Jedro

Ob primerjavi vlog dolžnika z dne 8. 1. 2014, 12. 2. 2014 in 13. 2. 2014 z vlogo z dne 14. 5. 2014 je mogoče ugotoviti, da je kljub temu, da je v večjem delu vsebina teh vlog enaka in da v vseh vlogah dolžnik zatrjuje, da je svoje obveznosti do upnika poplačal v celoti, v vlogi z dne 14. 5. 2014 vendarle dodana tudi navedba, da je dolžnik kopijo potrdil o plačilih še isti dan poslal dolžnikovim pooblaščencem, izvršitelju in upniku. Do te navedbe, ki je pomembna za presojo dejstva, ali je dolžnik upnika seznanil s tem, na račun katere obveznosti plačuje zatrjevane zneske in za presojo ali je upnik mogel in moral vedeti, na račun katerih obveznosti dolžnik plačuje navedene zneske, pa se upnik v svoji vlogi z dne 27. 2. 2014 ni mogel izjaviti. Zlasti pa bi bilo potrebno upnika seznaniti z dejstvom, da je dolžnik poleg vlog z dne 8. 1., 12. 2. in 13. 2. 2014 podal tudi ugovor po izteku roka z dne 14. 5. 2014 z vidika dejstva, da je sodišče prve stopnje o prejšnjih dolžnikovih vlogah (ki so vsebinsko v večjem delu enake) odločilo s sklepom z dne 23. 5. 2014, in je tako sedaj izpodbijani sklep za upnika nedvomno predstavlja popolno presenečenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom izreklo, da se ugovoru dolžnika po izteku roka delno ugodi in se izvršilni postopek ustavi za dne 8. 1. 2014 plačanih 600,00 EUR, dne 12. 2. 2014 plačanih 484,68 EUR in dne 13. 2. 2014 plačanih 220,00 EUR na račun stroškov, obresti in glavnice (I. točka izreka), da se v presežku ugovor dolžnika zavrne (II. točka izreka) ter se upniku ne priznajo stroški vloge z dne 27. 2. 2014 (III. točka izreka).

2. Zoper tak sklep se pritožuje upnik po pooblaščencih iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Upnik uvodoma opozarja na dejstvo, da dolžnikovega ugovora po izteku roka sploh ni prejel v izjasnitev, temveč je prejel le poziv sodišča z dne 19. 2. 2014, h kateremu so bili priloženi dopisi dolžnika z dne 13. 2. 2014, v katerih je bilo navedeno, da je terjatev upnika poravnana, to dolžnikovo vlogo pa je sodišče obravnavalo kot ugovor po izteku roka, glede katerega je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 23. 5. 2014 izreklo, da ga šteje za umaknjenega, ker dolžnik ni plačal sodne takse za ugovor. Nato je dolžnik očitno dne 13. 5. 2014 ponovno vložil ugovor, ki pa upniku ni bil nikoli vročen v izjasnitev. Nadalje navaja, da je napačna ugotovitev oziroma zaključek sodišča, da je dolžnik seznanil upnika v vrstnem redu obračunavanja oziroma, da je ob izpolnitvi obveznosti določil, katero obveznost izpolnjuje, saj iz komentarja 287. člena Obligacijskega zakonika jasno izhaja, da lahko dolžnik izbiro glede vrstnega reda vračunanja opravi najkasneje ob izpolnitvi obveznosti, vendar mora o tem obvestiti upnika, dolžnik pa v konkretnem primeru tega ni storil. Zaključek sodišča, da naj bi v konkretni zadevi dolžnik podal enostransko izjavo, da so vsa tri sporna plačila nanašajo na predmetno zadevo, je napačen. Z vidika uporabe materialnega prava pa je tudi napačen zaključek, da iz prvega odstavka 287. člena OZ ne izhaja obveznost, da mora dolžnik upnika seznaniti o vrstnem redu vračunanja. Ker v konkretnem primeru ni bilo enostranske izjave dolžnika o vrstnem redu vračunanja, je upnik prejeta plačila vračunal v skladu z določbo drugega odstavka 287. člena OZ.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja: (-) da je dolžnik tekom predmetnega postopka večkrat zatrjeval poplačilo predmetne terjatve in sicer v vlogah z dne 8. 1. 2014, 12. 2. 2014 in 13. 2. 2014, (-) da je te vloge sodišče prve stopnje v izogib stroškom ugovornega postopka obravnavalo kot obvestilo o plačilu in upnika pozvalo, da izvršilni predlog v ustreznem delu umakne, (-) da je upnik odgovoril na poziv sodišča z vlogo 27. 2. 2014, ki jo je sodišče prve stopnje štelo kot ugovor na ugovor dolžnika, ki ga je dolžnik ponovno vložil 14. 5. 2014 in ga dopolnil 29. 5. 2014 s predložitvijo dokazil o plačilih. Po mnenju sodišča prve stopnje se je upnik v zatrjevanih delnih plačilih že izjavil v svoji vlogi z dne 27. 2. 2014, v kateri je odgovoril, da je zneske, ki jih zatrjuje dolžnik, upošteval pri poravnavanju obveznosti, ki jih je imel dolžnik do upnika v izvršilnem postopku VL 161659/2013, ker ni bil s strani dolžnika obveščen, da gre za plačila po sklepu o izvršbi v predmetnem izvršilnem postopku in je tako prejeta plačila poračunal v skladu z drugim odstavkom 287. člena OZ. Ob pregledu spisovnega gradiva v zvezi s pritožbenimi navedbami glede izdaje sklepa z dne 23. 5. 2014 pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje vlogo dolžnika z dne 8. 1. 2014, 12. 2. 2014 in 13. 2. 2014 vendarle obravnavalo kot ugovor po izteku roka, za katerega pa je s sklepom z dne 23. 5. 2014 (list. št. 43 do 44) ugotovilo, da je ta ugovor bil umaknjen, ker dolžnik ni plačal sodne takse za ugovor po izteku roka.

5. Pred izdajo omenjenega sklepa pa je sodišče prve stopnje prejelo tudi dolžnikovo vlogo z dne 14. 5. 2014 na list. št. 41, ki ga je prav tako štelo kot ugovor po izteku roka, vendar ga glede na zgoraj pojasnjeno upniku ni vročalo v odgovor. Takšno postopanje pa po mnenju pritožbenega sodišča ob upoštevanju odločb Ustavnega sodišča Up-419/10-17 z dne 2. 12. 2010 ter Up-416/09 ni pravilno. V omenjenih odločbah je Ustavno sodišče poudarilo: (-) da je namen vročanja omogočiti in zagotoviti, da bo udeleženec postopka seznanjen s procesnimi dejanji nasprotne stranke in sodišča, ter da bo temu primerno lahko pripravil svojo obrambo, (-) da mora zahteva po kontradiktornem postopku kot izrazu pravice do enakega varstva pravic biti spoštovana v vseh postopkih in v vseh fazah postopka, tudi v postopku za izdajo začasne odredbe in v postopkih izvršbe, (-) da je kontradiktornost potrebno zagotoviti še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje, (-) da pa vendarle zagotavljanje pravice do informacije in izjave ni zgolj formalni ritual, ki je sam sebi namen in da zato opustitev vročitve vloge ne predstavlja kršitve pravice do izjave, če vloga nasprotne stranke ne vsebuje nič novega, oziroma je povsem prazna, ker je izjavljanje o takšni vlogi nemogoče. Po stališču Ustavnega sodišča tako vlog, ki ne morejo vplivati na končni izid postopka, nasprotni stranki ni treba vročati, pri čemer pa mora biti sodišče previdno, saj je treba praviloma sami stranki prepustiti odločitev o tem, ali se bo izjavila o določenem dokumentu. Sodišče mora pri odločanju o tem, ali bo neko vlogo vročalo stranki, izhajati iz težnje po varovanju bistva človekove pravice do izjave, ki je v tem, da se lahko posameznik izjavi o vsem, kar je pomembno za odločitev o njegovi pravici, in sicer tako o dejanskih kot o pravnih vidikih zadeve. Pravica do izjave ne narekuje niti seznanitve stranke z vlogami nasprotnika, ki ne vsebujejo po vsebini nič novega in so v svojem bistvu le ponovitev tistega, kar je bilo že prej povedano in pravilno vročeno.

6. Ob primerjavi vlog dolžnika z dne 8. 1. 2014, 12. 2. 2014 in 13. 2. 2014 z vlogo z dne 14. 5. 2014 je mogoče ugotoviti, da je kljub temu, da je v večjem delu vsebina teh vlog enaka in da v vseh vlogah dolžnik zatrjuje, da je svoje obveznosti do upnika poplačal v celoti, v vlogi z dne 14. 5. 2014 vendarle dodana tudi navedba, da je dolžnik kopijo potrdil o plačilih še isti dan poslal dolžnikovim pooblaščencem, izvršitelju in upniku. Do te navedbe, ki je pomembna za presojo dejstva, ali je dolžnik upnika seznanil s tem, na račun katere obveznosti plačuje zatrjevane zneske in za presojo ali je upnik mogel in moral vedeti, na račun katerih obveznosti dolžnik plačuje navedene zneske, pa se upnik v svoji vlogi z dne 27. 2. 2014 ni mogel izjaviti. Zlasti pa bi bilo potrebno upnika seznaniti z dejstvom, da je dolžnik poleg vlog z dne 8. 1., 12. 2. in 13. 2. 2014 podal tudi ugovor po izteku roka z dne 14. 5. 2014 z vidika dejstva, da je sodišče prve stopnje o prejšnjih dolžnikovih vlogah (ki so vsebinsko v večjem delu enake) odločilo s sklepom z dne 23. 5. 2014, in je tako sedaj izpodbijani sklep za upnika nedvomno predstavlja popolno presenečenje. Upnik tako v pritožbi utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje z dnem, ko mu ni vročalo dolžnikovega ugovora po izteku roka z dne 14. 5. 2014, zagrešilo absolutno bistveno kršitev postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

7. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje, saj je glede na naravo stvari in okoliščine primera ocenilo, da ugotovljene absolutne bistvene kršitve določb postopka samo ne more odpraviti (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP in 15. členom ZIZ). Ker je že zaradi ugotovljene pritožbeno uveljavljane kršitve določb postopka bilo potrebno izpodbijani sklep sodišča prve stopnje razveljaviti, se pritožbeno sodišče v presojo ostalih pritožbenih navedb ni spuščalo.

8. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo najprej upniku omogočiti, da se v določenem roku izjavi o navedbah dolžnika v ugovoru po izteku roka z dne 14. 5. 2014 in njegovi dopolnitvi z dne 29. 5. 2014, pred sprejemom odločitve o teh vlogah pa tudi presoditi njihovo dovoljenost glede na drugi odstavek 56. člena ZIZ v zvezi z dejstvom, da je o vsebinsko podobnih vlogah dolžnika odločilo že s sklepom z dne 23. 5. 2014.