Jedro

Obveznost plačila članarine za članstvo v Obrtno-podjetniški zbornici Slovenije obstaja, dokler posameznik opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov Poslovnega registra Slovenije.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahtevek tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Obrtno podjetniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju OZS) tožniku za leto 2008 odmerila članarino v skupnem znesku 240,00 €, ki je zapadla v plačilo na dan vročitve odločbe. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je tožnik A. s.p., vpisan v obrtni register od 6. 3. 1995. Na podlagi določbe 31. člena Obrtnega zakona (Uradni list RS, št. 40/2004-UPB1, 102/2007, ObrZ) se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt združujejo v OZS ter so na podlagi šestega odstavka 39. člena istega zakona dolžne plačevati članarino, ki jo določi skupščina OZS. Način plačevanja članarine OZS v letu 2008 je bil določen s Sklepom o načinu plačevanja članarine OZS od 1. 1. 2008 dalje. Tožena stranka je tožniku obračunala članarino glede na velikost podjetja oziroma število zaposlenih, pri čemer je podatke o zaposlenih pridobila od pristojnih organov. Ker je obveznost iz naslova članarine za leto 2008 na dan izdaje odločbe že v celoti zapadla v plačilo, je bil tožnik dolžan navedeno obveznost izpolniti po prejemu odločbe.

Izpodbijano odločbo je potrdil tudi Upravni odbor OZS kot pritožbeni organ in sicer z odločbo, št. 0166-2008-16128/SR z dne 12. 1. 2010. Pritožbeni organ v navedeni odločbi navaja, da je tožnik vpisan v obrtni register, ki ga vodi OZS, od 6. 3. 1995. Tako je bil vpisan v obrtni register tudi v letu 2008, na katerega se nanaša odločba. V skladu s sedaj veljavno zakonodajo tožniku za pridobitev pravice opravljanja obrtne dejavnosti ni bilo treba posebej podati vloge za izdajo obrtnega dovoljenja, temveč je bil tožnik že na podlagi registrirane dejavnosti (vodovodne, plinske in sanitarne inštalacije) vpisan v obrtni register po uradni dolžnosti. Članstvo tožnika v OZS tako ni prostovoljno ali pogodbeno pogojeno, temveč obvezno glede na opravljanje in registracijo njegove dejavnosti. Z vpisom v obrtni register je tožnik v skladu z 31. členom ObrZ postal obvezen član OZS ter je na podlagi 39. člena istega zakona dolžan plačevati članarino OZS. Na navedeno obveznost pa ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik tudi član Gospodarske zbornice Slovenije (GZS). Vse dokler je tožnik vpisan v obrtni register in razpolaga z veljavnim obrtnim dovoljenjem, ima pravico opravljati obrtno dejavnost in je zavezan k plačilu predpisane članarine. V primeru, ko fizična ali pravna oseba preneha opravljati dejavnost, za katero ima izdano obrtno dovoljenje, pa se je v skladu z določbo 17. člena ObrZ dolžna v roku osmih dni po prenehanju opravljanja dejavnosti odjaviti iz obrtnega registra in vrniti obrtno dovoljenje. O odjavi iz obrtnega registra izda OZS ugotovitveno odločbo. Po podatkih poslovnega registra pa ima tožnik še vedno registrirano obrtno dejavnost, za katero potrebuje obrtno dovoljenje, to je inštaliranje vodovodnih, plinskih in ogrevalnih napeljav in naprav. Pritožbeni organ je tudi zavrnil tožnikove ugovore, da ne sprejema članstva v OZS. Nedvomno je tožniku dejstvo, da je član OZS, znano, saj je tudi dne 5. 2. 2002 ter 15. 12. 2005 podal vlogi za spremembo podatkov v obrtnem dovoljenju, o čemer mu je bila tudi izdana odločba, ki jo je prejel 5. 1. 2006. V zadevi tudi ni pomembno, da tožnik ne koristi uslug OZS, ker so mu vse storitve kot članu zagotovljene na podlagi ObrZ in Statuta.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka ni upoštevala njegovega dejanskega statusa pred in v času spremembe ObrZ. Strinja se z navedbami tožene stranke, da je bil v času izdaje obrtnega dovoljenja član OZS in je tudi plačeval članarino, vendar je kasneje v mesecu decembru 2005 podal pisno izjavo o deležu opravljanja obrtnih oziroma neobrtnih dejavnosti, iz katere je razvidno, da znaša delež iz naslova opravljanja obrtne dejavnosti 3 % , iz naslova neobrtne dejavnosti pa 97 %. Na podlagi navedene izjave je bil tožnik nadalje samo član GZS, kateri je tudi plačeval članarino. V nobenem obdobju pa ni bil član obeh zbornic, temveč je bil do leta 2005 član OZS, v nadaljevanju pa član GZS. Od leta 2003 iz naslova prihodkov kot samostojni podjetnik ni imel nikakršnih prejemkov, saj je podjetje registrirano kot dopolnilna dejavnost in ne izvaja registrirane dejavnosti. Iz navedenega je torej razvidno, da je bil v času spremembe ObrZ član GZS in da je na podlagi poziva GZS in zakonodaje pravočasno podal vse izjave in opravil vsa dejanja, da to v skladu z zakonom tudi ostane. OZS pa tožnika tudi po spremembi ObrZ ni vprašala o strinjanju s spremembo članstva, temveč ga je brez predhodnega obvestila pričela obremenjevati s članarino. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo povzema navedbe iz odločbe druge stopnje ter zavrača tožnikov ugovor, da ni upoštevala dejanskega statusa tožnika pred in v času spremembe ObrZ. Dejanski status tožnika izhaja iz obrtnega registra, ki ga vodi OZS. Iz navedenega registra je razvidno, da je bil tožnik vpisan v register 6. 3. 1995 in mu je bilo tedaj izdano tudi obrtno dovoljenje za opravljanje dejavnosti. Članstvo v OZS je pogojeno z opravljanjem dejavnosti, ki se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra. Tožnik zato neupravičeno navaja, da je izključno član GZS, saj članstvo v OZS ni vezano na izbiro, ampak je vezano na opravljanje dejavnosti, ki je določena v Uredbi o določitvi obrtnih dejavnosti in obrti podobnih dejavnosti. Določbe Zakona o gospodarski zbornici pa ne veljajo za subjekte, ki opravljajo obrtno oziroma obrti podobno dejavnost v skladu z ObrZ. Članstvo v GZS je prostovoljno in ne vpliva na članstvo v OZS, ki je obvezno. Tako je tudi mogoče, da je nekdo dvojni član, kar pa ne vpliva na obveznost plačila članarine OZS. Tožena stranka predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik dolžan plačati članarino OZS za leto 2008. V skladu z določbo 31. člena ObrZ se pravne in fizične osebe, ki opravljajo pridobitno dejavnost kot obrtno dejavnost, obrti podobno dejavnost ali domačo oziroma umetnostno obrt, obrtne zadruge in oblike njihovega združevanja, združujejo v Obrtno podjetniško zbornico Slovenije. Skladno z 39. členom ObrZ pa so člani dolžni plačevati članarino. Po navedenih določbah je torej pravna ali fizična oseba, ki opravlja obrtno oziroma obrti podobno dejavnost član obrtne zbornice in je dolžna plačevati članarino. Glede na navedeno je za članstvo v OZS bistveno, da ima posameznik registrirano obrtno ali obrti podobno dejavnost. Po podatkih spisa je bil tožnik dne 6. 3. 1995 vpisan v obrtni register na podlagi registrirane dejavnosti s šifro 645.330 – vodovodne, plinske in sanitarne inštalacije, ki je v skladu s predpisi uvrščena med obrtne dejavnosti. Iz podatkov poslovnega registra na dan 26. 4. 2010 tudi izhaja, da ima tožnik še vedno registrirano dejavnost, šifra 43.220 – inštaliranje vodovodnih, plinskih in ogrevalnih napeljav in naprav, ki predstavlja obrtno dejavnost, za katero je potrebno obrtno dovoljenje.

Navedenim dejstvom tožnik v tožbi ne ugovarja, ta dejstva pa so odločilna za ugotovitev, ali je tožnik dolžan plačevati članarino OZS. Navedena obveznost namreč obstaja, dokler tožnik opravlja obrtno dejavnost, kar pa se ugotavlja na podlagi podatkov poslovnega registra. Zaradi navedenega sodišče kot nerelevantne zavrača tožnikove tožbene ugovore, da je od leta 2005 dalje le član GZS, saj navedena okoliščina, tudi kolikor bi bila izkazana, ne vpliva na članstvo v OZS, ki je v skladu z določbami ObrZ obvezno. Tudi ugovor, da tožnik ne izvaja registrirane dejavnosti, ne more vplivati na drugačno odločitev. Prenehanje opravljanja obrtne dejavnosti lahko ima pravno veljavne učinke šele po tem, ko tožnik v zvezi s prenehanjem opravljanja dejavnosti izvede z zakonom skladen postopek. Po določbi 17. člena ObrZ namreč obrtno dovoljenje preneha veljati z odjavo iz obrtnega registra, kar se izvrši na podlagi obvestila prizadete osebe, ki ga je dolžna podati v roku 8 dni po prenehanju opravljanja dejavnosti. Takšnega postopka pa tožnik po podatkih spisa ni izpeljal, niti tega ne zatrjuje v tožbi, zato neutemeljeno ugovarja, da ni član OZS. Prav tako so neupravičeni njegovi ugovori, da je pravočasno podal vse izjave in opravil vsa dejanja v skladu z novelo ObrZ, saj se navedena sprememba zakona niti ni nanašala na tožnikovo situacijo. Očitno pa se je tudi tožnik sam zavedal, da je bil član OZS še po letu 2005, saj je še v mesecu decembru istega leta zahteval spremembo podatkov v obrtnem dovoljenju.

Po vsem navedenem je sodišče presodilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006, 62/2010, ZUS-1).

Ker je sodišče tožbo zavrnilo, je tudi zavrnilo tožnikov zahtevek za povrnitev stroškov postopka. Navedena odločitev temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS- 1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka sama trpi stroške postopka.