4. 3. 2021

ODLOČBA

Ustavno sodišče je v postopku odločanja o ustavni pritožbi Agima Krasniqija, Kranj, ki ga zastopa Damir Raković, odvetnik v Kranju, na seji 4. marca 2021

odločilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Kp 29412/2015 z dne 30. 1. 2018, s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 29412/2015 z dne 14. 6. 2017 in s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 29412/2015 z dne 27. 10. 2017 se zavrne.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil s sodbo Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 29412/2015 z dne 14. 6. 2017 v zvezi s sklepom Okrožnega sodišča v Kranju št. I K 29412/2015 z dne 27. 10. 2017 spoznan za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ropa po prvem odstavku 206. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 50/12 – uradno prečiščeno besedilo – v nadaljevanju KZ-1), dveh poskusov storitve kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1 v zvezi s 34. členom KZ-1 in storitve kaznivega dejanja tatvine po prvem odstavku 204. člena KZ-1. Pod posebnim pogojem vrnitve denarnih zneskov oškodovancema mu je bila izrečena pogojna obsodba eno leto in devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let.

2.Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo št. II Kp 29412/2015 z dne 30. 1. 2018 ugodilo pritožbi državne tožilke in sodbo v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je pritožniku izreklo kazen zapora, ki jo je sodišče prve stopnje le določilo. Pritožbo pritožnikovega zagovornika je zavrnilo. Vrhovno sodišče je s sodbo št. I Ips 29412/2015 z dne 14. 5. 2020 zavrnilo zahtevo obrambe za varstvo zakonitosti. Pritožnik zoper navedene odločitve vlaga ustavno pritožbo. Predlaga tudi začasno zadržanje izpodbijanih sodnih odločitev in absolutno prednostno odločanje o zadevi.

3.Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe navedlo, da so bila kazniva dejanja, zaradi katerih je bil pritožnik obsojen, storjena 25. 5. 2015. V pritožbi zoper sodbo je pritožnik med drugim zatrjeval, da je bilo v obtožbi navedeno, da so bila dejanja izvršena 25. 2. 2015, zaradi česar ni podana objektivna identiteta med obtožbo in sodbo in sta zato podana pritožbena razloga po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakon o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 32/12 – uradno prečiščeno besedilo, 47/13, 87/14, 66/17, 22/19 in 200/20 – v nadaljevanju ZKP). Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo. V obrazložitvi se o navedenih pritožbenih razlogih ni izreklo, je pa navedlo, da so bila kazniva dejanja storjena 25. 5. 2015.

4.Pritožnik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je tako kot v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje uveljavljal kršitev 9. in 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Ker se sodišče druge stopnje do teh kršitev ni opredelilo, je uveljavljal tudi kršitev 14., 22., 23., 27. in 34. člena Ustave ter kršitev Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – EKČP). Navajal je, da je pritožbeno sodišče prezrlo njegove pritožbene navedbe, zato je bila sodba tega sodišča neobrazložena in arbitrarna.

5.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da je obtožnica pritožniku očitala storitev kaznivih dejanj dne 25. 2. 2015, da je v krivdoreku sodbe sodišča prve stopnje kot datum storitve kaznivih dejanj naveden 25. 5. 2015 in da iz izvedenih dokazov izhaja, da so bila dejanja storjena 25. 2. 2015 in ne 25. 5. 2015. Vrhovno sodišče je ocenilo, da ni prišlo do kršitve iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, tj. do prekoračitve obtožbe, ker datum izvršitve kaznivih dejanj ne pomeni zakonskega znaka predmetnih kaznivih dejanj, ne vpliva na težo dejanj, kazensko odgovornost in tudi ni pomemben z vidika zastaranja ali alibija, dejanski stan pa je dovolj konkretiziran z drugimi okoliščinami (uro in natančnim krajem izvršitve kaznivih dejanj, oškodovanci in podrobnim opisom izvršitvenih ravnanj). Zapisalo je, da gre za specifične, na enak način praktično neponovljive dogodke, ki so se pripetili v istem večeru, v dveh urah. Na tej podlagi je ugotovilo, da gre kljub spremembi datuma za iste historične dogodke. Ocenilo je tudi, da ni prišlo do t. i. protispisnosti iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP (če je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku, in med samimi temi listinami oziroma zapisniki), ker datum izvršitve predmetnih kaznivih dejanj ne pomeni odločilnega dejstva, temveč so podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja potrebni za individualizacijo historičnega dogodka, to pa je v konkretni zadevi natančno opredeljeno z drugimi okoliščinami. Po oceni Vrhovnega sodišča zato ni bistveno, ali so bila kazniva dejanja izvršena 25. 2. ali 25. 5. 2015 – četudi bi bil dan storitve kaznivih dejanj neugotovljen, ne bi bilo dvoma, za katere historične dogodce gre, ker so ti dovolj opredeljeni z drugimi okoliščinami. Po oceni Vrhovnega sodišča tudi ni bilo poseženo v pravico do obrambe, ker je bilo pritožniku ves čas znano, katerih kaznivih dejanj je bil obtožen, in je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki kaznivih dejanj. Vrhovno sodišče je pritrdilo pritožniku, da sodišče druge

stopnje njegovih navedb o nepravilnem datumu ni presodilo in da je tudi samó v razlogih sodbe navedlo napačen datum izvršitve dejanj. Vrhovno sodišče ocenjuje, da to ni vplivalo na zakonitosti pravnomočne sodbe, ker sodišči z navedbo napačnega datuma izvršitve kaznivih dejanj nista kršili ne materialnega ne procesnega zakona, posledično pa pritožniku niso bile kršene pravica do poštenega sojenja iz 22. člena Ustave, pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, pravici do pravnega varstva in pravnega sredstva iz 23. in 25. člena Ustave, domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave, niti druge ustavne in konvencijske pravice.

6.Pritožnik v ustavni pritožbi uveljavlja kršitve 3., 14., 19., 21., 22., 23., 25., 27., 29. in 34. člena Ustave ter 6. člena EKČP. Navaja, da mu je obtožba očitala, da je kazniva dejanja storil 25. 2. 2015, v sodbi pa je odločeno, da je dejanja storil 25. 5. 2015, čeprav je dokazni postopek tekel le glede 25. 2. 2015; da je to uveljavljal v pritožbi, vendar se pritožbeno sodišče do navedb ni opredelilo, da je posledično sodba neobrazložena in arbitrarna, da je pritožbeno sodišče celo izrecno zapisalo, da so bila kazniva dejanja izvršena 25. 5. 2015, da ta datum ne drži in je v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbami prič; da je Vrhovno sodišče ugotovilo, da je bil pritožnik obsojen za storitev kaznivega dejanja na napačen dan, vendar je spregledalo, da je storitev kaznivih dejanj na dan 25. 2. 2015 argumentirano zanikal, da sta mu starša zagotavljala alibi, da se glede dejanj, ki naj bi jih storil 25. 5. 2015, ni mogel braniti, ker niso bila predmet obtožbe in sodnega postopka, in da je Vrhovno sodišče spregledalo tudi mnenje vrhovnega državnega tožilca, ki se je strinjal s pritožnikom, oziroma tega mnenja ni upoštevalo, s čimer se je postavilo v vlogo tožilca.

7.Ustavno sodišče je s sklepom št. Up-718/20 z dne 31. 8. 2020 zavrnilo predlog za začasno zadržanje, je pa sklenilo, da se zadeva obravnava absolutno prednostno. S sklepom št. Up-718/20 z dne 16. 11. 2020 je ustavno pritožbo v delu, ki se nanaša na sodbo Vrhovnega sodišča v zvezi s sodbo Višjega sodišča, sprejelo v obravnavo. V skladu s prvim odstavkom 56. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 64/07 – uradno prečiščeno besedilo, 109/12 in 23/20 – v nadaljevanju ZUstS) je o sprejemu ustavne pritožbe obvestilo Vrhovno sodišče.

B.

8.Ustavno sodišče kot že večkrat doslej ponovno poudarja, da ni instanca rednim sodiščem.[1] Opredelitev polja presoje Ustavnega sodišča z ustavno pritožbo določa prvi odstavek 50. člena ZUstS. Ustavno sodišče ne preizkuša pravilnosti ugotovljenega dejanskega stanja ter uporabe materialnega in procesnega prava same po sebi. Razlaga zakonskega prava sodi v pristojnost rednega sodstva, kjer ima po 127. členu Ustave

zadnjo besedo Vrhovno sodišče. Ustavno sodišče odločbe rednih sodišč preizkuša le glede kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Glede na to v ustavni pritožbi tudi ni mogoče uveljavljati kršitve ustavnega načela delitve oblasti iz drugega stavka drugega odstavka 3. člena Ustave, ker to ne ureja neposredno človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Ustavno sodišče se je opredeljevalo le do tistih očitkov pritožnika, s katerimi zatrjuje in ustrezno utemeljuje kršitve posameznih človekovih pravic.

9.Obrazložena sodna odločba je bistven del poštenega postopka, ki je varovan s pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Sodišče mora na konkreten način in z zadostno jasnostjo podati razloge, na podlagi katerih je sprejelo svojo odločitev.[2] Z navedbami strank se mora seznaniti, proučiti mora njihovo dopustnost in pravno relevantnost ter se do njih, če so dopustne in za odločitev pomembne, v obrazložitvi svoje odločbe opredeliti.[3] Zahteva po obrazloženosti sodnih odločb instančnih sodišč je praviloma nižja od siceršnje zahteve po obrazloženosti sodnih odločb, vendar le, kadar instančno sodišče pritrdi pravnemu naziranju nižjih sodišč in je zato mogoče že iz sodb nižjih sodišč razbrati razloge za sprejeto pravno stališče.[4]

10.Pritožnik utemeljeno navaja, da se pritožbeno sodišče do njegovih navedb o nepravilnosti datuma izvršitve kaznivih dejanj in zatrjevanih kršitev določb ZKP po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ni opredelilo in je glede tega sodba sodišča druge stopnje brez obrazložitve. Neobrazložena sodna odločba lahko, odvisno od okoliščin posameznega primera, pomeni kršitev človekovih pravic po 14., 22., 23., 25., 27., 29. in 34. členu Ustave, ki jih zatrjuje pritožnik, utemeljuje pa jih z očitkom neobrazloženosti sodbe sodišča druge stopnje in z navedbami, da ni bil deležen enakopravne obravnave strank, da ga sodišče druge stopnje ni obravnavalo kot aktivnega udeleženca, da mu ni omogočilo učinkovite obrambe pravic in da je kršilo njegovo pravico do pravnega sredstva.

11.Pritožnik je v obravnavani zadevi zoper pravnomočno sodbo vložil izredno pravno sredstvo – zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri je uveljavljal kršitve procesnega zakona in človekovih pravic, ki jih uveljavlja tudi v ustavni pritožbi. Vrhovno sodišče je preizkusilo vse zatrjevane kršitve tako (navadnega) zakona kot Ustave in presodilo, da kršitve niso podane. Vrhovno sodišče pri sojenju v kazenskih postopkih z izrednim pravnim sredstvom ne preizkuša samo pravilnosti uporabe procesnega in materialnega prava, ampak presoja tudi zatrjevane kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin.[5] Vrhovno sodišče mora tako pri svojem odločanju ne le ugotoviti, ampak sanirati kršitve človekovih pravic, ki so jih zagrešila nižja sodišča.[6]

12.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da datum, ki v obravnavanem primeru opredeljuje čas izvršitve kaznivih dejanj, ni pomenil odločilnega dejstva, saj ni predstavljal zakonskega znaka obravnavanih kaznivih dejanj, niti ni vplival na težo kaznivih dejanj in kazensko odgovornost ter ni bil pomemben z vidika zastaranja ali alibija. Po presoji Vrhovnega sodišča so bila dejanja, navedena v izreku sodbe sodišča prve stopnje, dovolj individualizirana z drugimi okoliščinami (uro in natančno navedenim krajem izvršitve kaznivih dejanj, oškodovanci in podrobnim opisom izvršitvenih ravnanj), iz katerih je mogoče ugotoviti, da gre kljub različnima datumoma v obtožbi in izreku sodbe sodišča prve stopnje za iste historične dogodke.

13.Na podlagi navedenih ugotovitev je Vrhovno sodišče presodilo, da nista podani kršitvi po 9. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, in je svojo odločitev ustrezno obrazložilo. Takšna presoja je po oceni Ustavnega sodišča skladna tako s stališči kazenskopravne teorije kot ustaljene sodne prakse, ki kazenskopravno pomembna dejstva razčlenjujeta na odločilna, pomožna (kontrolna) in na indice. Načeloma je pomembno vsako dejstvo, za katero sodišče meni, da je pomembno za razsojo. Odločilna so tista dejstva, ki so pogoj za neposredno uporabo kazenskega materialnega ali procesnega prava. Sklop vseh odločilnih dejstev je dejansko stanje.[7] Iz prakse Vrhovnega sodišča izhaja, da je treba vprašanje, ali je sodišče zagrešilo kršitev po 9. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, če v sodbi navede drugačen datum, kot je zapisan v obtožbi, presojati v vsakem posameznem primeru, saj je presoja odvisna od tega, ali čas izvršitve kaznivega dejanja pomeni znak kaznivega dejanja ali njegovo modaliteto.[8] Vrhovno sodišče je to presojo opravilo in jo ustrezno obrazložilo.[9]

14.Vrhovno sodišče je s svojo obrazloženo presojo saniralo uveljavljene kršitve človekovih pravic zaradi neobrazložene sodbe sodišča druge stopnje. Tako je ugotovilo, da ni bila podana kršitev pravic obrambe, saj je imel pritožnik možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke, pri čemer datumska pomota, do katere je prišlo šele ob izreku sodbe sodišča prve stopnje, ni okrnila njegove pravice do obrambe.

15.Pritožnikove navedbe, da je Vrhovno sodišče spregledalo, da je storitev kaznivih dejanj na dan 25. 2. 2015 argumentirano zanikal, da sta mu starša zagotavljala alibi in da se glede dejanj z dne 25. 5. 2015 ni mogel braniti, je Ustavno sodišče presojalo z vidika jamstev iz prve alineje 29. člena Ustave, s katero je predpisano, da mora biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljena tudi pravica do primernega časa in možnosti za pripravo svoje obrambe.

16.Po oceni Vrhovnega sodišča ni bilo poseženo v pritožnikovo pravico do obrambe, ker mu je bilo ves čas znano, katerih kaznivih dejanj je bil obtožen, in je imel možnost odgovoriti na vse obtožbene očitke v zvezi z zakonskimi znaki kaznivih dejanj. Stališče

16.Vrhovnega sodišča glede na številne predhodno povzete okoliščine, s katerimi je konkretiziran dejanski stan predmetnih kaznivih dejanj, ne vzbuja ustavnopravnih pomislekov. Pritožnik zatrjevane kršitve ne more utemeljiti niti s sklicevanjem na obrambo z alibijem, saj je sodišče prve stopnje[10] zavzelo stališče, da sta pritožnikova starša izpovedovala o pritožnikovih lastnostih ter zadrževanju doma v večernih urah na splošno in ne za konkretno noč, da z nobeno specifično okoliščino nista potrdila trditve, da naj bi bil obtoženi kritičnega dne doma, in zato pričevanju staršev ni mogoče pripisati relevantnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja.

17.Tudi pritožnikove navedbe glede opredelitve Vrhovnega sodišča do odgovora vrhovnega državnega tožilca je Ustavno sodišče presojalo z vidika pravice do obrazložene sodne odločbe iz 22. člena Ustave.

18.Vrhovno sodišče je v 3. točki obrazložitve sodbe zapisalo, da je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril vrhovni državni tožilec, ki je zapisal, da je zahtevi treba ugoditi, ker med obtožbo in pravnomočno sodbo ni identitete. V 4. točki obrazložitve pa je Vrhovno sodišče zapisalo, da je odgovor vrhovnega državnega tožilca posredovalo pritožniku in njegovemu zagovorniku in da se je o njem pritrdilno izjavil zagovornik. Do očitkov o prekoračitvi obtožbe se je Vrhovno sodišče opredelilo s stališči, ki jih je Ustavno sodišče že povzelo. To pomeni, da Vrhovno sodišče odgovora vrhovnega državnega tožilca ni spregledalo, nanj pa ni bilo vezano. Zato je neutemeljeno stališče pritožnika, ki ga je mogoče razbrati iz navedb, da je sodišče s tem, ko ni sprejelo naziranj vrhovnega državnega tožilca, prevzelo funkcijo pregona.

19.Ustavno sodišče je ocenilo, da zatrjevane kršitve niso podane, zato je ustavno pritožbo zavrnilo.

C.

20.Ustavno sodišče je sprejelo to odločbo na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUstS in petega odstavka 46. člena v zvezi s tretjo alinejo tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 86/07, 54/10, 56/11, 70/17 in 35/20) v sestavi: predsednik dr. Rajko Knez ter sodnice in sodniki dr. Matej Accetto, dr. Rok Čeferin, dr. Dunja Jadek Pensa, Dr. Dr. Klemen Jaklič (Oxford ZK, Harvard ZDA), dr. Špelca Mežnar, dr. Marijan Pavčnik, Marko Šorli in dr. Katja Šugman Stubbs. Odločbo je sprejelo soglasno.

dr. Rajko Knez Predsednik

[1]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-709/15, Up-710/15 z dne 9. 10. 2019 (Uradni list RS, št. 69/19, in OdlUS XXIV, 33), 71. točka obrazložitve.

[2]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-147/09 z dne 23. 9. 2010 (Uradni list RS, št. 83/10), 8. točka obrazložitve.

[3]Glej odločbo Ustavnega sodišča št. Up-426/01 z dne 5. 6. 2003 (Uradni list RS, št. 63/03, in OdlUS XII, 102), 4. točka obrazložitve.

[4]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-162/14 z dne 29. 5. 2014 (Uradni list RS, št. 43/14).

[5]Odločba Ustavnega sodišča št. Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 (Uradni list RS, št. 60/11), 18. točka obrazložitve.

[6]Sklep Ustavnega sodišča št. Up-373/14 z dne 11. 6. 2014 (Uradni list RS, št. 47/14), 12. točka obrazložitve.

[7]Z. Dežman in A. Erbežnik, Kazensko procesno pravo Republike Slovenije, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 536, 537, 520–525; sodbe Vrhovnega sodišča št. I Ips 391/2006 z dne 11. 1. 2007, št. I Ips 292/2006 z dne 9. 11. 2006 in št. I Ips 252/2008 z dne 2. 7. 2009.

[8]Pomik datuma nastanka premoženjske koristi sam po sebi ne pomeni prekoračitve obtožbe, za kar bi lahko šlo, če bi šlo za zakonski znak kaznivega dejanja, njegovo kvalificirano obliko, če bi vplival na težo dejanja ali kazensko odgovornost storilca ali bi bil pomemben zaradi zastaranja, alibija in podobno (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 366/2002 z dne 10. 2. 2005), da pa je čas storitve kaznivega dejanja, četudi ni element kaznivega dejanja, vseeno pomemben iz drugih razlogov (podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja so potrebni za individualizacijo kaznivega dejanja, za presojo prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari, za ugotovitev jurisdikcije domačega sodišča, za določitev krajevne pristojnosti, za zastaranje, za ugotovitev odgovornosti mladoletnika in podobno) in da v primeru, ko točnega trenutka storitve kaznivega dejanja ni mogoče ugotoviti in je posledično storitev kaznivega dejanja opredeljena s časovnim obdobjem, podaljšanje tega obdobja ne pomeni podaljšanja časa izvršitve kaznivega dejanja ali povečanja kriminalne količine, ker gre pri konkretnem kaznivem dejanju za enkratno, trenutno ravnanje, zato gre kljub spremembi še vedno za isto dejanje in isti historični dogodek (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 48123/2013 z dne 13. 7. 2017), da sprememba letnice ne pomeni vsebinske spremembe očitka, temveč spremembo pravno nerelevantnih okoliščin, ki obsojencu ni ne v škodo ne v korist (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 4908/2011 z dne 9. 6. 2015, 38. točka obrazložitve), da se kljub spremembi datuma za en dan sodba še vedno nanaša na isti dogodek (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 221/93 z dne 2. 2. 1994), da je kljub spremembi letnice jasno, za kateri historični dogodek gre (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 24/2010 z dne 11. 3. 2010), da so podatki o kraju in času storitve kaznivega dejanja potrebni za individualizacijo kaznivega dejanja in da je s tega vidika opis, da je bilo kaznivo dejanje storjeno neugotovljenega dne po 18. 2. 2002, dovolj jasen in določen (sodba Vrhovnega sodišča št. I Ips 21007/2010 z dne 8. 11. 2012), in podobno.

[9]Točka 6 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.

[10]Točka 18 obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča.