Jedro

Toženec je bil direktor drugotožeče stranke, ki je gospodarska družba, vendar ni bil pri njej v delovnem razmerju. Med tema strankama zato obstaja gospodarski spor, v katerem je za odločanje stvarno pristojno sodišče splošne pristojnosti.

Izrek

Za odločitev v sporu med tožečo stranko S. d.o.o. in toženo stranko M.J. je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.

Obrazložitev

Tožnika R. in S. d.o.o. sta pri Okrožnem sodišču v Novem mestu nerazdelno zahtevala od toženca plačila zneska 454.339,65 EUR iz naslova odškodninske odgovornosti za škodo, ki naj bi jo toženec povzročil kot generalni sekretar prvega tožnika in direktor drugega tožnika. Okrožno sodišče v Novem mestu se je v zadevi s sklepom P 453/2005-22 z dne 17.4.2007 izreklo za stvarno nepristojno in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu, kot stvarno in krajevno pristojnemu sodišču. Ugotovilo je, da je predmet spora odškodnina na podlagi odgovornosti delavca za škodo, ki naj bi jo na delu ali v zvezi z delom povzročil svojemu delodajalcu. Za tovrstne spore pa je izključno pristojno delovno sodišče. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, Oddelek v Novem mestu glede spora med tožnikom S. d.o.o. in tožencem pristojnosti ni sprejelo. Ugotovilo je, da je bil tožnik v delovnem razmerju le pri prvem tožniku, to je pri R., pri drugem tožniku pa je bil sicer kot poslovodja in statutarni zastopnik vpisan v sodni register. Zato bi lahko v razmerju do drugega tožnika odškodninsko odgovarjal na podlagi določb Zakona o gospodarskih družbah (ZGD), ne pa iz naslova delovnega razmerja. Hkrati je sodišče ugotovilo, da sta tožnika v razmerju navadnih sospornikov, kar pomeni, da bi bilo mogoče za vsakega od njih izdati sodbo z različno vsebino. Istočasno je ugotovilo, da v bistvu niso podane procesne predpostavke za sosporništvo po 191. členu ZPP in je zato potrebno posamezne zahtevke na podlagi 3. odstavka 300. člena ZPP ločeno obravnavati. Glede na to je predlagalo, da na podlagi 2. odstavka 25. člena ZPP v sporu o pristojnosti odloči Vrhovno sodišče RS.

Za odločitev v sporu med drugim tožnikom in tožencem je stvarno pristojno Okrožno sodišče v Novem mestu.

Na podlagi določb 1. točke prvega odstavka 482. člena ZPP so spori med družbami in člani organov upravljanja, za katere je potrebno uporabiti pravo gospodarskih družb, gospodarski spori, za katere veljajo pravila o postopku v gospodarskih sporih.

Ob ugotovitvi, da je bil toženec direktor drugega tožnika, ki je gospodarska družba, ni pa bil pri njem v delovnem razmerju, je potrebno ugotoviti, da je spor med tema strankama gospodarski spor, saj je za presojo odgovornosti direktorja (poslovodje) d.o.o. v razmerju do družbe potrebno uporabiti določbe Zakona o gospodarskih družbah (ZGD in ZGD-1, Ur. l. RS, št. 30/93 do 59/01 in št. 42/06). Za odločanje v gospodarskih sporih pa so na podlagi 7. točke drugega odstavka 32. člena ZPP stvarno pristojna okrožna sodišča. Pravilno sodišče ugotavlja, da v tej zadevi niso podani pogoji za sosporništvo na strani tožeče stranke v smislu določb 2. točke prvega odstavka 191. člena ZPP, saj velja za spor med prvim tožnikom in tožencem ter spor med drugim tožnikom in tožencem stvarna pristojnost različnih sodišč, oziroma sodišč različne vrste. Medtem ko je za spor med prvima strankama podana stvarna pristojnost specializiranega delovnega sodišča, je za spor med drugima strankama podana stvarna pristojnost okrožnega sodišča, kot sodišča splošne pristojnosti.

Glede na povedano je sodišče odločilo, kakor je navedeno v izreku.