stranka obrazloženo ne izpodbija, nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti ni našlo, je sodišče glede glavnice obračunanih in v plačilo naloženih dajatev odločbo potrdilo glede odločitve o ukrepu pod točko I/2 (za znesek 1.584.447,00 SIT in za znesek 311.358,00 SIT), ter v celoti pod točkami I/13, 14, 15 in 16. V zvezi z davčno obravnavo avtorskih honorarjev, izplačanih na podlagi avtorskih pogodb, sklenjenih z zaposlenimi, tožeča stranka neutemeljeno ugovarja, da razlog drugačnega obdavčenja iz odločbe ni razviden. Kot (jasno) izhaja iz odločbe organa prve stopnje, kot tudi iz odločbe tožene stranke, odločitev temelji prvenstveno na določbi 101. člena ZASP. V delu, ki se nanaša na avtorske pogodbe za dela, ki po presoji (enako kot za dela po sklenjenih avtorskih pogodbah z zunanjimi sodelavci) davčnega organa ne izpolnjujejo pogojev iz 5. člena ZASP, je dodatni razlog tudi v opredelitvi dela kot avtorskega v nasprotju z navedeno določbo zakona. Na ugovore tožbe v zvezi z pravno opredelitvijo dela, je sodišče odgovorilo že pri presoji zakonitosti odločbe v delu, ki se nanaša na izplačila avtorskih honorarjev zunanjim sodelavcem, zato svojih stališč na tem mestu ne ponavlja.

V delu, ki se nanaša na avtorske pogodbe za dela zaposlenih, ki po presoji davčnega organa izpolnjujejo pogoje po določbah 5. člena ZASP, pa odločitev temelji izključno na določbi 101. člena ZASP. V tem delu pa so tožbeni ugovori po presoji sodišča deloma utemeljeni. Tudi po mnenju sodišča razlogi, s katerimi svojo odločitev utemeljuje tožena stranka, kažejo na zatrjevano napačno uporabo določb ZASP, kolikor tožena stranka s sklicevanjem na to določbo zakona izključuje možnost opredelitve dela kot avtorskega dela zgolj z ugotovitvijo, da je tožeča stranka avtorske pogodbe sklepala s svojimi delavci za dela, ki so po vsebini enaka delom in nalogam, ki jih delavci opravljajo kot svojo delovno obveznost. 101. člen ZASP določa domnevo izključnega prenosa materialnih avtorskih pravic in drugih pravic avtorja na avtorskem delu na delodajalca, kar pomeni, da je avtor, ki avtorsko delo ustvari kot delojemalec pri izpolnjevanju svojih delovnih obveznosti, nima pravice do dodatnih avtorskih plačil, če se delavec-avtor in delodajalec ne dogovorita drugače. Dogovor je torej mogoč, vendar pa v obravnavanem primeru, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, taka pogodba ni bila sklenjena. Čeprav je kot izhaja iz tožbenih navedb, tožeča stranka pri porabi sredstev proračunskega financiranja omejena na javno financirane programe, viri sredstev za izplačilo po presoji sodišča za pravno opredelitev izplačila oziroma prejemkov, niso relevantni. Sodišče se v tem delu strinja s tožbi priloženim strokovnim mnenjem o pravnih vidikih obdavčenja avtorskega dela na univerzi (2. del) Inštituta za ... z dne 21. 4. 2000. Delovno in pedagoško obveznost visokošolskih učiteljev določa 63. člen Zakona o visokem šolstvu. Plača, ki jo visokošolski učitelj prejema, zajema nadomestilo za celotno delo, ki ga visokošolski učitelj opravi in je s tem tudi nadomestilo za vsa avtorska dela, ki jih opravi pri izpolnjevanju svojih obveznosti iz delovnega razmerja. Visokošolski učitelji torej prejemajo plačo za delo, ki ga opravljajo v okviru z zakonom določene tedenske obremenitve. Za izvrševanje programov, ki presegajo predpisani obseg del pa tudi sodišče, kolikor gre za delo, ki je po svoji naravi avtorsko delo, ne najde ovir za sklenitev avtorskih pogodb. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe je razvidno, da tožena stranka svojo odločitev utemeljuje z ugotovitvijo, da je tožeča stranka avtorske pogodbe z zaposlenimi (glede na vrsto del) sklepala za dela, ki po Zakonu o visokem šolstvu ter po Sklepu o normativih in standardih za opravljanje izobraževalne dejavnosti v višjem in visokem šolstvu sodijo med visokošolsko dejavnost ter z ugotovitvijo, da se dela po sklenjenih avtorskih pogodbah (vsebinsko) ujemajo z deli, ki po opisu del in nalog za posamezna delovna mesta predstavljajo redno delovno obveznost po pogodbi o zaposlitvi. To pa ob pravilni uporabi 101. člena ZASP po presoji sodišča za davčno obravnavanje prejemkov kot plače zaposlenih še ne zadošča. Odločitev v tem delu je zato preuranjena, saj se v postopku ni ugotavljalo ali so bile avtorske pogodbe z zaposlenimi sklenjene za dela, ki so ne le po vsebini, temveč tudi po obsegu sodila v okvir izpolnjevanja rednih delovnih in pedagoških obveznosti ali ne. Ker v postopku zaradi napačne uporabe materialnega zakona niso bila ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, je sodišče odločbo v tem delu odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Ker, kot izhaja iz podatkov upravnih spisov, dela po sklenjenih avtorskih pogodbah vsebinsko ustrezajo obveznostim, ki so jih zaposleni dolžni opravljati že v okviru svojih rednih delovnih zadolžitev, je breme dokazovanja izpolnitve predpisanega obsega rednega dela zaposlenih ter trditve, da so bila z avtorskimi pogodbami dogovorjena in na njihovi podlagi plačani avtorski honorarji le za dela, ki so jih zaposleni opravili v obsegu, ki redne delovne zadolžitve presega, na strani tožeče stranke. Na njeni strani pa je tudi dokazovanje zatrjevane avtorske narave z avtorskimi pogodbami dogovorjenih del. V tem se tožena stranka utemeljeno sklicuje na določbe procesnih zakonov o dokaznem bremenu.

Iz navedenih razlogov je sodišče odločitev tožene stranke glede ukrepov pod točkami I/2 do I/12 odpravilo v delu, ki se nanaša na obračunane in v plačilo naložene dajatve od osebnih prejemkov - izplačanih plač, ki jih je tožeča stranka izplačevala zaposlenim na podlagi avtorskih pogodb za dela, ki so po svoji naravi med strankama nesporno avtorska dela. Čeprav se sodišče, kot je razvidno iz obrazložitve te sodbe, strinja s presojo, da določena dela, za katera je tožeča stranka z zaposlenimi sklenila avtorske pogodbe, po svoji naravi niso avtorska dela in ukrepe v tem delu vsebinsko potrjuje, je moralo navedene ukrepe odpraviti tudi v tem delu, saj v podatkih upravnih spisov davčna osnova in obračun obveznosti na tej podlagi nista ločeno prikazana. Ker podatki upravnih spisov to omogočajo, pa je tožbo zoper navedene ukrepe, enako kot pri izplačilih zunanjim sodelavcem, zavrnilo v delu, ki se nanaša obračunane in v plačilo naložene dajatve od plač, zaposlenim izplačanih kot povračilo stroškov.

Odločitev, da se odločba odpravi in vrne toženi stranki v ponovni postopek temelji na 2. in 4. točki 1. odstavka ter 2. odstavku 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00 - dalje: ZUS). Tožena stranka bo o pritožbi tožeče stranke ponovno odločila v skladu s stališčem te sodbe v roku 30 dni od dneva njene pravnomočnosti ( 3. odstavek 60. člena ZUS).

Odločitev o stroških temelji na določbi 3. odstavka 23. člena ZUS.