Jedro

S svojim ravnanjem je namreč sodišče prve stopnje pri upniku povzročilo prepričanje, da je s svojo priglasitvijo prehiter, če jo poda pred plačilom stroškov izvršitelju. S tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu označilo upnikovo priglasitev, ki je sledila neposredno po plačilu, kot prepozno, je ravnalo v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave) in pravne varnosti, kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez utemeljenega razloga spreminjati. Po pojasnjenem je le za obravnavano zadevo pravilno upoštevati kot pravočasno priglasitev stroškov, ki je sledila neposredno po njihovem plačilu izvršitelju.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sklep sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne v nov postopek.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo upnikov predlog za povrnitev izvršilnih stroškov z dne 17. 8. 2015. 2. Upnik v pravočasni pritožbi pojasnjuje, da je stroške izvršitelja v višini 151,73 EUR priglasil takoj, ko je prejel obračun z dne 22. 5. 2015, vendar je sodišče prve stopnje zavrnilo njegov predlog za povrnitev stroškov, saj ni predložil potrdila o njihovem plačilu izvršitelju. Upnik izvršitelju navedenih stroškov ni mogel poravnati preden ni prejel računa s strani izvršitelja, tega pa je prejel šele dne 9. 7. 2015, ki ga je plačal 10. 8. 2015 v 30 dnevnem zakonskem roku kot nalaga Zakon o preprečevanju zamud pri plačilih (v nadaljevanju ZPreZP-1). Do zamika je prišlo zaradi okoliščin na strani izvršitelja, saj je odšel v pokoj. Šele s plačilom izvršitelju so upniku tudi nastali navedeni stroški, takrat pa jih je tudi nemudoma priglasil sodišču. Predlaga spremembo ali razveljavitev izpodbijanega sklepa. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje ni pravilo uporabilo standarda takojšnje priglasitve stroškov iz osmega odstavka 38. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), saj ni upoštevalo vseh okoliščin obravnavane zadeve(1). Okoliščina, da je sodišče prve stopnje, sicer neutemeljeno(2) pozivala upnika k predložitvi potrdila o plačilu izvršitelju ob siceršnji pravočasni priglasitvi stroškov, kot so ti izhajali iz izvršiteljevega obračun opravljenih izvršilnih dejanj, je takšne narave, da zahteva bistveno drugačno popolnitev pravnega standarda takojšnje priglasitve, kot velja za običajne zadeve.

5. S svojim ravnanjem je namreč sodišče prve stopnje pri upniku povzročilo prepričanje, da je s svojo priglasitvijo prehiter, če jo poda pred plačilom stroškov izvršitelju. S tem, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu označilo upnikovo priglasitev, ki je sledila neposredno po plačilu, kot prepozno, je ravnalo v nasprotju s splošnim načelom prepovedi ravnanja v nasprotju s predhodno opravljenim (prepoved venire contra factum proprium). To načelo ne veže le strank v postopku v okviru načela vestnosti in poštenja, ampak tudi sodišče v okviru zagotavljanja poštenega sojenja (22. in 23. člen Ustave) in pravne varnosti, kot podnačela pravne države (2. člen Ustave). Stranke lahko učinkovito uveljavljajo sodno varstvo le, če se lahko zanesejo na ravnanja in stališča sodišča, ki jih načeloma ne sme brez utemeljenega razloga spreminjati(3). Po pojasnjenem je le za obravnavano zadevo pravilno upoštevati kot pravočasno priglasitev stroškov, ki je sledila neposredno po njihovem plačilu izvršitelju.

6. Sodišče druge stopnje le še dodaja, da ZPreZP-1, na katerega se sklicuje upnik, ni dopustno uporabiti v zvezi z izvršilnimi stroški, ki nastanejo v posledici uradnih dejanj v sodnem postopku in ne v okviru pogodbenega razmerja(4).

7. Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek, da vsebinsko odloči o priglašenih upnikovih stroških (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

8. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.

Op. št. (1) : Da je treba pri popolnitvi pravnega standarda „takoj“ upoštevati okoliščine konkretnega primera, izhaja tudi iz obrazložitve sklepa II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (2) : Nastanek stroškov je vezan na opravo izvršilnih dejanj izvršitelja, pri čemer je njihova višina znana z obračunom, če ta ni izpodbijan, najkasneje pa ob izpodbijanju s pravnomočno odločitvijo sodišča (prvi in drugi odstavek 38.c člena ZIZ). Prejem obračuna je kot odločilna okoliščina izpostavljen tudi v že navedenem sklepu II Ips 219/2013 z dne 28. 8. 2014. Op. št. (3) : V izpodbijanem sklepu je sodišče prve stopnje navedlo, da je upnik izvedel za stroške že tri mesece pred priglasitvijo, kar časovno sovpada z izdajo obračuna izvršitelja, predhodno v postopku pa je podalo nasprotno stališče, da obračun ne zadošča in je treba s priglasitvijo počakati do plačila stroškov. Za drugačno stališče sodišče prve stopnje ni podalo nobenega pojasnila.

Op. št. (4) : Ta zakon se uporablja za pogodbe, ki so sklenjene med gospodarskimi subjekti ali med gospodarskimi subjekti in javnimi organi, kadar mora ena stranka dobaviti blago ali opraviti storitev, druga stranka pa izpolniti denarno obveznost (prvi odstavek 3. člena ZPreZP-1).