Jedro

V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki. Zato je sodišče prve stopnje pravilno ugodilo tožbenemu zahtevku za vračilo preveč izplačanih plač v spornem obdobju.

Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ, ki določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - naložilo toženi stranki, da je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni vrniti preveč izplačano plačo za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 v neto zneskih, razvidnih iz izreka, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 dalje do plačila ter - zavrnilo, kar je tožeča stranka zahtevala več ali drugače (to je plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih neto zneskov preveč izplačane plače od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 8. 2013) (I. točka izreka).

- naložilo toženi stranki, da tožeči stranki v roku 15 dni povrne stroške postopka v višini 136,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje do plačila (II. točka izreka).

2. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper ugodilni del navedene sodbe zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 338. člena ZPP in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbi ugodi in sodbo prvostopenjskega sodišča spremeni ter tožbeni zahtevek v celoti zavrne in tožeči stranki naloži v plačilo stroške postopka. Sodba je napačna in neutemeljena. Po izvedenem dokaznem postopku sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožeča stranka pri plači toženca za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010 pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači napačno upoštevala 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred. Sam izračun plače tako ob prevedbi kot potem je bil pravilen, napačni so bili inputi, ki so prikazani na plačilni listi od vrha plačilne liste pa vse do oznake ... in so pomembni za izračun plače, kar je ugotovilo tudi Računsko sodišče v revizijskem poročilu z dne 20. 8. 2012 (A4). Na podlagi vsega navedenega je tako sodišče ugotovilo, da je pri tožencu prišlo do preplačila plače za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010. V predhodnem postopanju in razveljavljeni sodbi je sodišče ugotavljalo tudi dejstva in okoliščine glede vedenja tožeče stranke o tem, da tožencu plačuje več (34 PR) kot naj bi bilo pravilno (32 PR). Trditvi tožeče stranke, da je za navedeno nepravilnost pri obračunu zneskov iz naslova odprave nesorazmerij v osnovni plači izvedela šele s prejemom revizijskega poročila Računskega sodišča z dne 20. 8. 2012, sodišče ni sledilo. Po izvedbi dokazov je ugotovilo (točka 7 sodbe opr. št. IV Pd 2589/2013 z dne 3. 9. 2014), da je tožeča stranka pri obračunu in izplačilu plače tožencu za mesec julij 2009 in za vse nadaljnje mesece vedela, da mu izplačuje previsoko plačo zaradi nepravilno upoštevanega določila o odpravljanju nesorazmerja v osnovni plači. Ker je tožeča stranka za ta preplačila vedela in si ni pridržala pravice preplačil zahtevati nazaj, niti ni zatrjevala, da jih je plačala, da bi se izognila sili, je zahtevek tožeče stranke na vračilo preveč izplačane plače toženca za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 kot neutemeljen (191. člen OZ) zavrnilo. V ponovljenem postopku sodišče tega ni ugotavljalo.

Sodišče je v ponovljenem postopku (točka 8 sodbe opr. št. IV Pd 2589/2013 z dne 3. 9. 2014) v celoti upoštevalo stališče in argumentacijo pritožbenega sodišča in obrazložilo, da v tem sporu, ko gre za vračilo plač iz naslova neupravičene obogatitve, ki so bile javnemu uslužbencu izplačane v previsokem znesku v nasprotju z določbami ZSPJS, ni mogoča uporaba določbe 191. člena OZ. Če je bila torej javnemu uslužbencu izplačana višja plača od zakonsko določene, mora razliko vrniti. Za odločitev v tem sporu tako vprašanji, ali in kdaj je tožeča stranka zvedela za nezakonita previsoka izplačila tožencu ter ali so bila preplačila izvedena po pomoti, nista odločilnega pomena. Navedeno stališče in odločitev sodišča sta zgrešena. Kot je tožeča stranka navedla že v tožbi, to pa so potrdili tudi izvedeni dokazi (točka 3. sodbe opr. št. IV 2589/2013 z dne 3. 9. 2014), vključno s predloženimi plačilnimi listami in izpovedmi priče (A.A.), je bila napaka v izračunih (poračunih) pri vnašanju (input) podatkov za obračun in plačilo plače. V ničemer pa ni podana nezakonitost - nasprotje s prisilnimi predpisi - aneksa k pogodbi o zaposlitvi. Tako aneksa ni mogoče v nobenem njegovem delu šteti za ničnega. Tega sodišče tudi ni ugotavljalo, saj pogodbe o zaposlitvi oziroma aneksa niti ni imelo niti ni z njim izvajalo dokaza, poleg tega pa niti tožeča stranka ni zatrjevala, da je ničen. Tako je zaključek, da gre za nično pogodbo ali pogodbeno določilo, zgrešen in brez podlage.

Je pa nedvomna ugotovitev, da je prišlo do napake pri vnosu podatkov za vsakokratno izračunavanje plač, torej pri tehničnem opravilu, ki (tudi če z zunanjim izvajalcem) sodi v dejavnost in pristojnost izključno tožeče stranke kot delodajalca in izplačevalca plač. Za to (takšno) napako in preveliko izplačilo (in ne nepravilnost in nezakonitost v aneksu) pa tožeča stranka ni vedela oziroma je zanjo zvedela najkasneje s prejemom dopisa Ministrstva B. z dne 10. 7. 2009. Za čas od tedaj dalje pa si tožnica ni pridržala pravice zahtevati nazaj in te pravice za čas od 10. 7. 2009 dalje nima.

Določba 3. odstavka 3.a člena ZSPJS napotuje na uporabo določb civilnega prava za vračilo preveč izplačanih zneskov. Določba 3. odstavka 3. člena ZSPJS določno navaja zahtevo po zakonitosti za pogodbo o zaposlitvi, odločbo oziroma sklep, in ne izplačilo samo. S petim in desetim odstavkom 3.a člena tega zakona je jasno izraženo, da ne gre za ničnost in sankcije, ki iz nje izhajajo, pač pa veljavnost izplačil in zahteva za nadaljnje ravnanje tako, da se to uskladi z zakonom. V petem odstavku tako ob dogovoru ostanejo v veljavi, brez obveznosti vračila, prevelika izplačila za obdobje zadnjih desetih mesecev pred prenehanjem izplačevanja v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena (z omejitvami). Glede na to ničnost (člen 87 OZ) ni absolutno pravilo glede na ZSPJS. Napačna je tudi odločitev glede teka zakonskih zamudnih obresti. Te lahko tečejo le od vložitve tožbe (13. 9. 2013), in ne od 15. 8. 2013 dalje.

3. Tožeča stranka v zakonitem roku podaja odgovor na pritožbo tožene stranke zoper sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 2. 9. 2015. Sodišče je v obrazložitvi sodbe kot podlago za utemeljitev zahtevka uporabilo 3. in 3.a člen Zakona o sistemu plač v javnem sektorju. Identično stališče je zavzelo Višje delovno in socialno sodišče s sodbo Pdp 192/2015 v pritožbenem postopku v predmetni zadevi. Na podlagi 87. člena Obligacijskega zakonika pa lahko vsaka stranka na podlagi ničnih razpolaganj zahteva vračilo tistega, kar je dala oziroma plačala. Pritožbena izvajanja tožene stranke glede dejstva, da aneksa k pogodbi o zaposlitvi ni moč šteti za ničnega, so neutemeljena. Tožeča stranka namreč ni niti uveljavljala ničnosti pogodb o zaposlitvi oziroma pripadajočih aneksov, temveč je s kondicijskim zahtevkom uveljavljala vračilo ničnih razpolaganj tožeče stranke (t.j. dejanskih izplačil previsoke plače). Nezakonitost aneksa ali pogodb o zaposlitvi pa sploh ni bila zatrjevana, niti ni bila relevantna za odločitev v predmetnem sporu. Nepravilna so tudi pritožbena navajanja tožene stranke v smeri napačne uporabe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS, ki natančno določa postopek vračila v primeru, da je javnemu uslužbencu ali funkcionarju izplačana previsoka plača kot pa je to določeno po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu. Po 3. odstavku 3.a člena ZSPJS se ugotavlja tudi zakonitost izplačil, in ne samo zakonitost pogodbe o zaposlitvi, aneksa ali sklepa. Zato tožeča stranka predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo tožene stranke v celoti zavrne kot neutemeljeno.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, ki jih je uveljavljala pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Pritožbeni preizkus je nadalje pokazal, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna. Pritožbeno sodišča soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je natančno in ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so odločilnega pomena, pa v skladu z določbo 1. odstavka 360. člena ZPP še navaja:

7. Iz dejanskih ugotovitev v izpodbijani sodbi izhajajo naslednja odločilna dejstva: - Toženec je javni uslužbenec, ki je bil z aneksom k pogodbi o zaposlitvi z dne 14. 8. 2008 za delovno mesto tehnični vodja RA/TV produkcije, ..., s prevedbo uvrščen v 34. plačni razred. Zaradi nižje stopnje izobrazbe od tiste, ki se zahteva za zasedbo njegovega delovnega mesta (...), je bil skladno s 14. členom Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (Ur. l. RS, št. 56/2002 in nasl., ZSPJS) uvrščen v 32. plačni razred. Določena mu je bila za dva plačna razreda nižja osnovna plača od osnovne plače delovnega mesta, na katerem opravlja delo, za katerega ne izpolnjuje pogoja zahtevane izobrazbe.

- Znižan plačni razred zaradi nižje stopnje izobrazbe bi morala tožeča stranka upoštevati tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači toženca skladno z določbo 49.č člena ZSPJS. Pri plači toženca za obdobje od avgusta 2008 do oktobra 2010 je tožeča stranka pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači napačno upoštevala 34. plačni razred namesto pravilno 32. plačni razred. Od ciljnega razreda bi bilo potrebno odšteti dva plačna razreda in šele nato računati odpravo nesorazmerij. Ob prevedbi je bil napačno vnesen input ... (korekcijska osnovna plača), zato je bila napačna skupna razlika za odpravo nesorazmerja (...), delež razlike za odpravo nesorazmerij in osnovna plača za obračun, iz katerega izhajajo vsi nadaljnji izračuni.

- Toženec je prejemal v spornem obdobju previsoko plačo. Računsko sodišče je to ugotovilo v revizijskem poročilu z dne 20. 8. 2012 (A4). Ugotovilo je, da je tožeča stranka pri javnih uslužbencih, ki opravljajo delo na delovnih mestih z nižjo izobrazbo od zahtevane, in imajo zmanjšano osnovo plačo v skladu s 14. členom ZSPJS, nepravilno upoštevala določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Pri tožencu je prišlo do preplačila plače za navedeno obdobje, zato je tožeča stranka zahtevala vrnitev preveč izplačane plače. 8. Sodišče prve stopnje in pritožbeno sodišče sta v tej zadevi že odločali.

9. Sodišče prve stopnje je s sodbo opr. št. IV Pd 2589/2013 z dne 3. 9. 2014 tožbenemu zahtevku delno ugodilo in tožencu naložilo vračilo preveč izplačane plače za obdobje od avgusta 2008 do junija 2009, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 8. 2013 do plačila, zavrnilo pa zahtevek za vračilo preveč izplačane plače za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih neto zneskov od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila ter zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti od prisojenih mesečnih neto zneskov preveč izplačane plače od vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec do 14. 8. 2013, tožeči stranki pa naložilo, da tožencu povrne stroške postopka v višini 66,77 EUR.

10. O pritožbah obeh strank je pritožbeno sodišče odločilo s sodbo in sklepom opr. št. Pdp 192/2015 z dne 14. 5. 2015. Pritožbo toženca je zavrnilo, pritožbi tožeče stranke pa je delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje (v zavrnilnem delu) glede odločitve o tožbenem zahtevku za vračilo plače za obdobje od julija 2009 do oktobra 2010 ter glede odločitve o stroških postopka razveljavilo in v tem obsegu zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ugotovitve in stališča pritožbenega sodišča (zlasti v zvezi s pravilno uporabo materialnega prava v tovrstnih sporih), ki so razvidna iz navedene sodbe in razveljavitvenega sklepa, so naslednja: - V konkretnem primeru je prišlo do preplačila plače tožencu za sporno obdobje zaradi tega, ker se je nepravilno upoštevalo določilo o odpravljanju nesorazmerja v osnovnih plačah. Napačno je bila izračunana skupna razlika za odpravo nesorazmerja ob upoštevanju 34. namesto pravilno 32. plačnega razreda, ki bi se moral upoštevati zaradi nižje stopnje izobrazbe tudi pri odpravi nesorazmerij v osnovni plači v skladu z določbo 49. č člena ZSPJS, kar je vplivalo na obračun in izplačila plače in povzročilo izplačilo previsoke plače toženi stranki.

- Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pri odločanju oprlo na pravilno pravno podlago, zlasti na določbe 3. in 3. a člena ZSPJS, pri čemer je upoštevalo tudi Zakon o spremembah Zakona o sistemu plač v javnem sektorju (ZSPJS-S, Ur. l. RS, št. 50/2014 z dne 4. 7. 2014), ki v 6. členu določa, da se postopki pri delodajalcih za vračilo preveč določenih in izplačanih plač ter postopki pred pristojnimi sodišči za vračilo preveč določenih in izplačanih plač, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, končajo po določbah tega (to je spremenjenega) zakona. Po določbi 3. odstavka 3. a člena ZSPJS se v primeru, če delodajalec ugotovi, da je bila javnemu uslužbencu ali funkcionarju v nasprotju s 3. odstavkom 3. člena ZSPJS izplačana višja plača, kot bi mu pripadala za delo na delovnem mestu po pogodbi o zaposlitvi ali za opravljanje funkcije po odločbi ali sklepu, za vračilo preveč izplačanih zneskov plač uporabljajo splošna pravila civilnega prava.

- Sodišče prve stopnje je (v prvi sodbi) zavzelo stališče, da je pri odločanju o zahtevku za vračilo preveč izplačane plače glede na določbo 3. odstavka 3. a člena ZSPJS potrebno upoštevati tudi določbe Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl.) in sicer določbe 190. in 191. člena OZ. Po določbi 1. odstavka 190. člena OZ je tisti, ki je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. 191. člen OZ pa določa, da kdor kaj plača, čeprav ve, da ni dolžan, nima pravice zahtevati nazaj, razen če si je pridržal pravico zahtevati nazaj, ali če je plačal, da bi se izognil sili.

- Za presojo utemeljenosti tožbenega zahtevka po temelju je bistveno vprašanje, ali je v sporu za vračilo plač iz naslova neupravičene obogatitve, ki so bile javnemu uslužbencu izplačane v previsokem znesku v nasprotju z določbami ZSPJS, mogoča uporaba določbe 191. člena OZ glede na (v letu 2014 spremenjeno) določbo 3. odstavka 3.a člena ZSPJS.

- Pritožbeno sodišče je zavzelo stališče, da določbe 3. odstavka 3.a člena ZSPJS ni mogoče razlagati tako kot je to (v prvi sodbi) storilo sodišče prve stopnje. Glede na to, da so določbe ZSPJS o plačah v javnem sektorju, zlasti glede na 3. člen ZSPJS, prisilne narave, je potrebno uporabiti določbo 86. člena OZ, ki govori o ničnosti pogodbe in določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, nična, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega. Pogodbeno določilo, po katerem je javni uslužbenec upravičen do višje plače kot je zakonsko določena, je nično in zato nima pravnega učinka. Kdor je na podlagi nične pogodbe že izpolnil svojo obveznost, je izpolnil nekaj, česar ni bil dolžan, zato ima pravico zahtevati svojo izpolnitev nazaj s kondikcijskim zahtevkom. Enako velja za napačen obračun plače, zaradi katerega pride do preplačila plače oziroma do višjega izplačila plač, ki presega plačo, določeno v skladu z ZSPJS. Zato v tem primeru ne pride v poštev določba 191. člena OZ.

11. V ponovnem sojenju je prvostopenjsko sodišče upoštevalo zgoraj navedena stališča pritožbenega sodišča v sodbi oz. razveljavitvenem sklepu in utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku v celoti (tožbeni zahtevek je bil delno zavrnjen le glede obrestnega zahtevka za čas od zapadlosti mesečnih razlik v plači do 14. 8. 2013). Pritožba ponovno izpostavlja kot sporno materialno pravno presojo, ki jo je pritožbeno sodišče že natančno obrazložilo v navedeni sodbi in razveljavitvenem sklepu opr. št. Pdp 192/2015 z dne 14. 5. 2015, in ki jo je v bistvenih delih povzelo v 7. točki obrazložitve te sodbe. Ker v pritožbi ni nobenih novih prepričljivih argumentov, zaradi katerih bi bilo potrebno dosedanje stališče pritožbenega sodišča spremeniti, pritožbeno sodišče pojasnjuje le, da se v celoti sklicuje na zgoraj navedena stališča in razloge, s katerimi je utemeljilo svojo presojo v citirani sodbi oz. razveljavitvenem sklepu. Dodaja le, da v obravnavani zadevi niti pritožbeno sodišče niti sodišče prve stopnje nista ugotovili, da naj bi šlo za nično pogodbo ali pogodbeno določilo, ker to sploh ni bilo predmet obravnave. Bistveno je, da je v toženčevem primeru prišlo do preplačila pri izplačevanju plač oziroma do nezakonitih previsokih izplačil zaradi zmotne uporabe določb ZSPJS (zlasti 14. in 49. č člena), to je zaradi napačnega izračunavanja skupne razlike za odpravo nesorazmerja, kar je imelo za posledico napačen izračun deleža razlike za odpravo nesorazmerij in osnovne plače za obračun. Tudi kadar ne gre za nična pogodbena določila (ali nične določbe v sklepu ali odločbi delodajalca o določitvi plače – če gre za funkcionarje), ampak za obračun in izplačilo plače, ki je v nasprotju z zakonom in nima podlage v ZSPJS in drugih predpisih, ki veljajo za plače javnih uslužbencev (in funkcionarjev), gre za nezakonita izplačila (nična razpolaganja), ki jih mora javni uslužbenec (funkcionar) vrniti po citiranih določbah ZSPJS in OZ in se ne more uspešno sklicevati na 191. člen OZ. Zato niso bistvene okoliščine glede vedenja tožeče stranke o tem, da tožencu plačuje več kot bi bilo pravilno (in zakonito), tako da so tudi pritožbene navedbe s tem v zvezi neutemeljene. Pritožba glede odločitve po višini nima konkretnih navedb. Odločitev sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče preizkusilo le v okviru preizkusa pravilne uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti. Ugotovilo je, da je izpodbijana sodba tudi v tem delu materialno pravno pravilna in natančno obrazložena, njeno pravilnost pa potrjujejo izvedeni dokazi.

12. Pritožba le pavšalno izpodbija tudi odločitev o zakonskih zamudnih obrestih in meni, da bi lahko tekle le od vložitve tožbe (13. 9. 2013) in ne od 15. 8. 2013. Odločitev sodišča prve stopnje glede zakonskih zamudnih obresti je pravilna. Tožeča stranka je namreč toženo stranko, kot izhaja iz podatkov v spisu, z dopisom z dne 1. 7. 2013 pozvala na vrnitev preveč izplačanih plač. Toženec, ki je poziv prejel 15. 7. 2013, v 30 dneh od poziva ni poravnal svojih obveznosti niti ni prišlo do dogovora o tem, zato je od poteka roka 15. 8. 2013 v zamudi s plačilom in od takrat dalje, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, tečejo zakonske zamudne obresti (193. člen OZ). Datum prejema opomina je namreč dan, ko dobra vera prejemnika nezakonitih previsokih izplačil plače preneha. Zato so tudi pritožbene navedbe tožene stranke s tem v zvezi neutemeljene.

13. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v skladu z določbo 353. člena ZPP.

14. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbe, svoje stroške odgovora na pritožbo pa sama krije tudi tožeča stranka, ker ni bistveno prispeval k rešitvi pritožbe in ne spada med potrebne stroške (154., 155. člen ZPP).