Jedro

Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti.

Izrek

I.Tožba se zavrže v ugodilnem delu 1. točke in v 2. točki izreka odločbe Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-52420/2020-10 z dne 9. 3. 2021.

II.V ostalem se tožbi ugodi, odločba Finančne uprave Republike Slovenije DT 42331-52420/2020-10 z dne 9. 3. 2021 se v zavrnilnem delu 1., 3. in 4. točke izreka odpravi in zadeva v navedenem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni, prvostopenjski organ) tožnikovemu zahtevku za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko-komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020 za energente v količini 424,83 litrov ugodila, tako da mu je priznala vračilo trošarine v znesku 82,94 EUR, za preostale količine 23.595,33 litrov pa je zahtevek zavrnila (točka 1 izreka). Vračilo trošarine v višini 82,94 EUR se izvrši v dobro TRR, ki ga navaja v roku 30 dni po vročitvi odločbe (točka 2 izreka). Davčnemu organu posebni stroški niso nastali. Tožnik trpi stroške, ki jih ima zaradi postopka (točka 3 izreka). Pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (točka 4 izreka).

2.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je tožnik predložil zahtevek za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo kot pogonsko gorivo za industrijsko - komercialni namen, za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020. Davčni organ se sklicuje na določilo 93. člena v relevantnem obdobju veljavnega Zakona o trošarinah (v nadaljevanju ZTro-1), ki je določal pogoje in zahtevek za uveljavljanje pravice do vračila dela plačane trošarine za energente, porabljene kot pogonsko gorivo za industrijsko - komercialni namen. Tožnik je k zahtevku priložil excelovo evidenco mobilnega pretakališča z nazivom "promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna - volumna 950 litrov, evidenca iz elektronskega sistema točenja po strojih (TOTI izpis), excelovo evidenco vseh strojev - zbirni del, excelove evidence z nazivom "evidenca stroja v primeru obstoja drugih namenov" 30 x, računi za nakup plinskega olja za pogonski namen 6 x, excelovo evidenco z nazivom "rekapitulacijsko poročilo trošarine za julij 2020, izpis iz elektronskega sistema stacionarne cisterne (TOTI izpis v PDF). Davčni organ je 8. 10. 2020 pri tožniku izvedel nadzor nad upravičenostjo do vračila trošarine za industrijsko-komercialni namen za meseca junij in julij 2020. V postopku nadzora sta sodelovala direktor A. A. in B. B., ki pripravlja zahtevke in je v postopku pojasnila, da se tovorna vozila in stroji oskrbujejo iz internega in mobilnega pretakališča. Tožnik je v postopku pojasnil, da se iztokov iz sistema TOTI ne da usklajevati za nazaj, pri čemer mu je davčni organ pojasnil, da ta možnost obstaja. Tožnik je pojasnil, da na podlagi elektronsko izpisanih iztokov iz internega pretakališča ter naknadno vpisanih vtokov v mobilno pretakališče kreira excelovo evidenco mobilnega pretakališča z nazivom "promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna - volumna 950 litrov", ter da kljub vpisanim vtokom za obdobje od 1. 6. 2020 do 31. 7. 2020 računalniški izpis evidence za navedeno obdobje v trenutku nadzora ni mogoč. Davčni organ je pridobil računalniški izpis iz sistema TOTI za mobilno pretakališče za junij 2020, julij 2020 in avgust 2020 (evidenco iztokov), pri čemer so bili za meseca junij 2020 in julij 2020 zavedeni samo iztoki brez vtokov. Nadalje davčni organ pojasnjuje, da je želel preveriti izvorne ročne sprotne evidence strojev, na podlagi katerih so kreirane evidence "evidenca stroja v primeru obstoja drugih namenov", vendar je tožnik pojasnil, da izvornih evidenc za mesece junij 2020, julij 2020 in avgust 2020 nima, ker jih po prepisu v excel uniči. Davčnemu organu je bila predložena le ročna evidenca za stroj BAGER New Holland ... za september 2020. Tožnik je pojasnil, da razpolaga s strojnimi poročili le za gradbišča, kjer se izvajajo manjša gradbena dela, pri večjih gradbiščih pa strojniki podatke beležijo na listih papirja, katere tožnik po prepisu v excel tabelo uniči. Davčni organ je na dan nadzora na gradbišču v Ljubljani ugotovil, da strojnik vodi ročne sprotne evidence. Tožnika je s pozivom z dne 23. 10. 2020 pozval k dostavi strojnih poročil po strojih. Tožnik je davčnemu organu predložil izvirna strojna poročila za štiri bagre in za datume, kar je razvidno na strani 4 obrazložitve. Davčni organ na podlagi celotne predložene dokumentacije ugotavlja, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec junij 2020 oziroma ne more dokazati, na podlagi česa so bile le-te kreirane. Ugotavlja, da je tožnik predložil izvorna strojna poročila le za 4 bagre in datume, navedene na strani 5 in 6 obrazložitve, zato mu je priznal vračilo trošarine le v navedenem delu. O navedenem je davčni organ tožnika pisno seznanil dne 20. 11. 2020. Tožnik je na seznanitev odgovoril. Davčni organ v zvezi s tožnikovimi pripombami navaja, da ni sprejel stališča, da evidence tožnika niso skladne s 3. členom Pravilnika o načinu vračila trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen in komercialni prevoz (v nadaljevanju Pravilnik) in 93. členom ZTro-1, temveč mora tožnik, če prilaga excelove tabele oziroma prepisane evidence, z izvornimi podatki dokazati, da so le te preverljive, in da prikazujejo dejansko stanje. Vsak podatek v evidenci mora biti podprt z izvornimi podatki, s katerimi pa tožnik v mesecu juniju 2020 ni razpolagal. Davčni organ pojasnjuje, da bi v konkretnem primeru zadoščal izpis iz sistema TOTI in skenirana strojna poročila. Tožnik je v pripombah predlagal tudi zaslišanje vseh zaposlenih, ki izdelujejo ročne sprotne evidence ter B. B., pri čemer se davčni organ z zaslišanjem navedenih oseb ne strinja, ker nerazpolaganja z izvornimi evidencami ne more nadomestiti izjava osebe. Pri tem se sklicuje na 77. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Pojasnjuje, da so v predmetni zadevi listine formalni pogoj za uveljavljanje vračila trošarine. Poleg tega nihče od zaposlenih ne bo mogel po dnevih rekonstruirati evidence. Iz izpovedb bi lahko dobili le podatek, da so ročne sprotne evidence obstajale, česar pa davčni organ ne zanika. V zvezi z zaslišanjem direktorja tožnika in B. B. davčni organ pojasnjuje, da je bil z njima opravljen razgovor že v postopku nadzora. Pričanje C. C. in ostalih zaposlenih pa tudi ne more nadomestiti listinskih dokazov. Davčni organ meni, da ni sporno, da so bile storitve opravljene, da pa ne more preizkusiti dokazov, ker nima vpogledov v izvorne podatke. Davčni organ ugotavlja, da priloženi računi s prilogami ne izkazujejo katere storitve, kdaj in s katerimi stroji so bile izvedene. Poleg tega v priloženih računih ni vseh podatkov, kot jih predpisuje 3. člen Pravilnika, zato jih ni mogoče preizkusiti. Davčni organ nadalje pojasni, da si je ob nadzoru pridobil strojno poročilo za stroj CASE ..., iz katerega izhaja, da naj bi navedeni stroj dne 22. 6. 2020 delal 6 ur, dne 23. 6. 2020 pa 1 uro. Iz strojnega poročila, ki ga je dostavil tožnik na poziv davčnega organa za prej navedeni stroj pa izhaja, da naj bi navedeni stroj dne 22. 6. 2020 delal 4 ure, dne 23. 6. 2020 pa 3 ure. Zaradi navedenih razhajanj je davčni organ tožnika pozval k izjasnitvi, pri čemer je tožnik odgovoril, da je pravilen podatek tisti, ki je naveden v zahtevku za vračilo trošarine za mesec junij 2020. Navedeno bi kot priča lahko potrdil zaposleni D. D. Navedeni stroj naj bi vodil delavec, ki naj bi ves čas napačno izpolnjeval evidence. Davčni organ navaja, da mora vložnik trditve dokazati s stopnjo gotovosti, česar v danem primeru z uničenjem izvornih listin ni izkazal, pri čemer je dokazno breme na njegovi strani. Ugotavlja, da se podatki iz izvirnega strojnega poročila za delovni stroj GREDER CASE ... o številu opravljenih delovnih ur za datume, kot izhaja iz str. 11 obrazložitve, ne ujemajo s podatki o delovnih urah za iste datume iz excelovih tabel. Davčni organ ugotavlja, da je bilo po dnevu nadzora 8. 10. 2020 strojno poročilo za stroj CASE ... prirejeno tako, da ustreza excelovi evidenci, zato je tožnika seznanil, da mu bo priznal vračilo trošarine le za tri bagre, kot izhaja iz str. 14 obrazložitve. V konkretnem primeru davčni organ ne more ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen. V zvezi z razhajanjem evidenc glede stroja Grader davčni organ ugotavlja, da izjava D. D. ni smiselna, saj le-ta le razvaža goriva in v sistem TOTI vpisuje pred točenjem stanje števca. Ugotavlja, da s strani zaposlenih oziroma predlaganih prič ne moremo pričakovati natančne rekonstrukcije ročnih evidenc. Zaradi vsega navedenega je davčni organ tožnikov zahtevek za vračilo trošarine za industrijsko-komercialni namen za junij 2020 za energente v količini 23.595,33 litrov zavrnil. Tožniku je priznal vračilo trošarine za energente v količini 424,83 litrov.

3.Toženka je s sklepom združila pritožbene postopke v zvezi s tožnikovimi zahtevki za vračilo trošarine za industrijsko - komercialni namen za mesece junij, julij, avgust in september 2020 v skupno obravnavanje in odločanje ter pritožbe tožnika zavrnila. Toženka se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da tožnik ni dokazal, da izpolnjuje predpisane pogoje za vračilo trošarine. Sklicuje se na drugi odstavek 62. člena ZTro-1, po katerem bi moral tožnik listine oziroma strojna poročila hraniti deset let. Pojasnjuje, da ob pomanjkanju verodostojnih evidenc tožnik količine porabljenega goriva ne more dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi v smislu drugega odstavka 93. člena ZTro-1, kot so dokazi o opravljeni storitvi in zaslišanjem strojnikov.

4.Tožnik se z izpodbijano odločbo ne strinja in vlaga tožbo iz vseh tožbenih razlogov, v kateri predlaga, da se ga v postopku zasliši. Pojasnjuje, da če bi davčni organ izvedel kontrolo v mesecu juliju 2020, bi evidence obstajale in bi jih davčni organ lahko preveril. Ker pa je bila kontrola v mesecu oktobru 2020, so bile ročne evidence po oddaji zahtevka in prepisu v excel tabele, že uničene. Davčni organ se je na terenu sam prepričal, da strojniki dejansko vodijo evidence. Davčni organ navaja, da tožnik ni dokazal, da so predložene evidence nastale s sprotnim pridobivanjem podatkov, kar predstavlja napačno ugotovitev dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev postopka, saj se take obrazložitve ne da preizkusiti in je v nasprotju z listinskimi dokazi. Tožnik poudarja, da si podatkov ne izmisli sam, pač pa jih v tekočem mesecu pridobiva s strani strojnikov in njihovih ročnih evidenc. Ko so ročne evidence vpisane v excel tabelo, ročne evidence zavrže. Davčni organ ni pojasnil, zakaj so priložene tabele tožnika neustrezne za dokazovanje pogojev za vračilo trošarine. Davčni organ druge stopnje je navedel, da bi moral tožnik voditi evidence, pri čemer ni nikjer predpisano ali morajo le te biti ročne ali elektronske, kar predstavlja kršitev materialnega prava. Tožnik se ob navedenem sklicuje na 3. člen Pravilnika in navaja, da hrambo izvornih podatkov ne nalaga ne ZTro-1, niti Pravilnik, zaradi česar je podana kršitev materialnega prava. Pojasni, da nastanek excelove tabele temelji na ročnih evidencah, kar potrjuje tudi druga dokumentacija. Poleg tega davčni organ zahteva, da če tožnik prilaga excelove tabele ali prepisane podatke, mora z izovornimi podatki dokazati, da le te prikazujejo pravo dejansko stanje, kar je v nasprotju z ZTro-1 in Pravilnikom.

5.Tožnik nadalje pojasnjuje, da na zgoraj pojasnjen način vlaga zahtevke za vračilo trošarine že več kot 8 let, zaradi česar je izpodbijana odločitev arbitrarna. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je edini dokaz, ki bi dokazoval, da so evidence dokazljive predložitev ročnih sprotnih evidenc, kar ne predvideva niti ZTro-1, niti Zakon o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Tožnik pojasni, da je obrazec excel tabele prejel s strani davčnega organa, in sicer E. E., ki je tožnikovi zastopnici C. C. posredoval tabelo s pojasnilom, da mora tako voditi evidence. Tožnik je zaslišanje C. C. predlagal v pripombah, pri čemer pa davčni organ zaslišanja ni izvedel, niti ni C. C. pozval k podaji izjave, s čimer je tožniku kršil pravico do sodelovanja v postopku in pravico do dokazovanja in izjave. Po tožnikovem mnenju je neutemeljeno od tožnika zahtevati to, kar mu do predmetnega nadzora ni bilo potrebno predložiti. Tožnik še pojasni, da v enem mesecu zbere cca. 600 ročnih evidenc, v enem letu pa se nabere 7200 ročnih evidenc, kar je nepredstavljiva količina papirja.

6.Tožnik se nadalje sklicuje na navedbe davčnega organa v izpodbijani odločbi v zvezi z zaslišanjem zaposlenih, da slednji ne morejo nadomestiti listinskega dokaza, pri čemer davčni organ spregleda, da tožnik razpolaga z evidencami v excel tabelah, pri čemer ne verjame verodostojnosti slednjih, saj šteje, da te niso dokaz, zato tožnik drugače, kot z zaslišanjem zaposlenih ne more dokazati, da so excelove tabele pravilne, zaradi česar naj sodišče zasliši C. C. Davčni organ tudi ni pojasnil, zakaj predložene evidence niso verodostojne, zaradi česar se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Tožnik se ob tem sklicuje tudi na dejstvo, da mu je davčni organ v preteklosti vedno priznal vračilo trošarine na podlagi popolnoma enakih evidenc, pri čemer mu davčni organ nikoli ni očital, da ne vodi ustrezno evidence. V izpodbijani odločbi pa je davčni organ navedel, da tožnik ne vodi ustrezno evidence. Izpodbijana odločba je sama s sabo v nasprotju in se je ne da preizkusiti, kar je bistvena kršitev določb postopka.

7.Tožnik se nadalje sklicuje tudi na druga dokazila o tem, da je gorivo kupil in ga dejansko potrošil za namene, kot je navedel. Pri tem navaja račune o nakupu goriva in so bili priloženi predmetnemu zahtevku za vračilo trošarine, promet cisterne za dizelsko gorivo - mobilna cisterna, računi za končne kupce, kar vse dokazuje, da je tožnik v celoti upravičen do vračila trošarine za mesec junij 2020. Davčni organ pa se je postavil na stališče, da je edini dokaz ročno strojno poročilo, kar ne drži, saj tožnik mesečno vlaga zahtevke za vračilo trošarine in razpolaga z vsemi evidencami, da bi tožnikovemu zahtevku lahko ugodil. Tožnik je davčnemu organu predložil dokaze na enak način kot zadnjih osem let. Ob tem se sklicuje na načelo gotovosti, seznanjenosti in pomoči iz 7. člena ZDavP-2 in navaja, da oblika evidenc v ZTro-1 ni predpisana, tožnik pa ni prejel opozorila s strani davčnega organa, da mora hraniti ročne evidence. Obrazložitev davčnega organa, da oddane evidence niso preverljive, predstavlja poseg v pričakovan način poslovanja davčnega organa. Tožnik se tudi ne strinja z naziranjem davčnega organa, da ročna evidenca predstavlja bolj verodostojen dokaz od elektronske evidence. V zvezi z ročnimi evidencami za stroj CASE ... pojasni, da je jasno, da je omenjeni stroj delal 7 ur in se podatki ujemajo. Delovanje stroja je dokazal tudi z računom z dne 30. 6. 2020. V zvezi z navedenim vztraja pri pisnih pripombah z dne 19. 1. 2021. Tožnik je davčnemu organu predložil vse podatke, ki jih predpisuje Pravilnik, zato je odločitev v nasprotju z materialnim pravom. Davčni organ ni pojasnil, zakaj se excel tabel ne da preizkusiti, zaradi česar je izpodbijana odločba neobrazložena. Sodišču primarno predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter samo odloči o zadevi na način, da v celoti ugodi tožnikovemu zahtevku. Podrejeno predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo v ponovni postopek istemu organu. V vsakem primeru zahteva tudi povrnitev stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

8.Tožena stranka v odgovoru na tožbo sodišču predlaga zavrnitev tožbe.

K I. točki izreka:

9.Tožba v delu, ki se nanaša na ugodilni del izpodbijane odločbe, ni dovoljena.

10.Tožnik odločbo davčnega organa izpodbija tudi v delu ugodilnem delu 1. točke in 2. točki izreka, s katerim je davčni organ njegovemu zahtevku za vračilo trošarine ugodil. Ker je tožnik v tem delu s svojim mesečno oddanim zahtevkom uspel, si s tožbo v navedenem obsegu ne more izboljšati svojega pravnega položaja. Zato tožnik v tem delu ne izkazuje pravnega interesa za upravni spor.

11.V skladu s 6. točko prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) sodišče v primeru, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto osebno korist, tožbo s sklepom zavrže. Sodišče je zato tožbo v delu, ki se nanaša na ugodilni del 1. in 2. točke izreka izpodbijane odločbe, zavrglo na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12.V preostalem je tožba utemeljena.

13.V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je davčni organ pravilno in zakonito zavrnil tožnikovo zahtevo za vračilo trošarine za energente, ki se porabijo za industrijsko - komercialni namen, v količini 23.595,33 litrov za davčno obdobje od 1. 6. 2020 do 30. 6. 2020, ker ni mogel ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020, saj predložena dokumentacija ne omogoča zunanje kontrole verodostojnosti predloženih evidenc.

14.Pravno podlago obravnavanega primera določa v relevantnem obdobju veljavni prvi odstavek 93. člena ZTro-1, ki je določal, da za energente, ki se dokazljivo porabijo za pogon statičnih delovnih strojev, strojev v gradbeništvu, motornih tirnih vozil v železniškem prometu ter žičnic in strojev ter naprav na smučiščih (poraba za industrijsko-komercialni namen), imajo kupci - osebe, ki opravljajo dejavnost, pravico do vračila trošarine v višini 50 % povprečnega zneska trošarine, ki je predpisana za plinsko olje za pogonski namen v obdobju, za katerega se zahteva vračilo trošarine. Za stroje v gradbeništvu se štejejo stroji, ki se uporabljajo pri dejanskem opravljanju dejavnosti, ki se uvršča v področje "Gradbeništvo", v skladu s predpisom, ki ureja standardno klasifikacijo dejavnosti. V skladu z drugim odstavkom 93. člena ZTro-1 je upravičenec iz prejšnjega odstavka dolžan voditi evidence o nabavi in porabi goriva. Vračilo trošarine uveljavlja na podlagi zahtevka, ki ga vloži pri davčnem organu, računov o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva, davčni organ pa lahko zahteva predložitev še drugih dokazil. Upravičenec, ki nima sedeža v Sloveniji, mora davčnemu organu predložiti tudi dokazilo o opravljanju dejavnosti in pogodbo oziroma drugo dokazilo o opravljanju gradbenih del na ozemlju Slovenije. Iz tretjega odstavka 93. člena ZTro-1 izhaja, da se zahtevek za vračilo trošarine iz prejšnjega odstavka vloži kot mesečni zahtevek do zadnjega dne tekočega meseca za pretekli mesec, in sicer v pisni ali elektronski obliki. Upravičenec je dolžan hraniti listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, do roka, ki ga določa 62. člen tega zakona. Iz drugega odstavka 62. člena ZTro-1 izhaja, da upravičenec do vračila trošarine iz 19. člena in 20. člena ter iz 93. člena do 95. člena tega zakona hrani listine, na podlagi katerih mu je bila vrnjena trošarina, deset let po poteku leta, na katero se listine nanašajo. Prvi odstavek v relevantnem obdobju veljavnega 3. člena Pravilnika pa je določal, da se na računu o nabavljenem gorivu iz drugega odstavka 93. člena zakona poleg podatkov, ki jih zahtevajo drugi predpisi, navedejo: 1. kraj ali druga identifikacija bencinskega servisa ali točilnega mesta, 2. vrsta, količina in cena goriva in 3. datum točenja goriva.

15.Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da je davčni organ na podlagi dokumentacije in nadzora ugotovil, da tožnik ne razpolaga s sprotnimi ročnimi evidencami za mesec junij 2020 (razen za bagre, navedene na strani 14 izpodbijane odločbe, ki se nanašajo na ugodilni del odločbe), zaradi česar ni dokazal, da so podatki v predloženih evidencah verodostojni. Po mnenju davčnega organa prepisanih evidenc ni mogoče preizkusiti s priloženimi računi, ki jih je tožnik priložil pripombam, saj ni mogoč vpogled v izvorne podatke. Upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc, namreč v skladu s stališčem davčnega organa ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi. Davčni organ tudi ni mogel preizkusiti dokazov, na katere se je skliceval tožnik v pripombah na seznanitev, ker nima vpogleda v izvorne evidence. Po mnenju davčnega organa v obravnavani zadevi zaslišanje zaposlenih, C. C. in B. B. ne more nadomestiti listinskih dokazov, ki so glede na materialne predpise potrebni.

16.Po presoji sodišča tožnik upravičeno ugovarja, da je davčni organ v predmetni zadevi bistveno kršil določbe upravnega postopka, ker se ni opredelil do dokazov, ki jih je tožnik pravočasno predlagal v zahtevku in pripombah na seznanitev, posledično je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Davčni organ svojo odločitev namreč utemelji z dejstvom, da v konkretni zadevi ni mogoče ugotoviti dejanskega stanja o porabi goriva za industrijsko - komercialni namen za mesec junij 2020, ker tožnik ni dokazal, da so podatki v predloženih excelovih evidencah verodostojni, pri čemer pa se ni opredelil do s strani tožnika pravočasno predlaganih listinskih dokazov, ker po mnenju davčnega organa upravičenec ob pomanjkanju verodostojnih evidenc ne more količine porabljenega goriva dokazovati z drugimi dokaznimi sredstvi, s čimer se strinja tudi toženka, zaradi česar davčni organ tudi ni izvedel zaslišanja oseb, ki jih je tožnik predlagal v pripombah na seznanitev. Po presoji sodišča tudi za davčni (upravni) postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in so dokazi vsebinsko presojani, ne pa obratno, da bi se vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje lahko presojal, še preden so bili dokazi izvedeni.¹ Davčni organ se je torej v predmetni zadevi vnaprej opredelil o dokazni vrednosti in potencialnem vplivu tožnikovih dokazov na končno dokazno oceno, za kar pa nima zakonske podlage. Gre torej za vnaprejšnjo dokazno oceno, ki pa je nedovoljena. Do dokaznih predlogov strank v postopku se mora davčni organ opredeliti in jih dokazno presoditi, če se podani pravočasno, substancirano in se z njimi dokazuje relevantna dejstva, pri čemer imajo vsa dokazna sredstva enako dokazno moč. Ko stranka v davčnem postopku predlaga izvedbo dokazov in ko utemelji obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje, je davčni organ dolžan predlagani dokaz izvesti in ne sme že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov.

17.Upravnemu organu ni potrebno izvajati dokazov, ki so a) nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano; b) nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi ga dokazovali, za odločitev ni pravno odločilno ali c) popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega dejstva.² Zavrnitev dokaznih predlogov strank se ne sme pretvoriti v vnaprejšnjo dokazno oceno, kot je po presoji sodišča storil davčni organ v obravnavanem primeru. Tožnik s predlaganimi dokaznimi sredstvi ni dokazoval dejstev, ki bi bila že dokazana, temveč nasprotna dejstva. V vsakem primeru pa se mora davčni organ do predlaganih dokazov stranke konkretno opredeliti. Če jih zavrne, mora biti zavrnitev dokaznega predloga konkretno obrazložena in ne sme ostati zgolj na abstraktni ravni, saj je sicer stranki onemogočeno učinkovito uresničevanje pravice do pritožbe. Stranki mora biti tudi v davčnem postopku zagotovljena pravica navajati dejstva in predlagati dokaze, kot tudi možnost, da se izjavi o ugotovitvah davčnega organa organa ter o rezultatih dokazovanja. Davčni organ mora o tem, katera dejstva šteje za dokazana, odločiti po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka, kar mora izhajati tudi iz obrazložitve upravnega akta.

18.Po presoji sodišča je odločitev davčnega organa v obravnavanem primeru preuranjena, saj bi moral davčni organ izvesti predlagane dokaze, in sicer zaslišati predlagane priče in vpogledati v predlagane listine, ki jih je tožnik predlagal pravočasno, substancirano ter z njimi dokazuje relevantna dejstva ali pa jih ustavno skladno zavrniti. Davčni organ mora v ugotovitvenem postopku konkretno ugotoviti vsa relevantna dejstva, ki jih lahko stranka dokazuje z vsemi dokaznimi sredstvi in pri tem upoštevati vsa načela davčnega in upravnega postopka (7. člen in 9. člen ZUP). V konkretnem primeru se davčni organ sklicuje na dejstvo, da so v obravnavani zadevi listine pogoj za uveljavljanje pravice do vračila trošarine za industrijsko - komercialni namen v skladu s 93. členom ZTro-1, pri čemer je davčni organ štel kot primerne le izvorne ročne evidence. Sodišče ob tem pojasnjuje, da ZTro-1 in Pravilnik ne določata v kakšni obliki morajo biti hranjene evidence, ZTro-1 v drugem odstavku 93. člena določa le obveznost vodenja evidenc. Glede na navedeno pa bi moral davčni organ tožniku omogočiti dokazovanje z uporabo vseh dokaznih sredstev in jih tudi konkretno dokazno presoditi, vključno z ugotovitvami nadzora, kar mora izhajati iz obrazložitve upravnega akta. Stranka ima namreč pravico, da se postopka aktivno udeležuje in v njem varuje svoje pravice in pravne interese.

19.Sodišče nadalje ugotavlja, da je obrazložitev izpodbijane odločbe tudi sama s sabo v nasprotju, zaradi česar se je ne da preizkusiti. Davčni organ tako na str. 10 obrazložitve izpodbijane odločbe ugotavlja, da računi ne vsebujejo vseh podatkov iz 3. člena Pravilnika (slednji ureja račune o nabavljenem gorivu ter evidence o nabavi in porabi goriva), davčni organ pa se sklicuje na pomanjkljiv opis del na računih, kar pomeni, da ne gre za račune o nabavljenem gorivu. Glede na vse navedeno pa je bil v predmetni zadevi dokazni postopek bistveno pomanjkljiv, kar je lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, ki se je zato ne da preizkusiti, kar vse utemeljeno graja tudi tožnik. Podana je bistvena kršitev določb upravnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v zvezi z 2. točko prvega odstavka 27. člena ZUS-1.

20.Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v skladu s tretjim in četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 vrnilo istemu organu v ponovni postopek, v katerem bo moral le ta dopolniti dokazni postopek ob upoštevanju napotkov iz te sodbe ter ponovno odločiti.

21.Ker je sodišče izpodbijano odločbo odpravilo že zaradi predhodno navedenih bistvenih kršitev določb postopka, se do ostalih tožbenih ugovorov ni opredeljevalo.

22.Sodišče je v zadevi odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1, pa v upravnem sporu ni sodeloval tudi stranski udeleženec (prva alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

23.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je tožnik v skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju Pravilnik). V zadevi ni bil opravljen narok za glavno obravnavo, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik, zato je po drugem odstavku 3. člena Pravilnika upravičen do povračila stroškov v višini 285,00 EUR, ob upoštevanju 22 % DDV pa v skupni višini 347,70 EUR. Toženka je stroške dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/C taksne tarife Zakona o sodnih taksah, ZST-1).

-------------------------------

1 Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 2 Primerjaj Sklep Vrhovnega sodišča RS X Ips 233/2014 z dne 3. 3. 2016.

Zveza:

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.