Jedro

Okoliščina, da je bil član "Kulturbunda" med drugo svetovno vojno s strani SS zaprt zaradi političnih razlogov, bi v postopku ugotavljanja državljanstva po 2. odst. 9. čl. ZDen lahko vplivala na pozitivno odločitev samo, če bi se v postopku ugotovilo, da je bil politični zapornik zaradi lojalnega ravnanja do slovenskega naroda oz. njegovega narodnoosvobodilnega boja proti nemškemu okupatorju.

Izrek

1. Zadevi pod št. U 453/95 in U 1743/95 se združita v enoten postopek. 2. Tožbama se ugodi in se odpravita odločbi Ministrstva za notranje zadeve RS št... z dne 14.2.1995 in z dne 3.10.1995.

Obrazložitev

S prvoizpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožnikovo pritožbo zoper prvostopno odločbo, s katero je bilo ugotovljeno, da se O.M. po predpisih o državljanstvu, ki so na območju RS veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu RS (ZDS), ni štel za jugoslovanskega državljana, ker na dan 28.8.1945, v skladu z 2. odstavkom 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ, ni postal državljan Slovenije in FLRJ (bil je nemške narodnosti in član Kulturbunda in je že od leta 1945 dalje živel v tujini). Ugotovitev, da je bil nemške narodnosti, tožena stranka opira na dokaze kot so: odločba Okrajne zaplembene komisije v P. št... z dne 27.8.1945, sklep Okrajnega sodišča v P. o prenosu njegovega premoženja v državno last, fond arhivskega gradiva pod št... pri Ministrstvu za notranje zadeve v Ljubljani, kjer je evidentiran kot član Kulturbunda, arhivsko gradivo Arhiva RS Ministrstva za kulturo KU 20P, fasc.... in še dva seznama članov Kulturbunda v ... (KU2OP), fasc.... in O.A.J J. R. fasc.... in fonda GJP P. št..., na str... ter GSP M. št...

Z drugoizpodbijano odločbo pa je bila zavrnjena tožnikova pritožba proti odločbi, ki jo je prvostopni organ izdal v obnovi postopka o isti stvari, torej navedeni odločbi o ugotovitvi državljanstva O.M. Tožena stranka navaja, da je v obnovljenem postopku prvostopni organ skrbno pretehtal nove tožnikove dokaze in dejstva, ki v prejšnjem postopku niso bili uporabljeni, in tudi sam zbral dodatne dokaze in dejstva v zadevi ugotovitve državljanstva za pokojnega O.M. Tožena stranka ne dvomi v ugotovitev prvostopnega organa, da je bil O.M. član Kulturbunda, kar je bilo pogojeno z nemško narodnostjo. To izpričujejo dokazi, shranjeni v arhivskem gradivu (isti, ki so že prej navedeni) in pričevanje posameznih prič, ki so bile v postopku zaslišane. Tudi gradivo "... Nemci med obema vojnama" večkrat omenja M. kot enega izmed vodilnih Kulturbundovcev v ... Ker je imenovani živel v tujini že pred 4.12.1948, je po presoji tožene stranke prvostopni organ upravičeno uporabil določbo 2. odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ. Obstoja nelojalnega ravnanja pa v skladu z določbo 3. odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) upravni organ ni bil dolžan ugotavljati.

Prvonavedeno odločbo tožnik v tožbi izpodbija, ker naj bi tožena stranka na podlagi ugotovljenih okoliščin nepravilno sklepala o dejanskem stanju in v posledici tega tudi nepravilno uporabila materialno pravo. Drugonavedeno odločbo pa izpodbija iz vseh razlogov 10. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS). Tožnik izpodbija verodostojnost dokazov, na katere je upravni organ v obeh odločbah oprl svojo ugotovitev, in sicer, da je bil O.M. član Kulturbunda, kar naj bi pogojevalo tudi njegovo narodnost. Iz fonda Kulturbunda pri Ministrstvu za notranje zadeve je razvidno, da je O.M. vpisan v ta fond s svinčnikom in ročno pisavo. Enako je vpisan tudi datum vstopa. V tem fondu tudi ni navedena številka izkaznice Kulturbunda. Iz navedenega je razvidno, da je bil O.M. v fond vpisan (ročno) naknadno, po že sestavljenem seznamu s pisalnim strojem. Na strani, kjer je vpisan M., tudi ni nobenih zaporednih številk. Zato je vprašanje, ali ima ta listina sploh kakšno dokazno vrednost. Enako velja tudi za ostale listine iz arhivskega gradiva, na katere tožena stranka opira svojo odločitev (fond GSP P. st... navaja le vpis na podlagi izjave M. z dne 15.9.1941 o uporabi njegovega posestva in ne govori o njegovem pristopu h Kulturbundu; iz fonda GSP M. je razvidno, da je bil ta vpis podan na podlagi izjave P.J., iz katere pa ni razvidno, da bi M. stopil v Kulturbund; odločba Okrajne zaplembene komisije v P. in sklep Okrajnega sodišča v P., glede na vsebino, ne moreta biti dokaza o narodnosti M.). Glede na zgodovinsko dejstvo, da je Kulturbund obstojal v Sloveniji le do konca aprila 1941, nato pa je obstojala organizacija Heimatdienst, je netočna tudi obrazložitev prvonavedene odločbe, da je bil O.M. za časa okupacije Slovenije član Kulturbunda. Drugonavedeni tožbi pa očita še kršitev postopkovnega predpisa, ker v obnovi postopka upravni organ ni obvestil tožnika o tem, da bo izvedel zaslišanje prič, in ga na zaslišanje ni povabil in tudi v ničemer ni upošteval njegovih navedb v zvezi z izjavami prič. Organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se opira odločba. Upravni organ je oprl svojo odločbo le na pričevanje prič, ki je zanj neugodno in v odločbi tudi ni navedel, zakaj le izjave teh prič potrjujejo dejstva, na podlagi katerih temelji odločba. Nerazumljivo mu je tudi, kako je mogoče dajati v tem postopku ključen pomen navedbam v publikaciji "... Nemci med obema vojnama", saj upravni organ ni preveril virov, na podlagi katerih je avtorica prišla do sklepa, da O.M. v njej predstavlja kot enega izmed vodilnih Kulturbundovcev v ... Navaja, da glede na 9. člen ZDen v tem primeru ni podan niti eden zakonski pogoj, da O.M. ne bi bilo priznano jugoslovansko državljanstvo. Ni bil oseba nemške narodnosti, saj je bil rojen v ... slovenskim staršem. Na dan 28.8.1945 je sicer res bil v tujini, vendar je bil tja pregnan že ob začetku vojne.

Članstvo v Kulturbundu ali siceršnje nelojalno vedenje ni z ničemer dokazano, saj so nesporna in splošno znana njegova dela v korist ... Kot priznan zdravnik je v veliki meri prispeval k bolnici v ..., zaposloval veliko meščanov, financiral prvi slovenski zvočni film, financiral kopališče v ... Pa tudi sicer se s svojim ravnanjem oziroma vedenjem ni z ničemer pregrešil zoper interese narodov Jugoslavije. Predlaga, da sodišče izpodbijani odločbi odpravi oziroma v drugi tožbi posebej predlaga, da sodišče ugotovi, da je O.M. upravičenec v postopku denacionalizacije premoženja.

V odgovorih na tožbi tožena stranka vztraja pri izpodbijanih odločbah in sodišču predlaga, da tožbi zavrne.

Tožbi sta utemeljeni iz naslednjih razlogov: Zaradi specifičnosti primera, ker se obe tožbi nanašata na isto upravno stvar (ugotovitev državljanstva za O.M.), pri čemer se s prvo tožbo izpodbija drugostopna odločba o ugotovitvi državljanstva (z dne 14.2.1995), z drugo tožbo pa drugostopna odločba, ki se nanaša na obnovo postopka, končanega s prej navedeno odločbo o ugotovitvi državljanstva z dne 14.2.1995, je sodišče zaradi ekonomičnosti in celovitega vpogleda v stvar, obe zadevi združilo v enoten postopek in ju obravnavalo skupaj.

Prvoizpodbijana odločba (z dne 14.2.1995) je po presoji sodišča nezakonita, ker tožena stranka ni presodila pritožbene navedbe, s katero se zatrjuje, da je prvostopni organ napačno ovrednotil dejstvo, da je O.M. že v maju 1941 aretirala SS enota nemške vojske in so ga Nemci potem, ko je bil najprej v m., nato pa še v p. zaporih, odpeljali v internacijo kot političnega zapornika. V obrazložitvi svoje odločbe mora organ druge stopnje presoditi vse pritožbene navedbe in tudi obrazložiti, zakaj jih šteje za neutemeljene (245. člen ZUP). Okoliščina, da so O.M. zaprli zaradi političnih razlogov, ki jo je v pritožbi navajal tožnik, bi po mnenju sodišča lahko vplivala na drugačno odločitev v tej zadevi, če bi se v postopku ugotovilo, da je bil O.M. politični zapornik zaradi lojalnega ravnanja do slovenskega naroda oziroma njegovega narodno-osvobodilnega boja proti nemškemu okupatorju.

Tudi v obnovitvenem postopku v tej stvari, ki je bil obnovljen prav zaradi dokaznega postopka v zvezi z aretacijo, zaporom, zaplembo premoženja in deportacijo O.M. s strani Gestapa P. (sklep z dne 8.5.1995), tožena stranka okoliščin, ki se nanašajo na to vprašanje, ni celostno presodila. Glede na tožbene trditve, da je bil M. 6.5.1941 aretiran s strani Gestapa P., prepeljan v m. zapore in tam zaprt približno do 21.7.1941, medtem pa naj bi mu Gestapo zaplenil vse premoženje, zaradi česar naj bi se pritožil in ga je Gestapo zato ponovno zaprl v "celico smrti" v P. kot političnega zapornika, bi moral upravni organ, na podlagi zbranih dokazov, v postopku presoditi, ali je bil O.M. res zaprt kot politični zapornik in če je bil, zaradi česa je bil oziroma ali je bil že prvič zaprt kot politični zapornik ali šele, ko ga je Gestapo zaprl drugič in kaj je bilo temu razlog (morda tudi pritožba, ker naj bi mu Gestapo, kot zatrjuje sam tožnik, "zaplenil" vse premoženje).

V novem postopku bo morala tožena stranka ponovno oceniti vse v postopku zbrane dokaze, na katere bo oprla svojo odločitev. Še posebej skrbno bo morala oceniti arhivsko gradivo o fondu Kulturbundovcev pri Ministrstvu za notranje zadeve, katerega verodostojnost tožnik izpodbija. Utemeljiti bo morala, zakaj listine, ki jim tožnik zanika verodostojnost, šteje za verodostojne, če bo seveda v postopku prišla do takšnega sklepa. Sploh bo morala navesti vsa dejstva, pomembna za zakonito in pravilno odločbo, dokaze, ki utemeljujejo obstoj teh dejstev in presojo nasprotujočih si dokazov.

V zvezi s tožbenimi navedbami, ki se nanašajo na članstvo v Kulturbundu in s tem pogojevano nemško narodnost, pa sodišče v pojasnilo tožniku navaja, da iz zgodovinskih virov izhaja, da so bili člani Kulturbunda lahko le osebe, ki so bile nemške narodnosti, ali pa tiste, ki so deklarirale pripadnost nemškemu narodu. Če bo tožena stranka v ponovnem postopku, po temeljiti presoji vseh ugotovljenih dejstev in okoliščin, ne glede na to, komu so ta v korist ali škodo, presodila, da je bil O.M. član Kulturbunda, bo že to dejstvo zadostna podlaga za sklep, da je bil oseba nemške narodnosti.

Zmotna pa je tudi tožnikova trditev o netočnosti navedbe tožene stranke o članstvu O.M. v Kulturbundu za časa okupacije Slovenije, ker naj bi ta v Sloveniji obstojal le do konca aprila 1941. Zgodovinska dejstva sicer potrjujejo tožbeno navedbo glede datuma obstoja navedene politične organizacije. Vendar je bila Jugoslavija, katere sestavni del je bila tudi Slovenija, s strani nemškega okupatorja napadena 6. aprila 1941, torej v času, ko je Kulturbund formalnopravno še obstojal. Zgodovinsko dejstvo pa je, da je bil osnovni program te organizacije, pomoč pri pripravi podlage za izvajanje nemške raznarodovalne politike. Zato je bila dejavnost te organizacije še posebej pomembna v obdobju pred okupacijo.

Neutemeljena je tudi tožbena trditev, da tožnik v obnovitvenem postopku ni imel možnosti prisostvovati zaslišanju prič in da upravni organ ni upošteval njegovih navedb v zvezi z izjavami prič. Po določbi 3. odstavka 143. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) upravni organ ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, na katere se mora opirati odločba, če stranka prej ni imela te možnosti. Podatki v spisih potrjujejo navedbo upravnega organa, da je bil tožnik z navedenimi dejstvi in okoliščinami seznanjen in tudi pozvan, da nanje odgovori, kar potrjuje tudi tožbena navedba, da upravni organ ni upošteval tožnikovih navedb v zvezi z izjavami prič (odgovor tožnika na navedene okoliščine in dejstva z dne 21.7.1995).

Tudi očitek, da je dal upravni organ v postopku ključen pomen publikaciji "... Nemci med obema vojnama" ne drži. Iz odločbe izhaja, da je to publikacijo upravni organ upošteval pri presoji dokazov, za kar je imel vso pravno podlago, saj tožnik ni v postopku predložil nikakršnih konkretnih dokazov, ki bi zanikali oziroma izpodbijali navedbe iz te publikacije. V zvezi s tožbeno trditvijo, da nelojalno ravnanje O.M. ni z ničemer dokazano, sodišče tožniku pojasnjuje, da je določba 3. odstavka 63. člena ZDen vzpostavila pravno domnevo, da so osebe nemške narodnosti, ki so optirale za Tretji Reich -"folksdojčerji", med katere je šteti člane Kulturbunda, nelojalno ravnale zoper interese narodov in države FLRJ, kar je bil tudi razlog, da jim je Jugoslavija odrekla pridobitev državljanstva.

Dokazovanje lojalnosti je stranki dovoljeno, vendar breme dokazovanja nosi stranka sama oziroma v tem primeru tožnik, ki se ne strinja z ugotovitvijo, da je bilo ravnanje O.M. nelojalno. V ponovnem postopku bo moral upravni organ dati tožniku možnost dokazovati nasprotna ravnanja. Tožnik pa bo lahko uspešen le, če bo dokazal, da je bil O.M. politični zapornik zaradi lojalnega ravnanja do slovenskega naroda oziroma če bo dokazal obstoj okoliščin, ki prepričljivo nasprotujejo domnevi nelojalnosti, kar pa navedbe tožnika v tožbi, da je bil priznani zdravnik v bolnišnici ..., da je zaposloval veliko meščanov, financiral prvi slovenski zvočni filmski zapis in financiral kopališče v ..., same po sebi tega ne izkazujejo.

Tudi navedba, da je bil O.M. sicer dne 28.8.1945 res v tujini, vendar zato, ker je bil tja pregnan že ob začetku vojne, na odločitev ne more vplivati. Pomemben mejnik za odločitev, ali obstoja zakonski pogoj, da je živela oseba v tujini, je datum 4.12.1948 (uveljavitev novele Zakona o državljanstvu FLRJ). Če je oseba tedaj živela v tujini, je ta zakonski pogoj izpolnjen.

Drugoizpodbijana odločba (izdana 3.10.1995) pa je po presoji sodišča nezakonita tudi zato, ker ni odpravila procesne napake prvostopnega organa, ki v prvostopni odločbi, izdani v obnovi postopka, ni določil izreka v skladu z 258. členom ZUP, ki določa, da prvostopni organ, na podlagi podatkov, ki so bili zbrani v prejšnjem postopku in v obnovljenem postopku, izda o stvari, ki je bila predmet postopka, odločbo, s katero lahko pusti prejšnjo odločbo, ki je bila predmet obnove, v veljavi, ali pa jo nadomesti z novo. Ker upravni organ v izreku ni določil, da se prejšnja odločba pusti v veljavi, je izrek nejasen in nedoločljiv. Sodišče tudi opozarja, da bi v tej stvari (ugotovitvi državljanstva), v kateri je bil postopek končan z dokončno meritorno odločbo drugostopnega organa, o obnovi postopka moral odločati drugostopni organ (255. člen ZUP). Vendar pa sodišče v tem primeru, ko je bila zoper prvostopno odločbo, izdano v obnovi postopka, vložena pritožba in je drugostopni organ o njej meritorno odločil, meni, da je bila s tem navedena procesna napaka sanirana. S procesno napako namreč pravice tožnika niso bile v ničemer prizadete, saj je imel ta s pritožbo zoper navedeno prvostopno odločbo možnost, da to odločbo izpodbija in jo je tudi izkoristil. V zvezi s tožbenim zahtevkom, da sodišče ugotovi, da je O.M. upravičenec v postopku denacionalizacije, pa sodišče tožniku v pojasnilo navaja, da glede na naravo stvari, o kateri se v tem postopku odloča, sodišče o zadevi ne more meritorno odločiti.

Glede na vse navedeno je sodišče presodilo, da sta izpodbijani odločbi nezakoniti. Zato ju je na podlagi 2. odstavka 39. člena, v povezavi z 2. odstavkom 42. člena Zakona o upravnih sporih (ZUS), odpravilo. Tako ZUP kot tudi ZUS je sodišče smiselno uporabilo kot republiška predpisa, skladno s 1. odstavkom 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavkom 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).