Jedro

Zgolj zato ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni predložila matrik usposobljenosti delavcev, ni mogoče šteti, da ni pravilno uporabila kriterijev za izbiro presežnih delavcev in da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki je bila podana tožniku iz poslovnega razloga, nezakonita.

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnika iz poslovnega razloga (1. točka izreka), razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo in ga za čas od prenehanja delovnega razmerja, to je od 21. 4. 2009 dalje do vrnitve na delo, prijaviti v zavarovanje za vpis v matično evidenco Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (2. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožniku za čas od 21. 4. 2009 do vrnitve nazaj na delo obračunati mesečna bruto nadomestila plač po pogodbi o zaposlitvi, odvesti akontacijo dohodnine in prispevke ter nato mesečne neto zneske izplačati tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 18. dne v mesecu za neto nadomestilo plače za pretekli mesec, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe (3. točka izreka). Poleg tega je odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka (4. točka izreka).

Tožnik in tožena stranka sta se pravočasno pritožila zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 in spremembe), ki se v skladu z določbo 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/04) uporablja tudi v sporih pred delovnim sodiščem.

Tožnik izpodbija sodbo v delu odločitve o stroških postopka v 4. točki izreka. Navaja, da je po svoji pooblaščenki predložil stroškovnik na naroku dne 22. 6. 2009, v katerem je zahteval povrnitev stroškov, poleg tega pa je takšen zahtevek postavil tudi v pripravljalni vlogi dne 24. 8. 2009. Sodišče prve stopnje bi moralo to upoštevati. Ker je v sporu uspel, bi moralo zahtevku za povrnitev stroškov postopka v celoti ugoditi. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni izpodbijano odločitev in mu prizna nastale stroške zaradi zastopanja v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Tožena stranka izpodbija sodbo v delu ugoditve tožnikovih zahtevkov v 1., 2. in 3. točki izreka. V postopku redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni upoštevala tožnika kot sindikalnega zaupnika, saj o takšnem tožnikovem statusu s strani sindikata ni bila obveščena. Ne zadostuje, da je bil tožnik izvoljen za člana nadzornega odbora sindikata dne 19. 3. 2005 in da je bilo članstvo v tem organu objavljeno v časopisu B.. Poleg tega so se v enoti konfekcionarja zmanjšala naročila, kar se je pokazalo v začetku leta 2009, zaradi česar je bilo bodoče poslovanje negotovo. Takšno situacijo je izčrpno opisal direktor, potrdili pa sta jo priči M.Ž. in A.Š.. Tožniku ni bilo mogoče zagotoviti dela tudi v obsegu 36 urnega delovnega tedna. O upadanju naročil so bili vsi delavci ustrezno obveščeni v biltenu, v tej zvezi pa tudi o zmanjšanju števila zaposlenih. Delavcem ni bila odpovedana pogodba zaradi nepodpisa aneksa. Glede tega ni šlo za nikakršno diskriminatorno ravnanje. V konkretnem primeru ni šlo za odpoved večjemu številu delavcev, zato ji ni bilo potrebno pripraviti programa razreševanja presežnih delavcev. Avtonomna pravica delodajalca je, da pri izbiri presežnih delavcev obdrži v delovnem razmerju zgolj tiste, ki so usposobljeni za širše opravljanje različnih del, kar pri tožniku ni bilo izkazano. V tej zvezi tožnik obstoja matrike usposobljenosti ni nikoli prerekal. V njegovem primeru ni obstajala možnost, da bi se ga zaposlilo pod spremenjenimi pogoji oz. se ga ustrezno prekvalificiralo. Sodišče prve stopnje je zmotno ugotovilo razloge, da tožena stranka ni obrazložila, zakaj tožniku ni ponudila pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji. S predloženimi listinami in z izpovedbami direktorja ter že navedenih prič je dokazala vsa dejstva in okoliščine, ki utemeljujejo odločitev, da je bila tožniku pravilno odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnih razlogov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu spremeni sodbo tako, da tožnikove zahtevke v celoti zavrne oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožnik v odgovoru na pritožbo navaja, da je sodišče pravilno razsodilo. Gre za sprenevedanje tožene stranke glede tega, da ni vedela, da ima status sindikalnega zaupnika. Njegov sindikat je o številu sindikalnih zaupnikov obvestil toženo stranko z obvestilom dne 6. 4. 2005, kar izhaja iz potrdila o posredovani pošiljki. Ves čas se je v mandatnem obdobju udeleževal sestankov sindikata. V skladu s pogodbo o izvjanju sindikalne dejavnosti je bilo med sindikatom in toženo stranko določenih 8 sindikalnih zaupnikov, na podlagi aneksa k navedeni pogodbi z dne 12. 1. 2007 pa 9 sindikalnih zaupnikov, ki so bili izvoljeni na izrednem zboru sindikata dne 19. 3. 2005. Poleg tega je 30. 6. 2007 prenehalo delovno razmerje sindikalni zaupnici S.M., kar pomeni, da je imel takrat sindikat vključno s tožnikom 8 sindikalnih zaupnikov. Tožena stranka v njegovem primeru ni dokazala resnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v tej zvezi tudi ni upoštevala objektivnih kriterijev oz. primerjave med delavci. Poleg tega je odpuščala delavce v času po 1. 2. 2009, ko je bila deležna državnih sredstev za subvencioniranje polnega delovnega časa. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in v izpodbijanem delu potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožbi sta utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je v sporu že drugič odločilo. Vrhovno sodišče RS je namreč s sklepom VIII Ips 153/2010 z dne 14. 9. 2011 razveljavilo sodbo pritožbenega sodišča Pdp 1051/2009 z dne 4. 3. 2010 in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Vrhovno sodišče RS je ugotovilo, da iz dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in upoštevalo tudi pritožbeno sodišče, ni dokazano, da bi bila tožena stranka obveščena o izvolitvi tožnika v nadzorni odbor dne 19. 3. 2005. Obveščena je bila dne 22. 9. 2005 zgolj o tem, kdo so sindikalni zaupniki sindikata K. (priloga B18) in med temi ni tožnika. Poleg tega se tožnik tako v postopku pri toženi stranki kot v tožbi ni v ničemer skliceval na sindikalno imuniteto. To dejstvo je uveljavil šele v pripravljalni vlogi dne 15. 6. 2009 in je šele takrat predložil tudi potrdilo sindikata z dne 5. 6. 2009, da naj bi bil od 5. 4. 2006 do 28. 2. 2009 sindikalni zaupnik, ki je užival sindikalno imuniteto. Tožena stranka tako ob odpovedi pogodbe ni bila na dogovorjen način obveščena o izvolitvi tožnika kot sindikalnega zaupnika, ki bi užival delovnopravno varstvo po določbi 113. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in spremembe), zaradi česar iz tega razloga odpoved ni bila nezakonita.

Glede na tako ugotovljeno stališče Vrhovnega sodišča, da tožnik ni dokazal, da je v spornem času užival sindikalno imuniteto, je pritožbeno sodišče preizkusilo izpodbijano sodbo glede obstoja utemeljenega poslovnega razloga o nepotrebnosti dela tožnika po pogodbi o zaposlitvi, ki ga je ugotovila tožena stranka v redni odpovedi dne 30. 1. 2009. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožnikovim tožbenim zahtevkom. Ugotovilo je, da tožena stranka ni izkazala utemeljenih poslovnih razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnika brez ponudbe nove, pri čemer je ves čas od ugotovitve upada naročil v letu 2008 zagotavljala, da bo uvedba 36 urnega delavnika omogočala ohranitev zaposlitve vsem delavcem. V obvestilu sindikatu dne 15. 1. 2009 je navedla, da nobenemu delavcu ne bo prenehalo delovno razmerje. Po stališču sodišča prve stopnje je bil lahko razlog odpovedi tudi to, ker tožnik ni podpisal ponujenega aneksa o skrajšanem delovnem času. Poleg tega tožena stranka ni obrazložila razlogov, zakaj tožniku ni bilo mogoče ponuditi pogodbe o zaposlitvi pod spremenjenimi pogoji oz. ga ni bilo možno kako drugače prekvalificirati ali dokvalificirati za drugo delovno mesto. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki v izpodbijani sodbi ne strinja. Pritožbeno sodišče je v enakih primerih, ko je presojalo utemeljenost odpovednih razlogov nekaterih tožnikovih sodelavcev na delovnih mestih zlagalca in upravljalca stroja II (Pd 64/2009 in Pd 67/2009 in drugi), razveljavilo prvostopenjske sodbe. Zato na podane pritožbene navedbe odgovarja z naslednjimi dejanskimi in pravnimi razlogi.

Iz do sedaj izvedenih dokazov je razvidno, da je tožena stranka od 24 delavcev, ki v januarju 2009 niso podpisali ankesa, odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz poslovnih razlogov desetim delavcem, vključno s tožnikom, na delovnih mestih zlagalca in upravljalca strojev v enotah flex in konfekcionaža. Tožena stranka je v odpovedi obrazložila upadanje naročil po proizvodih in negativno finančno bilanco, kar predstavlja razloge, ki so izključno poslovne narave, pri čemer zaradi spremenjene organizacije dela ni mogla več zagotavljati dela tožniku pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi ni jasno opredelilo o tem, ali je dejstvo, da tožnik ni podpisal aneksa, vplivalo na odpoved pogodbe ali ne. Zgolj navedba, da se takšna možnost lahko dopušča, ne more imeti podlage za utemeljenost odpovednega razloga. Delo upravljalca stroja II so v enoti konfekcionaža opravljali tožnik, T.G. in M.K.. Ker je šlo za opravljanje dela na istem delovnem mestu ter za presežek enega izvajalca, bi moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kako je tožena stranka v konkretnem primeru uporabila kriterija usposobljenosti in odnosa do dela. Tožena stranka se je sicer sklicevala na matrike usposobljenosti delavcev, ki jih tožnik ni prerekal, vendar zgolj zato, ker le-teh ni predložila, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za sklepanje o neustrezni uporabi kriterija usposobljenosti. Po izpovedbi nadrejene delavke M.Ž. sta tožnik in sodelavec T.G. opravljala sorodno delo in bila enako usposobljena ter medsebojno zamenljiva.

Sodišče prve stopnje bo moralo sporna dejstva glede uporabe kriterijev ustrezno preizkusiti z dodatnim zaslišanjem prič A.Š. in M.Ž., ki bosta pojasnili tudi okoliščine, zakaj tožnika ni bilo mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Po ugotovitvi pritožbenega sodišča tako do sedaj dejansko stanje glede (ne) utemeljenosti razlogov odpovedi pogodbe še ni popolno ugotovljeno oz. je odločitev o ugoditvi tožnikovih zahtevkov preuranjena.

Zato je pritožbeno sodišče ugodilo pritožbi tožene stranke in v tej zvezi ugodilo tudi pritožbi tožnika (o stroških postopka, ki jih izpodbija, je sodišče prve stopnje zmotno odločilo) ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških ima podlago v določbi 3. odstavka 165. člena ZPP.