Jedro

Tožnica je v obdobju od 2009 do 2016 s plačili nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zamujala. Zato se je s plačili v skladu s 93. členom ZDavP-2 pokrival najstarejši dolg, in sicer pripadajoče zamudne obresti, obračunane od nepravočasno plačanih glavnic v skladu s 96. členom ZDavP-2 in nato še glavnica.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ zoper tožnico začel davčno izvršbo dolžnega zneska obveznosti po izvršilnem naslovu, navedenem v izreku, ki na dan izdaje sklepa z zamudnimi obrestmi in stroški sklepa znaša 106,86 EUR, z rubežem denarnih prejemkov pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije.

2. Ministrstvo za finance je z odločbo št. DT 499-29-812/2016-2 z dne 5. 1. 2017 pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrnilo.

3. V tožbi, ki jo je sodišču v soglasju s tožnico odstopila tožena stranka, tožnica vztraja pri ugovoru, da dolg ne obstaja. Navaja in prilaga sklepe o davčni izvršbi, po katerih je bil dolg v celoti poplačan. Po navedbah tožbe je bila tožnici za leto 2015 odločba o odmeri NUSZ z isto številko DT 4224-003819/2015-SK(07-130-09) z dne 14. 4. 2015 izdana dvakrat, vsaki od odločb sta bila priložena po dva UPN obrazca, na katerih pa so bili različni datumi zapadlosti obroka. Tako je bila terjatev za leto 2015 knjižena dvakrat in tudi dvakrat poravnana. Po razlagi kontrolorja, je bilo plačilo po prvi odločbi poknjiženo za stari dolg, plačilo po drugi odločbi pa za leto 2015. Po odločbi za leto 2016 je zapadlost obrokov 1. 8. 2016 in 28. 10. 2016, oba obroka sta bila poravnana, res z zamikom, vendar pred izdajo sklepov o davčnih izvršbah.

4. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih. Predlaga zavrnitev tožbe.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Izpodbijani sklep je po presoji sodišča pravilen in skladen z določbami Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), na katere se sklicuje. Sodišče se strinja tudi z razlogi, s katerimi njegovo pravilnost in zakonitost potrdi pritožbeni organ in z razlogi, s katerimi obrazloži zavrnitev pritožbenega ugovora, da dolg ne obstoji, pri katerem tožnica vztraja tudi v upravnem sporu in ga utemeljuje z dejstvi in dokazi, ki jih v postopku izdaje izpodbijanega sklepa ni navedla oziroma predložila.

7. Pritožbeni organ namreč skladno z izpiski knjigovodskih evidenc (izpisov DP1 in e kartic), ki se nahajajo v spisu ugotavlja, da je tožnica v obdobju od 2009 do 2016 s plačili nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča (NUSZ) zamujala. Zato se je s plačili v skladu s 93. členom ZDavP-2 pokrival najstarejši dolg, in sicer pripadajoče zamudne obresti, obračunane od nepravočasno plačanih glavnic v skladu s 96. členom ZDavP-2 in nato še glavnica. Plačilo, ki ga navaja v pritožbi v znesku 81,28 EUR na dan 5. 8. 2016, je bilo knjiženo na kartico tožnice dne 8. 8. 2016, z njim pa se je pokrivala najstarejša še neplačana obveznost. Tako je imela na kontu 97-NUSZ na dan 1. 8. 2016, ko je zapadel v plačilo 1. obrok NUSZ za leto 2016, še neporavnane obveznosti na tem kontu v znesku 256,63 EUR. Po knjiženem plačilu z dne 8. 8. 2016 v znesku 81,28 EUR, pa se je njen dolg zmanjšal na 175,35 EUR. Navedenim ugotovitvam tožnica konkretno ne ugotavlja. Dejstva in dokazi, ki jih brez navedbe utemeljenega razloga prvič uveljavlja v upravnem sporu, predstavljajo nedopustno tožbeno novoto in se zato skladno 52. členom Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot tožbeni razlogi ne morejo upoštevati. Kljub temu sodišče dodaja, da predloženi sklepi o davčni izvršbi sami po sebi ne izkazujejo uspešnosti izterjave, tožnica pa v postopku davčne izvršbe tudi ne more biti uspešna z ugovori, ki se nanašajo na odmerne odločbe (nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča za leto 2015).

8. Ker je torej po povedanem izpodbijana odločitev pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.

9. Sodišče je v zadevi odločilo na nejavni seji na podlagi 2. alinee drugega odstavka 59. člena ZUS-1.