Jedro

Za dovoljenost revizije zoper odločbo o nedenarnem zahtevku je odločilna tista vrednost, ki jo tožnik navede v tožbi.

Sodišče lahko vrednost preizkusi pod pogoji iz 3. odstavka 40. člena ZPP.

Obravnavanje glavne stvari se začne s podajanjem tožbe, kar pomeni, da bi se sodišče moralo prepričati o pravilnosti navedene vrednosti še pred tem dejanjem tožeče stranke. Ko pa se začne obravnavanje glavne stvari, nastopi prekluzija, kar pomeni, da obvelja vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi.

Izrek

Reviziji se zavržeta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke delno ugodilo in toženi stranki naložilo, da mora s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Kopru, K.in sicer za kupnino v končnem znesku 546.101,40 SIT.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili revizijo obe pravdni stranki zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje tako spremeni, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti, tožena stranka pa, da jo revizijsko sodišče razveljavi.

Reviziji nista dovoljeni.

Po 3. odstavku 382. člena ZPP (zakona o pravdnem postopku) revizije ni v premoženjskih sporih, v katerih se tožbeni zahtevek ne nanaša na denarno terjatev, če vrednost spornega predmeta, ki jo je tožnik navedel v tožbi, ne presega določenega zneska. Z novelo (Ur.l. RS, št. 55/92), ki je začela veljati 5.12.1992, je bil določen znesek 80.000,00 SIT.

Tožeča stranka je vložila tožbo 6.5.1993. Navedena novela je tedaj že veljala. V tožbi je navedla vrednost spornega predmeta v znesku 8.100,00 SIT. Z navedeno vrednostjo se sodišče prve stopnje ni strinjalo. Na obravnavi dne 4.10.1993 je po uradni dolžnosti vrednost zvišalo na 407.800,00 SIT, tj. znesek (zaokrožen), ki ga je bila tožeča stranka pripravljena plačati kot kupnino za nakup stanovanja. To je storilo potem, ko je tožeča stranka podala tožbo in dodatne navedbe v zvezi z utemeljenostjo tožbenega zahtevka, tožena stranka pa odgovor na tožbo (24. stran spisa).

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je za presojo dovoljenosti revizije odločilna vrednost 8.100,00 in ne 407.800,00 SIT. ZPP ima v členih 35 - 40 specialne določbe o ugotovitvi spornega predmeta. Če ne gre za denarni zahtevek, velja načelo iz 2. odstavka 40. člena. Ta določa, da je odločilna tista vrednost, ki jo tožnik navede v tožbi. Določitev vrednosti je torej v dispoziciji tožeče stranke. Poseg sodišča v to dispozicijo je dovoljen le pod določenimi pogoji. Ti so določeni v 3. odstavku 40. člena. Po tej določbi se mora sodišče v primeru, če je tožnik v tožbi navedel očitno previsoko ali prenizko vrednost, tako da nastane dvom o sestavi sodišča ali pravici do revizije, najpozneje na pripravljalnem naroku, če tega naroka ni, pa na glavni obravnavi pred začetkom obravnavanja glavne stvari na hiter in primeren način prepričati o pravilnosti navedene vrednosti.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje navedenih pogojev ni upoštevalo. Obravnavanje glavne stvari se začne s podajanjem tožbe, kar pomeni, da bi se sodišče moralo prepričati o pravilnosti navedene vrednosti še pred tem dejanjem tožeče stranke. Ko pa se začne obravnavanje glavne stvari, nastopi prekluzija, kar pomeni, da obvelja vrednost, ki jo je tožeča stranka navedla v tožbi. Samo ta vrednost je za revizijsko sodišče glede na pravilo iz 2. odstavka 40. člena, v povezavi z 2. odstavkom 186. in 3. odstavkom 382. člena ZPP, odločilna. Če bi upoštevalo kasneje določeno vrednost, bi revizijsko sodišče tudi samo kršilo ZPP.

Ker pa je tožnik v tožbi navedel vrednost 8.100,00 SIT in ne vrednosti, ki bi presegala 80.000,00 SIT, reviziji nista dovoljeni in ju je revizijsko sodišče moralo na podlagi 392. člena ZPP zavreči.