Jedro

V skladu s četrtim odstavkom 6. člena Uredbe je uporabnik storitev dimnikarske službe tudi uporabnik prostorov, ki so opremljeni z rezervnimi dimniki. V skladu 6. točko 3. člena Pravilnika je rezervni dimnik cev ali kanal za odvajanje dimnih plinov, ki nima na nobeni dimovodni tuljavi priključene kurilne naprave, vendar je vedno v takem tehničnem stanju, da se v primeru priključitve kurišča nanj lahko varno uporablja. Neizpodbojen dejanski zaključek sodišča prve stopnje je, da toženec ni dokazal, da je na strehi objekta zgrajeni dimnik zaprt s pločevino. Zaključek, da gre za rezervni dimnik, zaradi česar bi bil toženec uporabnik storitev dimnikarske službe v smislu četrtega odstavka 6. člena Uredbe, torej na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje (in trditev tožeče stranke) ni mogoč.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164945/2015 z 29. 12. 2015 razveljavi še v delu, v katerem ga sodišče prve stopnje še ni razveljavilo, ter se zavrne tožbeni zahtevek, da mora toženec tožeči stranki plačati 15,37 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 7. 2014 in pravdne stroške.

II. Tožeča stranka mora tožencu v 8 dneh povrniti 54 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da ostane v celoti v veljavi prvi odstavek v izreku navedenega sklepa o izvršbi; v tretjem odstavku glede izvršilnih stroškov pa je sklep razveljavilo glede 18,88 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo. Tožencu je naložilo v plačilo 109,95 EUR stroškov tožeče stranke, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Toženec v obširni analitični pritožbi uveljavlja pritožbena razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlaga, da se pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da se sklep o izvršbi v celoti razveljavi in zavrne tožbeni zahtevek s stroškovno posledico.

3. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Vrednost spornega predmeta v obravnavani zadevi (15,37 EUR) ne presega 2.000 EUR. Gre torej za spor majhne vrednosti, v katerem se uporabljajo pravila 30. poglavja ZPP, zato se lahko sodba izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Navedb, s katerimi pritožnik izpodbija dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje, zato pritožbeno sodišče ni upoštevalo in nanje ne odgovarja.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek o absolutni bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pomanjkljivosti sodbe, zaradi katerih se ta ne bi mogla preizkusiti, pritožbeno sodišče ni ugotovilo - nasprotno. Obrazložitev izpodbijane sodbe je jasna in popolna, vsebuje izčrpne razloge o vseh odločilnih dejstvih, pritožniku pa skuša obstoj obveznosti pojasniti tako s pozitivnopravnega vidika kot z vidika obveznosti posameznika, kot člana sodobne družbe (kjer država skrbi za izvajanje nekaterih pomembnih dejavnosti, na primer za varstvo zdravja ljudi1 in varstvo pred požarom; tudi za učinkovito rabo energije).

7. Glede na (v 5. in 6. točki zgoraj) obrazloženo je pritožbeno sodišče vezano na naslednje pravno pomembne ugotovitve sodišča prve stopnje: - tožeča stranka je na dimnikarskem območju, kjer se nahaja toženčev objekt, opravljala storitve dimnikarske službe, ki je obvezna gospodarska javna služba, na podlagi koncesijske pogodbe s 3. 12. 2007 (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), - delavec tožeče stranke je pri tožencu predhodno najavil opravo storitev, na kar je toženec odgovoril, da na objektu ni v uporabi naprav na trda ali tekoča goriva, zaradi česar storitve tožeče stranke niso potrebne (16. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), toženec ni nasprotoval predlaganim datumom za opravo storitev, ampak obisku samemu, z obrazložitvijo, da na objektu ni naprav, najavljenih terminov ni želel zgolj preložiti na drug, ustreznejši datum (17. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), - delavec tožeče stranke je toženca obiskal 24. 2. 2014 in 8. 4. 2014, - najava storitev se nanaša na počitniško hišico na kateri je dimni vod (dimnik); sodišče prve stopnje ne sledi trditvi tožnika, da je cev v dimniku zaprta s pločevino (13. točka obrazložitve izpodbijane sodbe).

8. V skladu s 3. odstavkom 6. člena Uredbe o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije, varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom (v nadaljevanju: Uredba) je uporabnik storitev dimnikarske službe uporabnik stavbe ali dela stavbe, v katerem je mala kurilna naprava in z njenim obratovanjem povezani dimni vodi, zračniki ali pomožne naprave in uporabnik stanovanja ali poslovnega prostora, ki je opremljeno z zračniki. Enako (ko opredeljuje storitve dimnikarske službe) določa 1. točka 4. člena Pravilnika o oskrbi malih kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov pri opravljanju javne službe izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov (v nadaljevanju: Pravilnik). Tožeča stranka ni niti trdila, da je v sporni stavbi mala kurilna naprava. To, da tožeča stranka ne more preveriti, ali je takšna naprava v stavbi ali je ni2, pa toženca v skladu s citiranimi določbami3 še ne naredi za uporabnika storitev dimnikarske službe4. Ker je tako, toženec ne more biti uporabnik storitev dimnikarske službe v smislu pravkar citirane določbe (ki status uporabnika storitev veže na obstoj male kurilne naprave in z njenim obratovanjem povezanih dimnih vodov...), kar pravilno izpostavlja v pritožbi. Materialnopravno napačno je torej stališče sodišča prve stopnje v 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.

9. V skladu s 4. odstavkom 6. člena Uredbe pa je uporabnik storitev dimnikarske službe tudi uporabnik prostorov, ki so opremljeni z rezervnimi dimniki. V skladu 6. točko 3. člena Pravilnika je rezervni dimnik cev ali kanal za odvajanje dimnih plinov, ki nima na nobeni dimovodni tuljavi priključene kurilne naprave, vendar je vedno v takem tehničnem stanju, da se v primeru priključitve kurišča nanj lahko varno uporablja. V pritožbenem postopku v sporu majhne vrednosti je neizpodbojen dejanski zaključek sodišča prve stopnje, da toženec ni dokazal, da je na strehi objekta zgrajeni dimnik zaprt s pločevino. Zaključek, da gre za rezervni dimnik (torej cev ali kanal za odvajanje dimnih plinov, ki nima na nobeni dimovodni tuljavi priključene kurilne naprave, vendar je vedno v takem tehničnem stanju, da se v primeru priključitve kurišča nanj lahko varno uporablja), zaradi česar bi bil toženec uporabnik storitev dimnikarske službe v smislu 4. točke 6. člena Uredbe torej na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje (in trditev tožeče stranke) ni mogoč.

10. Ker je tako, ima pritožnik prav, ko izpostavlja, da iz ugotovitev sodišča prve stopnje ni mogoč zaključek, da je bil 24. 2. 2014 in 8. 4. 2014 uporabnik storitev5 dimnikarske službe, ki je res obvezna, a le za vse uporabnike storitev dimnikarske službe. Višje sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 164945/2015 z 29. 12. 2015 razveljavilo še v delu, v katerem ga sodišče prve stopnje še ni razveljavilo in zavrnilo tožbeni zahtevek. Na ostale pritožbene navedbe višje sodišče ne odgovarja, ker ob ugoditvi pritožbi iz opisanih razlogov za odločitev niso bistvenega pomena (1. odstavek 360. člena ZPP).

11. Pravdnima strankama je treba še pojasniti, da je odločitev v tej zadevi drugačna od odločitve v zadevi II Cp 1054/2012, ker so dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje drugačne. V zadevi II Cp 1054/2012 je sodišče prve stopnje ugotovilo, da toženec uporablja dimni vod (9. točka obrazložitve sodbe VSL), v izpodbijani sodbi takšne ugotovitve ni. Stališče v zadevi II Cp 1594/2014 pa je (vsaj kolikor je iz obrazložitve mogoče razbrati, kakšne so bile dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje) drugačno od stališča, ki ga je zavzelo sodišče ob tokratnem odločanju.6 Tako je zaradi drugačne razlage določb Uredbe, ki jih je zato to sodišče natančneje analiziralo v 8. in 9. točki obrazložitve zgoraj.

12. Ker je toženec s pritožbo uspel, mu mora tožeča stranka povrniti 54 EUR pravdnih stroškov - sodne takse za pritožbo, ki jo je plačal. 1 Prim. npr. VSL sodba I Cp 281/2013. 2 Uredba dimnikarski službi takšnih pooblastil niti ne podeljuje. 3 Prim. tudi 5. člen Uredbe. 4 Kvečjemu utemeljuje ravnanje po 2. in 3. odstavku 29. člena Uredbe. 5 Ni nepomembno, da tožeča stranka trditev o tem, kakšne storitve je želela opraviti, sploh ni podala. 6 Ob tako malem številu odločb, pa tudi ne najvišjega sodišča v državi, sicer niti še ni mogoče govoriti o ustaljeni sodni praksi.