Jedro

Sodišče je utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za pribavo spisov, ki se ne nanašata na dogajanje na policijski postaji, temveč na drug historični dogodek, kot je obravnavan v tem postopku.

Položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, je različen od položaja, ko „sodba nima razlogov“ (8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1). V okviru te kršitve se lahko presoja le očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih ni zavzel stališča niti prekrškovni organ niti sodišče.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Velenje je s plačilnim nalogom, št. 0000107785986 z dne 11. 1. 2014, storilca prekrška M. P. spoznal za odgovornega storitve prekrškov po drugem odstavku 7. člena in prvem odstavku 22. člena Zakona o varstvu javnega reda in miru (v nadaljevanju ZJRM-1). Za storjena prekrška je prekrškovni organ storilcu izrekel enotno globo v znesku 751,12 EUR. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo ZSV 172/2014 z dne 23. 6. 2015 storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno ter odločilo, da je storilec dolžan plačati sodno takso in stroške pričnine.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo vlaga zahtevo za varstvo zakonitosti vrhovna državna tožilka, kot navaja v uvodu zahteve, iz razloga po 8. točki prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), v zvezi s kršitvijo 22. in 29. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava). V obrazložitvi zahteve navaja, da je sodišče v dopolnjenem dokaznem postopku poleg storilca zaslišalo dve zanj obremenilni priči, pri tem pa ni izvedlo niti enega izmed s strani storilca predlaganih dokazov in za to ni navedlo konkretnih razlogov. Sodišče je v obrazložitvi sodbe zavrnilo dokazna predloga storilca za pribavo spisov Okrajnega sodišča v Celju ZSV 173/2014 in PR 63/2014, v razlogih sodbe pa o zavrnitvi dokaznega predloga za pribavo teh spisov ni navedlo razlogov, čeprav se je v zahtevi nakazovala zloraba s strani policije. Sodišče se v razlogih sodbe prav tako ni opredelilo do storilčevih navedb, da je bil zaradi krivic, storjenih s strani policistov, živčen oziroma razburjen in se zaradi tega ni mogel pomiriti, da se je postopek o prekršku začel z izdajo plačilnega naloga, ki je bil kasneje s strani sodišča ustavljen, ter do trditve, da je bil obravnavani prekršek izključna posledica predhodnega nezakonitega obravnavanja obdolženca (očitno mišljeno storilca prekrška). Ker sodišče v izpodbijani sodbi ni navedlo nobenega razloga, zakaj ni izvedlo dokazov, ki jih je storilec prekrška predlagal v lastno korist, ter se ni opredelilo do nobene od dejanskih in pravnih navedb zahteve za varstvo zakonitosti (očitno mišljeno zahteve za sodno varstvo), je odločba sodišča neobrazložena in je ni mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zaradi bistvene kršitve določb postopka o prekršku ter kršitve 22. in 29. člena Ustave zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v ponovno odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu prekrška in njegovim zagovornikom. O zahtevi za varstvo zakonitosti so se storilčevi zagovorniki izjavili z vlogo, ki jo je Vrhovno sodišče prejelo dne 13. 1. 2016. V obsežnem odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti so izrazili strinjanje z vloženo zahtevo ter navedli, da je obravnavani prekrškovni postopek zoper storilca tekel na podlagi nezakonitega plačilnega naloga, da je bil izpodbijani plačilni nalog izdan brez kratkega opisa kršitve z navedbo dokazov, torej brez bistvenih sestavin, da je popolnoma življenjsko, da se je storilec na krivico, storjeno s strani policije, odzval z razburjenjem, da je sodišče opravilo vnaprejšnjo dokazno oceno, ker ni obrazložilo, zakaj ni izvedlo predlaganih razbremenilnih dokazov, da sodišče ni bilo nepristransko in je kršilo pravico storilca do sodnega varstva, ter da je obrazložitev sodišča tipska, storilec pa je v enakem položaju, kot da navedb in dokazov sploh ne bi predlagal. B.

4. Bistvo vložene zahteve za varstvo zakonitosti je v navedbi, da je sodišče neutemeljeno in brez konkretnih razlogov zavrnilo storilčeva dokazna predloga za pribavo dveh prekrškovnih spisov Okrajnega sodišča v Celju, iz katerih naj bi se prebrale izpovedbe policistov, s katerimi bi storilec prekrška dokazal, da je bilo njegovo ravnanje na policijski postaji posledica policijske zlorabe, ki jo je bil deležen neposredno pred obravnavanim dogodkom.

5. Iz podatkov prekrškovnega spisa izhaja, da je storilčev zagovornik šele po zaslišanju storilca prekrška pred Okrajnim sodiščem v Celju dne 9. 7. 2015 predlagal, da sodišče pridobi spis Okrajnega sodišča v Celju ZSV 173/2014, v katerem je tudi sodba, s katero je bil postopek zoper storilca ustavljen. Iz tega spisa naj bi izhajalo, da je bil prvi plačilni nalog izdan storilcu neutemeljeno, zaradi česar je bila v obravnavanem dogodku upravičena njegova razburjenost in občutek, da se mu godi krivica. Storilčev zagovornik je predlagal tudi, da sodišče pribavi spis Okrajnega sodišča v Celju PR 63/2014, iz katerega naj se preberejo izpovedbe več policistov, ki so bili v tem postopku zaslišani kot priče. Storilčev zagovornik je, ob utemeljitvi dokaznih predlogov za pribavo obeh spisov, še dodal, da je obravnavani prekršek v tej zadevi izključna posledica predhodnih vzrokov, ki jih je storilec utemeljeno štel kot krivično obravnavo, zato se brez teh dogodkov ne bi zgodila privedba na Policijsko postajo Velenje, še manj pa besede, ki jih je storilec izrekel policistu D., ki jih policist zaradi njihove „minornosti“ ne bi smel razumeti kot žaljive.

6. Po določbi prvega odstavka 90. člena ZP-1 ima obdolženec v postopku o prekršku pravico, da se zagovarja, da predlaga dokaze in daje druge predloge, da vloži pritožbo in uporablja druga pravna sredstva. Obdolženčeva pravica, da predlaga dokaze, ni absolutna. Omejena je s pravico sodišča, da ocenjuje, ali gre za pravno relevanten dokaz ali le za poskus obdolženca, da zavlačuje postopek, oziroma za dokaz, ki očitno ne more biti uspešen. Sodišče ne bo nekritično sledilo vsakemu predlogu obdolženca in ne bo izvedlo vsakega dokaza, ki ga predlaga obdolženec, temveč bo določene dokazne predloge zavrnilo.

7. Pritrditi je trditvi vrhovne državne tožilke, da mora sodišče svojo odločitev o zavrnitvi dokaznega predloga ustrezno obrazložiti. ZP-1 te zahteve sicer izrecno ne določa, vendar pa je treba po določbi 139. člena ZP-1 v obrazložitvi na kratko navesti, katera dejstva in iz katerih razlogov se štejejo za dokazana ali nedokazana, in kateri razlogi so bili odločilni pri uporabi pravnih predpisov, zlasti pri ugotavljanju, ali sta podana prekršek in odgovornost obdolženca oziroma na čem temelji odločitev o ustavitvi postopka, okoliščine, ki so bile upoštevane pri izbiri in odmeri sankcij za prekrške, kot tudi podlaga za odločitev o stroških postopka, premoženjskopravnem zahtevku, ter o odvzemu premoženjske koristi. Navedena določba ne vsebuje izrecne zahteve, da je treba v obrazložitvi sodbe navesti tudi razloge, iz katerih sodišče ni ugodilo posameznim predlogom strank (kot je to izrecno določeno v sedmem odstavku 364. člena ZKP). Vendar je določbo treba razlagati širše, in sicer tako, da se zagotovijo možnosti uresničevanja storilčevih ustavnih pravic. Iz ustavnega jamstva enakega varstva pravic (22. člen Ustave) izhaja zahteva, da so odločbe, s katerimi pristojni organi odločajo o posameznikovih pravicah, dolžnostih in pravnih interesih, obrazložene. Zato mora biti tudi odločitev sodišča v dokaznem predlogu, ki ga poda stranka v postopku, obrazložena. Ker gre v postopkih o prekrških običajno za manj zapletena vprašanja, bodo obrazložitve praviloma krajše in manj natančne kot obrazložitve sodb v kazenskih postopkih, saj bo v postopku o prekršku praviloma potrebno navesti razloge o manjšem številu odločilnih dejstev. To pa ne pomeni, da je dopustno obrazložitev sodbe o prekršku krajšati in poenostavljati tako, da o določenih vprašanjih sodišče sploh ne navede razlogov.

8. V obravnavanem primeru ni mogoče pritrditi navedbi zahteve, da sodišče v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Sodišče je v 4. točki na 2. strani obrazložitve sodbe navedlo, da ni ugodilo dokaznim predlogom storilca za pribavo spisov naslovnega sodišča ZSV 173/2014 in PR 63/2014, iz katerih naj bi se prebrale izpovedbe policistov Z. P., R. M., B. D. in G. H., saj je ocenilo, da je z že izvedenimi dokazi dejansko stanje v celoti in popolnoma ugotovljeno. Navedene razloge sodišča ni mogoče iztrgati iz konteksta celotne obrazložitve sodbe, temveč jih je treba interpretirati v luči ostalih izvedenih dokazov, in priznanja storilca prekrška, ki ga je sodišče upoštevalo. Sodišče je v razlogih sodbe navedlo, da sta policista B. D. in G. Š., ki ju je neposredno zaslišalo, skladno izpovedala, da se je storilec nedostojno vedel do policista D., kateremu je izrekel besede, da je „glup“, policist D. pa je navedel še, da mu je storilec rekel, da je „prasec“. Poleg tega je storilec v svojem zagovoru sam priznal, da je policistu D. na policijski postaji dejal, da je „glup in bo zato, ker je glup ostal navaden policaj“, priznal pa je tudi, da mu je rekel „budala“. Policist D. je še izpovedal, da je storilcu ukazal, naj se pomiri in preneha z nedostojnim vedenjem, česar pa storilec ni upošteval. Njegovo izpovedbo je v tem delu potrdil tudi policist Š., ki je slišal, da je policist D. storilcu rekel, naj se pomiri in da se naj usede ter odgovarja na vprašanja.

9. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče, upoštevaje izpovedbe obeh policistov ter priznanje storilca prekrška, da je policistu izrekel prej navedene besede, utemeljeno zavrnilo dokazna predloga za pribavo spisov, ki se ne nanašata na dogajanje na policijski postaji, temveč na dogodke, pred privedbo storilca na policijsko postajo, torej na drug historični dogodek, kot je obravnavan v tem postopku, s katerima je storilčeva obramba skušala dokazati, da je bilo neprimerno vedenje storilca posledica predhodnega nezakonitega ravnanja policistov. Vrhovno sodišče ob tem dodaja, da sta bila dokazna predloga tudi očitno neprimerna za dokazovanje storilcu očitanih prekrškov, ki jih stori tisti, kdor se prepira, vpije ali nedostojno vede do uradne osebe pri uradnem poslovanju (prekršek po 7. členu ZJRM-1), oziroma kdor ne upošteva na kraju samem odrejenega zakonitega ukrepa ali odredbe uradne osebe (prekršek po prvem odstavku 22. člena ZJRM-1). Tudi če bi se policisti do storilca prekrška pred njegovo privedbo na policijsko postajo res obnašali neprimerno, to ne opravičuje storilčevega zmerjanja policistov in neupoštevanja njihovih odredb. Oseba, ki meni, da je bila s strani policistov obravnavana nekorektno, ima namreč možnost zahtevati uvedbo nadzora nad delom policije oziroma zoper konkretnega policista vložiti kazensko ovadbo, če meni, da je s svojim ravnanjem storil kaznivo dejanje.

10. Prav tako je neutemeljena navedba zahteve, da je v izpodbijani sodbi podana kršitev po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, ker se sodišče ni opredelilo do storilčevih navedb, da je bil storilec zaradi nekorektno izvedenega policijskega postopka živčen in razburjen, in da sta bila očitana prekrška izključna posledica predhodnega obravnavanja storilca.

11. Vrhovno sodišče je že v sodbi IV Ips 106/2008 z dne 16. 1. 2009 presodilo, da je položaj, ko sodišče v sodbi o zahtevi za sodno varstvo ne presodi vseh navedb zahteve, različen od položaja, ko „sodba nima razlogov“, ki ga (poleg ostalih) kot absolutno bistveno kršitev določb postopka določa 8. točka prvega odstavka 155. člena ZP-1. V okviru te kršitve se lahko presoja le očitke zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na odločilna dejstva, o katerih ni zavzel stališča niti prekrškovni organ niti sodišče. V obravnavanem primeru s strani storilčeve obrambe zatrjevano ravnanje policistov pred storitvijo obravnavanih prekrškov ni mogoče šteti za odločilno okoliščino, od katere bi bil odvisen obstoj oziroma neobstoj storilcu očitanih prekrškov. Kot že rečeno bi storilec moral upoštevati odredbe policistov tudi v primeru, če so se do njega v predhodnem postopku res obnašali neprimerno, v nobenem primeru pa tako njihovo obnašanje ne more upravičiti besed, ki se mu očitajo v obravnavanem postopku. Kot izhaja iz razlogov izpodbijane sodb, se je sodišče s trditvami storilca prekrška, da je bil zaradi nekorektno izvedenega postopka s strani policistov in storjenih mu krivic razburjen in živčen, ter da, če ne bi bil neprimerno obravnavan, do teh dogodkov sploh ne bi prišlo, seznanilo, saj jih je natančno povzelo v 7. točki razlogov sodbe, vendar pa jih glede na njihovo vsebino očitno ni upoštevalo kot pravno relevantne.

12. Razlogom izpodbijane sodbe zato po presoji Vrhovnega sodišča ni mogoče očitati, da nima razlogov o odločilnih dejstvih, zaradi česar ni podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1, zavrnitev storilčevih dokaznih predlogov pa tudi ne pomeni kršitve ustavno zagotovljenih jamstev v postopku o prekršku.

C.

13. Ker uveljavljane kršitve določb postopka o prekršku niso podane, je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti zavrnilo.